Jedro

Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je od obsojenke zahtevalo, da svoj zagovor poda v uvodni fazi glavne obravnave, ker ga sicer kasneje ne bo mogla več podati. Vendar pri tem ni omejevalo njene pravice do izjave, saj je svoj zagovor lahko prebrala, hkrati pa ji je bilo omogočeno, da je v nadaljevanju postopka podala svoja mnenja in pripombe. V obravnavani zadevi tako ni bila v ničemer omejena obsojenkina pravica do zagovora in možnost navajanja razbremenilnih dejstev ter podajanja pripomb. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obsojenka v nadaljevanju glavne obravnave predlagala izvedbo določenih dokazov, postavljala pričam vprašanja, soočila se je z oškodovancem in podala zaključno besedo. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je obsojenka v obravnavani zadevi imela vse možnosti, da je v največji možni meri izvajala svojo obrambo. To pa pomeni, da sicer nepravilna zahteva sodišča, da mora svoj zagovor podati na začetku glavne obravnave, ni mogla vplivati na poštenost in zakonitosti postopka kot celote ter na zakonitosti izdane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka mora plačati sodno takso v višini 450,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 22. 3. 2017 obsojeno V. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo v okviru katere ji je določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu B. B. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne protipravno pridobljeno premoženjsko koristi v znesku 25.000,00 EUR. Obsojenki je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v višini 25.000,00 EUR ter na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in 28. člena Ustave ter zaradi kršitve pravice do obrambe in kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona in načela zakonitosti utemeljuje z navedbami, da opis obsojenki očitanega ravnanja, kot izhaja iz izreka sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Poudarja, da bi izrek sodbe moral vsebovati navedbo, s čim je obsojenka preslepila oškodovanca pri sklenitvi posojilne pogodbe. Meni, da opis dejanja predstavlja civilnopravno razmerje, saj okoliščine nevrnitve posojila ni mogoče izenačiti z namenom nevrnitve že ob izposoji. Kršitev določb postopka uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo posojilno pogodbo z dne 12. 3. 2011, pri čemer dodaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, ki bi ugotovil pristnost podpisa oškodovanca na tej pogodbi. Zahteva očita sodišču prve stopnje tudi kršitev pravice do obrambe in pri tem poudarja, da je sodnica na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 obsojenki omejila pravico do zagovora, ker je zahtevala, da zagovor poda takoj, sicer bo to pravico izgubila. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru z dne 8. 1. 2018, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da je bilo očitano dejanje ustrezno opisano in konkretizirano, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Dodaja, da imata obe sodbi izčrpno obrazložitev, pri čemer sta sodišči svoje zaključke oprli na konkretne dokaze in jih tudi logično argumentirali. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, pri čemer je o odgovoru podala izjavo obsojenka, ki je navedla, da se ji je prvostopenjska sodnica maščevala za ustno nadzorstveno pritožbo, ki jo je zoper njo vložila, ker je v drugem postopku kršila določila Zakona o izvršbi in zavarovanju. Dodala je, da jo je sodnica obravnavala kot poznavalca prava, kljub temu, da je prava neuka stranka. Hkrati pa naj bi ji onemogočila podajo lastnega zagovora. Zaključuje, da izpodbijana sodba nima opisa goljufivega ravnanja.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Zahteva uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da opis obsojenki očitanega ravnanja, kot izhaja iz izreka sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Poudarja, da v izreku sodbe niso navedene konkretne okoliščine, s katerimi bi pri oškodovancu ustvarila zmotno predstavo o kakšnem dejstvu, ki bi bilo odločilna za to, da je obsojenki izročil denar. Meni, da prevzem obveznosti vrnitve posojila oziroma zatrjevanje, da bo posojilo vrnjeno, ne more biti element, ki drugega spravi v zmoto. Dodaja, da takšen opis dejanja predstavlja civilnopravno razmerje. Zaključuje, da sodba nima niti objektivnih, niti subjektivnih znakov kaznivega dejanja goljufije, kar predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave.

7. Opis dejanja v izreku sodbe mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, hkrati pa mora tudi omogočiti, da obdolženec lahko uspešno uresničuje svojo obrambo. V obravnavani zadevi je iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da se je obsojenki očitalo, da je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, spravila oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, in sicer mu je ob dogovoru za izposojo denarja lažnivo zatrdila, da mu bo izposojen denar v znesku 25.000,00 EUR vrnila do 31. 1. 2013, s čimer ga je spravila v zmoto v posledici katere ji je izročil denar, ki pa mu ga nato ni vrnila, pri čemer tega namena ni imela že ob izposoji. Zahteva takšnemu opisu dejanja očita, da predstavlja civilnopravno razmerje, saj naj bi šlo zgolj za nevračilo posojila, ki ne more biti kaznivo dejanje. S takšnim stališčem se ni mogoče strinjati. Iz opisa dejanja je namreč razvidno, da njegov abstraktni in konkretni del tvorita celoto. Pri tem je že v abstraktnem delu navedeno, da je obsojenka lažnivo prikazovala dejanske okoliščine. Iz konkretnega dela opisa pa je nato razvidno, da se je lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin nanašalo na vračilo posojila, ki ga je obljubljala obsojenka, čeprav že od vsega začetka posojila ni imela namena vrniti. Ravno trditev, da obsojenka namena vračila posojila ni imela že od vsega začetka omogoča zaključek, da je v ravnanju obsojenke šlo za kaznivo dejanje goljufije in ne za civilnopravno razmerje,1 kot to skuša prikazati zagovornik. Navedeni opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona in načela zakonitosti nista podani.

8. Glede goljufivega namena pa je potrebno pojasniti, da je to stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzen, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre namreč za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.2 Okoliščine, ki kažejo na obsojenkin goljufiv namen je sodišče podrobno pojasnilo v deseti točki obrazložitve sodbe. Pri tem se je oprlo na okoliščino, da je obsojenka oškodovancu, za katerega je vedela, da je mlad in neizkušen, zgolj ustno jamčila vračilo denarja z vsem svojim premoženjem, medtem ko je posojilno pogodbo sklenila v imenu svoje družbe Tidol d.o.o. Nadalje je pojasnilo, da je obsojenka ustno obljubljala obresti, kljub temu pa niso bile tudi predmet pisne pogodbe. Nenezadnje pa je sodišče oprlo svoj zaključek o goljufivem namenu na okoliščino, da obsojenka oškodovancu pozneje ni nikoli povedala razloga, zakaj mu denarja ne vrne, ampak je vračilo denarja celo pogojevala z zahtevo po oškodovančevi navedbi "tehtnih razlogov" zakaj potrebuje denar. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje presodilo, da je obsojenka ravnala z goljufivim namenom in da denarja ni nameravala vrniti že ob sklenitvi posojilne pogodbe. V luči navedenega se kot neutemeljen izkaže tudi zagovornikov očitek, da zakonski znak goljufivega namena ni obrazložen, s katerim je uveljavljal kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, ki bi ugotovil pristnost podpisa oškodovanca na posojilni pogodbi z dne 12. 3. 2011, s čimer je po njegovi oceni kršilo obsojenkino pravico do obrambe. Uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Obsojenka je v svojem zagovoru navajala, da ji oškodovanec na podlagi posojilne pogodbe z dne 1. 8. 2012 ni izročil nobenega denarja, ampak so se s to posojilno pogodbo zgolj uredile obveznosti iz številnih prejšnjih posojilnih pogodb. Ena izmed takšnih pogodb naj bi bila tudi pogodba z dne 12. 3. 2011, pri čemer je obsojenka zatrjevala, da je podpis na tej pogodbi oškodovančev, kar je obramba hotela dokazati tudi z izvedencem grafologom. Sodišče prve stopnje je v tretji točki obrazložitve sodbe pojasnilo razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga. Pri tem je navedlo, da oškodovanec v svoji izpovedbi ni zavrnil možnosti, da je podpis na tej pogodbi njegov. Hkrati je presodilo, da je podpis na pogodbi že na podlagi laičnega pregleda primerljiv z oškodovančevimi podpisi v kazenskem spisu, vendar pa ta okoliščina ne more vplivata na ugotovitve o obsojenkinin storitvi kaznivega dejanja v letu 2012. Glede na navedeno je sodišče dokazni predlog zavrnilo kot nerelevanten. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je omenjen dokazni predlog sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepomemben. Morebitna posojilna pogodba iz leta 2011 namreč ni mogla vplivati na dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, do katerega je prišlo kar sedemnajst mesecev po njeni sklenitvi. Navedeno pomeni, da tudi kolikor bi izvedenec potrdil, da je podpis na pogodbi z dne 12. 3. 2011 oškodovančev, to ne bi moglo v ničemer doprinesti k ugodnejši odločitvi za obsojenko. Sodišče zato z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga ni kršilo obsojenkine pravice do obrambe. V preostalem pa trditve zagovornika, da je sodišče napačno ovrednotilo omenjeno posojilno pogodbo, predstavljajo izpodijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

10. Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje obsojenki omejilo pravico do zagovora. Pri tem navaja, da je sodnica na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 od obsojenke zahtevala, da zagovor poda takoj, sicer bo to pravico izgubila. Iz podatkov spisa obravnavane zadeve je razvidno, da je obsojenka na naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2017 navedla, da na tem naroku ne bo podala zagovora, ampak se bo zagovarjala šele, ko bo zaslišan oškodovanec. Sodnica je nato obsojenki pojasnila, da je po zakonu zagovor predviden pred izvajanjem dokazov in kolikor želi podati zagovor, ga je dolžna podati takoj, sicer ga kasneje več ne bo mogla podati, ampak bo lahko podala zgolj pripombe in pojasnila na izvedene dokaze. Obsojenka je nato prebrala pisni zagovor in ga vložila v spis (list. št. 60 in 61).

11. Zagovor obdolžencu omogoča, da v kazenskem postopku nastopa v položaju subjekta kazenskega postopka ter kot enakopravna stranka, s pravico in možnostjo, da v največji meri razvije funkcijo obrambe.3 Narava zagovora je po stališčih strokovne literatura dvojna. Z njim obdolženec primarno uresničuje pravico do izjave v smislu 22. člena Ustave, ki med drugim pomeni možnost navajanja razbremenilnih dejstev in predlaganja dokazov. Hkrati pa je obdolženčev zagovor tudi izjava vednosti, ki je, tako kot ostali dokazi, podvržena prosti presoji dokazov.4 Glede na to, da je zagovor primarno namenjen uresničevanja pravice do izjave, hkrati pa obdolženca postavlja v položaj subjekta kazenskega postopka, ne more biti predmet omejevanja. ZKP v členih od 323. do 325. predvideva podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, vendar to ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, kolikor to želi.

12. Opisano ravnanje sodišča je zato potrebno presoditi v luči zgoraj navedenih izhodišč, hkrati pa je pri presoji potrebno upoštevati tudi spoštovanje ustavnih jamstev obsojenke v celotnem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je od obsojenke zahtevalo, da svoj zagovor poda v uvodni fazi glavne obravnave, ker ga sicer kasneje ne bo mogla več podati. Vendar pa pri tem ni omejevalo njene pravice do izjave, saj je svoj zagovor lahko prebrala, hkrati pa ji je bilo omogočeno, da je v nadaljevanju postopka podala svoja mnenja in pripombe. V obravnavani zadevi tako ni bila v ničemer omejena obsojenkina pravica do zagovora in možnost navajanja razbremenilnih dejstev ter podajanja pripomb. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obsojenka v nadaljevanju glavne obravnave predlagala izvedbo določenih dokazov, postavljala pričam vprašanja, soočila se je z oškodovancem in podala zaključno besedo. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je obsojenka v obravnavani zadevi imela vse možnosti, da je v največji možni meri izvajala svojo obrambo. To pa pomeni, da sicer nepravilna zahteva sodišča, da mora svoj zagovor podati na začetku glavne obravnave, ni mogla vplivati na poštenost in zakonitosti postopka kot celote ter na zakonitosti izdane sodbe. Uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, tako ni podana.

13. Obsojenka v izjavi, ki jo je podala na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo, navaja, da se ji je prvostopenjska sodnica maščevala za ustno nadzorstveno pritožbo, ki jo je zoper njo vložila, ker je v drugem postopku kršila določila Zakona o izvršbi in zavarovanju. S takšnimi navedbami sodišču prve stopnje očita pristranskost in uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Izpostavljene navedbe obsojenke so bile prvič izpostavljene šele v izjavi na odgovor državnega tožilca. Glede na to, da so bile navedbe podane po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP (torej prepozno), jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb postopka niso bile podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso v višini 450,00 EUR po tarifnih številkah 7152 in 7112 ter 71113 Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenkinega premoženjskega stanja.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4574/2012 z dne 13. 12. 2012. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58/2000 z dne 28. 6. 2002. 4 dr. Gorkič: PROCESNA DEJANJA OBDOLŽENCA V KAZENSKEM POSTOPKU, doktorska disertacija, Ljubljana, junij 2009, str. 175 in 179.