Jedro

Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije in imata oba tu stalno prebivališče. Sporno posojilno pogodbo sta sklenila pred albansko notarko v Republiki Albaniji. ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po tem pravilu je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Stranki se pod določenimi pogoji sicer smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (52. člen ZMZPP), a ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 2.813,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 270.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje do plačila ter ji povrniti 17.099,91 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodba je nezakonita glede na ugovore procesne narave „ne bis in idem“, litispendence in krajevne nepristojnosti slovenskega sodišča, ki jih je toženec podal tekom postopka. O tožnikovi terjatvi je bilo odločeno že v odločbah sodnih organov v Albaniji. Tožnik je tam na podlagi sklepa o razglasitvi odredbe o izvršljivosti vložil izvršbo, zaradi česar se šteje, da ne more v Sloveniji iz istega pravnega razmerja (t.j. posojilne pogodbe) zahtevati še enkrat izdajo kondemnatorne sodbe. Poleg tega toženec meni, da slovensko sodišče ni pristojno za izdajo dajatvenega zahtevka, saj se očitno na podlagi albanske zakonodaje šteje, kot izhaja iz zapisa Okrajnega sodišča v Tirani v sklepu o razglasitvi odredbe o izvršljivosti, da sta stranki dogovorili s sklenitvijo posojilne pogodbe tudi pristojnost albanskega sodišča. O tem, ali je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena in o tem, ali je bilo posojilo 270.000 EUR tožencu s strani tožnika tudi v resnici izročeno, je sodišče na prvi stopnji sicer opravilo dokazni postopek z zaslišanjem vseh predlaganih prič, vendar je njihove izpovedbe napačno ocenilo s tem, ko je v celoti verjelo zgodbi tožnika in njegove žene, ki ne predstavlja popolnoma verodostojne priče. Sodišče tudi ni upoštevalo toženčevih navedb o znatnih razlikah v izpovedbah tožnika in njegove žene, v primerjavi s pričanjem v kazenski zadevi istega sodišča I K 000/2013. Tožnik in njegova žena sta govorila zgolj o nekem seštevku domnevno danih posojil cca. 90.000 EUR, o preostanku do 270.000 EUR pa nista znala jasno povedati, iz česa naj bi bil sestavljen. Sodišče bi moralo prisluhniti zgodbi toženca, ki je vseskozi navajal, da je bil nagib za sklenitev sporne posojilne pogodbe v zavarovanju morebitne potrebe po vrnitvi plačila, ki bi ga tožnik plačal ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe oziroma predpogodbe za nakup zemljišča v Tirani v Albaniji, katerega bi kupil od toženca oziroma njegove gospodarske družbe. Toženčevo zgodbo so potrdile tudi v ponovljenem sojenju zaslišane priče. Ni življenjsko in verjetno, da bi toženec po toliko letih tožniku priznal še neke domnevne in nedorečene valorizacije zemljišča in obresti. Tožnik je večinoma navajal zneske od leta 2003 dalje, izterjava teh zneskov pa je že zastarala do leta 2012, ko je bila sklenjena sporna posojilna pogodba v Albaniji. Ker je tožnik sam priznal, da 270.000 EUR tožencu ni izročil „na roko“ in „v denarju“ in „v enkratnem znesku“, kot je to zapisano v posojilni pogodbi, je odpadla pravna podlaga posojilne pogodbe kot realnega kontrakta in tožnik ne more od toženca zahtevati ničesar več. Toženec je s kopijo osnutka prodajne predpogodbe, potrdilom notarke A. A. in potrdilom Banke X, Tirana, dokazal, da je bila podlaga sporni posojilni pogodbi dogovor med njim in tožnikom glede nakupa toženčeve nepremičnine in prevzem kredita banke, ki je imela hipoteko za kredit na predmetni nepremičnini. O vsem navedenem pa so izpričale tudi v ponovljenem sojenju zaslišane priče, predvsem notarka A. A. ter B. B. Toženec je imel s tožnikom v življenju samo dva posla, ki sta se navezovala na medsebojno posojo denarja, in sicer mu je tožnik 16. 1. 2003 posodil 58.000 CHF, za kar mu je toženec izročil garancijo 1553 gramov zlata v zlatnikih ter nakup nepremičnine 89/71 katastrska cona ... v Tirani. Toženec je to zemljišče pričel prodajati že v letu 2011, predno se je zanj pričel zanimati tožnik. Tožniku je za zemljišče povedal znanec C. C., ki je tudi kasneje vseskozi sodeloval pri pogovorih med tožnikom in tožencem oziroma nakupu zemljišča. Toženec je predlagal njegovo zaslišanje, pa ga sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni sprejelo, čeprav gre za kontrolni dokaz, ki bi ga v takšni situaciji moralo izvesti. Ne drži, da tožnik nikoli ni želel kupiti tega zemljišča, saj je notarka A. A. že izdelala osnutek predpogodbe, toženec pa se je skupaj s tožnikom in njegovo ženo 8. 2. 2012 oglasil v banki na sestanku, na katerem so se pogovarjali o izvedbi in načinu plačila preostalih kreditnih obveznosti na nepremičnini. Toženec opisuje potek dogodkov pred podpisom posojilne pogodbe v prostorih notarke D. D. v Tirani ter ugotavlja, da ga je tožnik očitno prevaral, zato je zoper njega v Albaniji vložil kazensko ovadbo. Tožba temelji na izmišljeni konstrukciji, da naj bi mu tožnik vrsto let posojal večje zneske denarja brez pisnega potrdila, kar je neživljenjsko in nelogično. Poleg tega tožnik ni dokazal, kje je on vzel teh 270.000 EUR. Pritožnik tudi dvomi v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ker je tudi v ponovljenem sojenju zopet ocenila trditve in dokaze toženca kot neverodostojne ali pa jih ni upoštevala, pri tožniku pa je upoštevala vse dokaze in trditve, ki naj bi šle v njegovo korist. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo vse pritožbene očitke zavrača kot neutemeljene ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem predlaganih prič po zaprošenem sodišču v Republiki Albaniji. Ker je ponovno ugotovilo neutemeljenost toženčevega ugovora o ničnosti posojilne pogodbe, je zopet ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tem ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva so v celoti in pravilno ugotovljena in so pri odločitvi pravilno uporabljene v obrazložitvi sodbe citirane določbe albanskega Civilnega zakonika1. 6. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da o tožnikovi terjatvi, ki je predmet tega postopka, ni dopustno odločati, ker je o njej odločbo že sprejelo sodišče v Albaniji. Konkretno se sklicuje na sklep o razglasitvi odredbe o izvršljivosti, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Tirani 4. 4. 2012, številka akta 4436 (priloga A3). Prvostopenjsko sodišče je ta ugovor pravilno zavrnilo v 2. točki obrazložitve. Na podlagi sklepa albanskega sodišča je res potrjena neposredna izvršljivost posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama pred notarko D. D., skladno s 510. in 511. členom albanskega Zakona o civilnem postopku, a le v Republiki Albaniji. Tožnik je zato predlagal priznanje pravne veljavnosti navedene odločbe albanskega sodišča v Republiki Sloveniji, vendar je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom R 182/2014 z dne 30. 4. 2014 (priloga A 55) njegov predlog zavrnilo, ker niso bili izpolnjeni pogoji po določbah 94. do 103. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Torej ne drži navedba v pritožbi, da tožnik v Sloveniji ni zahteval nobenega sodnega priznanja albanske odločbe o izvršljivosti. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, zato ni ovire, da tožnik zahteva sodno varstvo z vložitvijo tožbe na vračilo posojila.

7. Prav tako je neutemeljen ugovor toženca, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje, ker naj bi se pravdni stranki s sklenitvijo posojilne pogodbe dogovorili tudi o pristojnosti albanskega sodišča. Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije in imata oba tu stalno prebivališče. Sporno posojilno pogodbo sta sklenila pred albansko notarko v Republiki Albaniji. ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po tem pravilu je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Stranki se pod določenimi pogoji sicer smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (52. člen ZMZPP), a ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Tudi sicer iz vsebine posojilne pogodbe ne izhaja, da bi se pravdni stranki o pristojnosti albanskega sodišča sporazumeli. Sodišče prve stopnje je zato tudi ta ugovor pravilno zavrnilo, odločitev pa obrazložilo v 2. točki obrazložitve sklepa.

8. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je v skladu z določbo 8. člena ZPP in ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpovedbe prič ocenilo enostransko tako, da je upoštevalo zgolj tiste, ki so potrdile zgodbo tožnika in njegove žene. V obrazložitvi sodbe je jasno povedano, na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev in zakaj je v bistvenem sledilo tudi izpovedbi priče E. E., ki je bila ves čas aktivno prisotna pri dogovorih med strankama. Čeprav je tožnikova žena, ni na mestu pritožbeni očitek, da jo je zgolj zato šteti za neverodostojno pričo. Predvsem pa je pomembno, da je njeno izpoved in izpoved tožnika prvostopenjsko sodišče upoštevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Glede njunih izpovedb v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju I K 000/2013 prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da sta v obeh postopkih o bistvenih okoliščinah pri sklepanju posojilne pogodbe in glede obstoja terjatve izpovedovala enako. Pritožba pa ne pove, v čem se o odločilnih dejstvih konkretno kažejo razlike v njunih izpovedbah. Tudi izpovedbe zaslišanih prič iz Albanije so v dokazni oceni korektno upoštevane in nikakor ne zgolj v korist tožnika, kot trdi pritožba.

9. Res je toženec predlagal, da se med ostalimi pričami zasliši tudi njegov znanec C. C., sodišče prve stopnje pa ga ni zaslišalo, niti ni odločitve o tem posebej obrazložilo. V zvezi s tem ni bila storjena nobena procesna kršitev, saj pritožba prezre, da je toženec sodišču sporočil v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2018, da je priča C. C. preminil, zato ga ni več mogoče zaslišati.

10. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih ravnanj razpravljajoče sodnice, ki bi kazala na njeno morebitno pristranskost, zato ne drži sicer nekonkretiziran pritožbeni očitek v tej smeri in o tem, da naj bi šlo tudi v ponovljenem postopku za vnaprejšnjo dokazno oceno sodnice o vseh izvedenih dokazih.

11. Ni spora o tem, da sta pravdni stranki 9. 2. 2012 v Albaniji sklenili posojilno pogodbo, v kateri se je toženec kot posojilojemalec zavezal vrniti tožniku kot posojilodajalcu znesek posojila 270.000 EUR do 28. 2. 2012. Pogodbo sta sklenila v notarski pisarni albanske notarke D. D. v Tirani. Od tu dalje pa si trditve tožnika in toženca nasprotujejo. Tožnik se sklicuje na vsebino posojilne pogodbe, ki izraža pravo voljo pogodbenikov in da je toženec s pogodbo tožniku priznal obstoj preteklih že zapadlih dolgov skupaj z obrestmi ter mu priznal tudi valorizirano vrednost zemljišča, ki ga je kupil tudi s tožnikovim denarjem.2 Toženec temu nasprotuje in trdi, da mu tožnik nikoli ni posodil 270.000 EUR in da tega denarja ni nikoli prejel. Posojilno pogodbo sta podpisala samo zato, ker je povezana s poslom prodaje zemljišča v Albaniji, last toženčevega albanskega podjetja F. Ker je bila ta nepremičnina obremenjena s hipoteko, ki naj bi jo tožnik prevzel in dolg hipotekarnemu upniku – banki poplačal, je toženec podpisal sporno posojilno pogodbo kot garancijo tožniku za primer, če mu nepremičnine kasneje ne bi prodal. Ker do prodaje zemljišča ni prišlo in bi morala biti posojilna pogodba preklicana, gre za fiktivno posojilno pogodbo, ki je nična. Toženec glede tega očita tožniku in njegovi ženi goljufivo ravnanje oziroma prevaro.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo v 22. točki sodbe, zakaj je pri odločitvi uporabilo določbe albanskega prava ter pravilno razumelo naravo posojilne pogodbe po teh določbah3 in posledice, kadar stranke sklenejo fiktivne ali simulirane dogovore4. Te so v bistvenem podobne določilom slovenskega prava. Na tožniku je dokazno breme za trditve, da je tožencu posodil zahtevani znesek. A na tožencu je (glede na okoliščine tega primera precej težje) dokazno breme, ker mora dokazati, da je šlo za navidezno sklenitev posojilne pogodbe. Pisno posojilno pogodbo sta namreč sklenila pred notarko, ki je poleg overitve podpisov stranki opozorila na vsebino in posledice sklenitve takšne pogodbe (navedeno izhaja iz prevoda pogodbe v prilogi A2).

13. Tožencu tudi po zaslišanju prič pred zaprošenim sodiščem v Albaniji ni uspelo dokazati, da naj bi s tožnikom sklenila navidezno pogodbo, ki je prikrivala drug pravni posel. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da so dogovori med tožnikom in tožencem glede morebitne sklenitve predpogodbe za zemljišče oziroma glede novega posojila denarja tožencu, potekali ločeno od sklenitve posojilne pogodbe, ki je predmet tega spora. Toženec bi moral trditve, da je bila sporna posojilna pogodba le del celotne konstrukcije pravnega posla o nakupu nepremičnine, prepričljivo dokazati. V pritožbi poudarja, da je bilo njegovo zemljišče v Tirani obremenjeno s hipoteko Banke X in da se je tožnik odločil za nakup tega zemljišča, zato so bili s tožnikom in njegovo ženo skupaj pri notarki A. A., ki je že sestavila osnutek predpogodbe o nakupu te nepremičnine, oglasili so se tudi v banki, kar vse naj bi dokazovalo fiktivnost sporne posojilne pogodbe. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so med pravdnima strankama potekala določena pogajanja glede zemljišča, ki je bilo dano v zavarovanje toženčevega kredita pri Banki X. Ne glede na to, ali so potekali med njima dogovori o nakupu zemljišča ali o zavarovanju novega posojila s hipoteko na zemljišču, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj to dejstvo ne dokazuje fiktivnosti posojilne pogodbe in obstoja dogovora med pravdnima strankama, kot ga zatrjuje toženec, namreč o plačilu določenega zneska banki na račun njegovega hipotekarnega dolga, sklenitvi sporne posojilne pogodbe v zavarovanje toženčevega dolga tožniku ter nato sklenitvi kupoprodajne pogodbe za zemljišče. Tudi izpovedbi notarke A. A. in bančne uslužbenke pri Banki X, ob dejstvu, da sta tožnik in njegova žena priznala sestanke pri notarki in v banki ter dogovarjanja v zvezi z zemljiščem, ne moreta biti ključen dokaz o fiktivnosti posojilne pogodbe. Tožnik je ustrezno pojasnil višino zneska posojila v pogodbi kot seštevek več posojenih zneskov skupaj z obrestmi in ob upoštevanju večje vrednosti zemljišča, kot izhaja iz 27. točke obrazložitve sodbe. Zato je treba zavrniti pritožbeni očitek, da tožnik višine posojenega zneska ni izkazal. Na drugi strani pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno izpostavlja kot nelogična določena toženčeva ravnanja in trditve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razumno, da bi toženec kot uspešen poslovnež s tožnikom sklenil posojilno pogodbo, če mu ni bil ničesar dolžan in v situaciji, kot jo sam opisuje, nista sklenila drugega ustreznega pravnega posla. Če je od tožnika pričakoval plačilo kupnine za zemljišče in mu nič ni bil dolžan, sklenitev posojilne pogodbe, ki vsebuje izrecno priznanje toženca, da je bila izročitev posojenega denarja opravljena pred datumom sklenitve pogodbe, ni razumno in logično ravnanje. Toženec tudi ni pojasnil, zakaj sta s tožnikom sklenila posojilno pogodbo ravno za 270.000 EUR, čeprav naj bi bilo dogovorjeno, da bo tožnik banki nakazal le 45.000 EUR, da bo banka dovolila prodajo, na drugi strani pa naj bi bila dogovorjena vrednost nepremičnine (obremenjene s hipotekarnim kreditom banke) 480.000 EUR. Pravilna je tudi dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dokazal vira sredstev, s katerimi je bilo kupljeno zemljišče, kar na drugi strani potrjuje tožnikove trditve, da je bilo to zemljišče delno kupljeno tudi z njegovim posojenim denarjem.

14. Pritožbeno sodišče glede na navedeno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je natančno in prepričljivo obrazložena. Neutemeljena pritožba se zato zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa mora povrniti v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi nagrado za odgovor na pritožbo 2286,40 EUR ter pavšalni znesek za poštne stroške 20 EUR, skupaj z DDV 2813,80 EUR. Priznane stroške mora tožniku plačati v 15 dneh, če zamudi pa še zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. člena in 1. odst. 378. člena OZ).

1 Določba 1050. člena v zvezi z določbami 92. in 93. člena albanskega Civilnega zakonika. 2 Tožnik je obračun dolga specificiral v prilogi A64. 3 Člen 1050 albanskega Civilnega zakonika, ki ga sodba citira v 23 točki obrazložitve. 4 Določbe 92 in 93 člena albanskega Civilnega zakonika sodba citira v 25. točki.