Jedro

Subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je začel teči najkasneje, ko je tožena stranka prenesla izvajanje dela, ki ga je opravljal tožnik, na zunanjega izvajalca. To pomeni, da bi morala odpoved podati v nadaljnjih tridesetih dneh, da bi bilo njeno ravnanje zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2006, ugotovilo, da tožnik nadaljuje delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2004 na delovnem mestu 63 - sistemski inženir, toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od vključno 16.12.2006 do vrnitve na delo zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico in mu priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, v kolikor teh pravic ni uveljavljal pri drugem delodajalcu, obračunati in plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bil na delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega neto nadomestila vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 844,59 EUR, vse roku osem dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podredno pa, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe pred prenehanjem delovnega razmerja, le če predhodno od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitev. V konkretnem primeru je bila vložena direktna tožba po 3. odstavku 204. člena ZDR, a je ta dopustna le v primeru, ko delavec in delodajalec nista več v delovnem razmerju zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V trenutku vložene tožbe 27. 11. 2006 pa pogodba o zaposlitvi tožniku zaradi odpovedi še ni prenehala. Sodišče prve stopnje je napravilo napačen dokazni zaključek, da je tožena stranka zamudila 30-dnevni rok določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, saj subjektivni rok začne teči od trenutka, ko se delodajalec v celoti seznani z razlogom odpovedi. Meni, da je razlogovanje sodišča nepopolno in v nasprotju z izpovedjo samega tožnika, ki je na naroku 26. 4. 2007 izpovedal, da se po podpisu pogodbe z dne 30. 5. 2006 vsebina njegovega dela ni nič spremenila, in da je do zadnjega dne opravljal delo kot do tedaj in ni bilo čutiti nobenega zmanjšanja potreb po njegovem delu. Tako tožnikova izpoved negira konstrukcijo sodnega razlogovanja. Sodišče je napačno štelo, da je s podpisom pogodb z zunanjimi izvajalci dne 30. 5. 2005 bila sprejeta odločitev o drugačni organiziranosti službe ter posledično napačno stališče sodišča prve stopnje da je 30-dnevni rok, v katerem mora delodajalcu v skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR podati odpovedi, začel teči že 30. 5. 2006. Meni, da izvedeni dokazni postopek pritrjuje navedbam tožeče stranke (pravilno: tožene stranke), da gre za avtonomno in utemeljeno odločitev direktorice tožene stranke na podlagi poslovnih rezultatov v jeseni 2006. Ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Odločilne so namreč okoliščine, ki obstajajo v času prenehanja potreb po tožnikovem delu glede na razloge in ekonomsko stanje pri toženi stranke, to pa so bile okoliščine v času jeseni 2006 in ne 30. 5. 2006. Jesen 2006 tudi ni nedoločno specificiran čas kot to očita sodišče prve stopnje. Graja razlogovanje sodišča, ki dvomi v utemeljenost poslovnega razloga. Meni, da je izkazana resnost in utemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Brez pravne podlage so tudi očitki sodišča prve stopnje v zvezi z možnostmi zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, saj je tožena stranka jasno predstavila in dokazala, da glede tožnika in njegovega poklica ni bilo nobene možnosti, da ga prezaposli, saj se tožena stranka ukvarja z dejavnostjo lekarn. Meni, da je stališče sodišča v predmetni sodbi drugačno od uveljavljenega v sodni praksi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da so pritožbene trditve v zvezi s tem, da bi bilo potrebno tožbo zavreči zmotne. ZDR v 3. odstavku 204. člena predpisuje direktno sodno varstvo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni nastopala z jasnimi stališči, ki bi izkazovala, da je bil rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi spoštovan in izkazan poslovni razlog, čeprav je bilo dokazno bremen na toženi stranki. Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka v sistemizaciji ni opustila delovnega mesta sistemski inženir. Zato je bilo mogoče zgolj preverjati kdaj naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je takšna organizacija, ki določa sistemskega inženirja neracionalna. Takšna okoliščina pa je nastopila že v decembru 2005, ko je prejela pismo M.G. s.p., ta okoliščina pa se sklada tudi z navedbo tožnika, da je tožena stranka imela že v januarju 2006 pripravljeno odpoved, vendar je ni izdala. Druga okoliščina, ki jo je bilo mogoče preveriti je bilo vprašanje kdaj je tožena stranka sprejela odločitev, da bo namesto lastnega sistemskega inženirja, te naloge pokrivala z zunanjimi izvajalci, to pa je razvidno iz predloženih pogodb z dne 25.4.2006 in 30.5.2006. Sklicevanje tožene stranke na izjavo tožnika, da se po sklenitvi teh pogodb zanj ni ničesar spremenilo, ni upoštevno, saj tožena stranka ne zatrjuje, da pogodbe niso bile sklenjene ali da niso stopile v veljavo takrat kot je določeno v pogodbi. Pritožbena razlogovanja tožene stranke v zvezi s poslovnimi odločitvami so neupoštevna. Po 1. odstavku 82. člena ZDR mora utemeljenost odpovednega razloga dokazati delodajalec, teh razlogov pa tožena stranka ni dokazala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse. Tožena stranka se tudi sklicuje le na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, za ustaljeno sodno prakso pa skrbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot je to določeno v 109. členu Zakona o sodiščih (ZS – Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji). Ne glede na to, pa sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, obravnavajo drugačno dejansko stanje.

Zmotno je stališče tožene stranke, da začne rok za vložitev tožbe po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) teči z dnem, ko delavcu preneha delovno razmerje. Določba 3. odstavka 204. člena je jasna in jo sodišče interpretira tako, kot je zapisana. Iz nje izhaja, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (primer v tem individualnem delovnem sporu), v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Tožnik je tako tožbo v predmetnem individualnem delovnem sporu vložil znotraj roka, določenega v 3. odstavku 204. člena ZDR in so zato pritožbena navajanja, da je ta tožba preuranjena, pravno zmotna. Prav tako je nesmiselno razlogovanje tožene stranke, da bi tožnik moral, glede na to, da je tekel odpovedni rok, ravnati v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR. Sodno varstvo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč urejeno posebej v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita iz razloga, ker je izdana po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, določenega v 5. odstavku 88. člena ZDR. Tožena stranka se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pri čemer niti v pritožbi ne navede kdaj, datumsko, naj bi začel teči 30-dnevni rok določen v 5. odstavku 88. člena ZDR. Ne strinja se le z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka najkasneje s podpisom zadnje pogodbe z zunanjimi izvajalci 30.5.2006 vedela, da ne potrebuje več tožnikovega dela. Tak dokazni zaključek sodišča prve stopnje pa je utemeljen tudi po prepričanju pritožbenega sodišča. Tožena stranka namreč ni izkazala, čeprav je na njej dokazno breme, kot je to določeno v 82. členu ZDR, kdaj naj bi ugotovila, da delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo to najkasneje 30.5.2006, je pravilen, saj je takrat tožena stranka prenesla izvajanje dela, ki ga je izvajal tožnik po pogodbi o zaposlitvi na zunanjega izvajalca. Navajanje tožene stranke, da naj bi bilo to enkrat nedoločenega datuma jeseni 2006, je brez dokazov, saj niti ne pojasni, kakšne naj bi bile tiste okoliščine v času jeseni 2006, ki bi pripeljale do odločitve tožene stranke, da je „jeseni 2006“ prišlo do situacije, ko tožnikovo delo ni bilo več potrebno. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da izpoved tožnika, da je tudi po sklenitvi pogodbe z zunanjimi izvajalci opravljal svoje delo pri toženi stranki, dokazuje, da 30-dnevni subjektivni rok ni začel teči 30. 5. 2006. Iz navedene izpovedi je mogoče le zaključiti, da odločitev tožene stranke, da odpove pogodbo o zaposlitvi tožniku, ni imela podlage v dejanskih potrebah po tožnikovem delu. Nikakor pa ta okoliščina ne more vplivati na začetek teka subjektivnega roka, kot se zmotno zavzema tožena stranka, kajti v tem primeru bi lahko le zaključili, da vse do prenehanja delovnega razmerja sploh še ni začel teči. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožena stranka podala to odpoved izven zakonsko določenega roka, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, da to na ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev sodišča niso pomembne, ne odgovarja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v postopku zaradi prenehanja delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben.