Jedro

Tek subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je vezan na datum seznanitve z razlogom (30. 5. 2006), zato dejansko prenehanje opravljanja dela (glede na trditev, da je tožnik glavnino nalog opravljal tudi še po 30. 5. 2006), nanj ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 10. 2006 nezakonita, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2004 na delovnem mestu „63 – sistemski inženir“, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 16. 12. 2006 do vrnitve na delo zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico, mu priznati za to obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, razen pravic, ki jih je uveljavljal pri drugem delodajalcu, zlasti obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženi stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo do plačila. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje 30. 5. 2006, zato jo je podala po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi, da se je tožena stranka najkasneje s podpisom zadnje pogodbe z zunanjimi izvajalci 30. 5. 2006 seznanila z odpovednim razlogom. Utemeljenost takega zaključka je potrdilo z dejstvom, da tožena stranka ni dokazala (glede na dokazno breme iz 82. člena ZDR), da se je z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila po tem datumu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, to je iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je pri toženi stranki aktivnost, katere bistvo je bilo v drugačni organiziranosti službe informatike, potekala nekaj mesecev. V določeni fazi preoblikovanja organiziranosti so bile podpisane tudi pogodbe z družbo S. in B., kamor so bile prenesene nekatere delovne naloge tožnika, ne pa vse. To sta brez dvoma potrdili priča A. D. in zakonita zastopnica tožene stranke. Sodišče ni razložilo, zakaj naj bi bilo pričanje A. D. v nasprotju z drugimi okoliščinami; ni dopustno, da se to pričanje odkloni z razlago, da jo negirajo pogodbe z zunanjimi sodelavci, sklenjene v aprilu in maju 2006. Nadalje ni pojasnjeno, zakaj naj bi bilo zmotno stališče tožene stranke, da je tožnik svoje delo opravljal tudi po sklenitvi pogodbe z zunanjimi izvajalci. Tožnik je še vedno opravljal glavnino del iz pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča, da je tožena stranka 30. 5. 2006 dokončno sprejela odločitev o nepotrebnosti tožnikovega dela, je protispisna, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo predlog o določitvi izvedenca finančne stroke, ki bi v postopku predstavil finančni (ne)učinek tožnikovega dela, zato je storjena tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je po 30. 5. 2006 še pridobivala nujno potrebne podatke za sprejetje odločitve o tem, da tožnikovo delo res ni potrebno. Analiza stroškov v kontekstu navedenega je bila opravljena, sodišču v dokaznem postopku tudi predložena in če bi sodišče dovolilo dokazovanje z izvedencem finančne stroke, bi se vsekakor potrdilo, da je bil pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovan 30 dnevni subjektivni rok. Sodna razlaga materialnih rokov je napačna, saj je očitno, da sodišče oba roka meša. Revizija predlaga, da sodišče ravna po določbi 380. člena ZPP, podredno pa po 379. členu ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ta kršitev naj bi bila podana s „trditvijo v pravnomočni sodbi, da naj bi tožena stranka dne 30. 5. 2006 dokončno sprejela odločitev, da tožnika oziroma njegovega dela več ne potrebuje“, kar naj bi nasprotovalo spisovni dokumentaciji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da take trditve v pravnomočni sodbi ni. Iz nje namreč izhaja zgolj to, da tožena stranka ni izkazala (pravilno: dokazala), čeprav je bilo na njej dokazno breme, kdaj, če ne 30. 5. 2006, se je seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče druge stopnje je pritrdilo ugotovitvi, da je tožena stranka 30. 5. 2006 prenesla izvajanje dela, ki ga je opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi, na zunanjega izvajalca in je soglašalo s sodiščem prve stopnje, da se je s tem dnem seznanila z odpovednim razlogom. Revizija v bistvu nasprotuje tej dejanski ugotovitvi, kar pa je nedovoljen revizijski razlog.

7. Prav tako ni podana navedena bistvena kršitev z domnevno ugotovitvijo o zmotnem stališču tožene stranke, da naj bi tožnik svoje delo opravljal tudi po sklenitvi pogodbe z zunanjimi izvajalci. Sodišče druge stopnje tega ne ugotavlja, pač pa zavzame stališče, da tožnikovo nadaljevanje dela po sklenitvi pogodbe z zunanjimi izvajalci še ne dokazuje, da je 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči po 30. 5. 2006. Pravilnost tega stališča je stvar pravilne uporabe materialnega prava.

8. Z očitkom, da sodišče „meša oba roka“ (očitno objektivnega in subjektivnega), bi bilo mogoče uveljavljati kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava. Napačna uporaba zakonskih določb o objektivnem (nastanek razloga) in subjektivnem (seznanitev z razlogom) roku za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče naj bi kršitev storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, to je dokaza, ki naj bi po navedbah revizije potrdil pravočasnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz odgovora na tožbo izhaja, da naj bi se s tem dokazom potrdila utemeljenost odpovednega razloga in ne pravočasnost podane odpovedi. Ker se ob ugotovitvi (zlasti na podlagi listinskih dokazov), da se je tožena stranka najkasneje 30. 5. 2006 seznanila z odpovednim razlogom, sodišče z utemeljenostjo odpovednega razloga sploh ni ukvarjalo, je bil predlagani dokaz z izvedencem nepotreben. Zato ga utemeljeno ni izvedlo.

10. V zvezi z očitkom, da v izpodbijani sodbi ni razlage o tem, zakaj naj bi bilo pričanje A. D. v popolnem nasprotju z drugimi okoliščinami razmerja, pa je potrebno poudariti, da je revizija (izredno) pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Oceno, da je pričanje v popolnem nasprotju z drugimi okoliščinami primera in da izpoved negirajo sklenjene pogodbe, je napravilo sodišče prve stopnje. V sodbi sodišča druge stopnje stališče do izpovedi navedene priče sploh ni zavzeto, ker se s pritožbo ocena tega dokaza ni postavljala pod vprašaj. Zato je očitek bistvene kršitve sodišču druge stopnje v zvezi s tem neutemeljen.

11. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

12. Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom najkasneje 30. 5. 2006, ko je z zadnjo pogodbo prenesla izvajanje dela, ki ga je opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi, na zunanjega izvajalca. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v številnih sodbah, je seznanitev z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje (1). Na dejanske ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano. Kakršnakoli drugačna revizijska trditev predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob ugotovitvi, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 30. 5. 2006 in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 25. 10. 2006, je zaključek sodišča druge stopnje, da je odpoved podana po izteku 30-dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, materialnopravno pravilen. Tek subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je vezan na datum seznanitve z razlogom, zato dejansko prenehanje opravljanja dela (glede na trditev, da je tožnik glavnino nalog opravljal tudi še po 30. 5. 2006), na pravilnost takega zaključka ne vpliva.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, VIII Ips 337/2008 z dne 6. 4. 2010, VIII Ips 479/2008 z dne 11. 5. 2010 in druge.