Jedro

Sodišče mora upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera in ugotavljati korist otroka v konkretnem primeru. Temeljnemu vodilu največje koristi otrok je v obravnavanem primeru sledilo in jo pri odločitvi o zaupanju v varstvo in vzgojo otrok in določitvi stikov tudi ugotavljalo in pravilno upoštevalo ter odločitev na podlagi izvedenih dokazov tudi jasno obrazložilo.

Z opisanimi navedbami dovolj določno in konkretno uveljavlja postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki zajema pravico do informacije kot izhodiščno in zato temeljno pravico, ki stranki omogoča sodelovanje v postopku ter tudi uveljavljanje pravic v postopku, konkretno tudi pravico do (vsebinske) pritožbe kot rednega pravnega sredstva, kar tudi izpostavlja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I.2. izreka glede določitve preživnine tožnici in v točki I.4. izreka glede stroškovne odločitve razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletna skupna otroka pravdnih strank N. N., rojena ... 2012, in M. M., rojen ... 2016, zaupata v varstvo in vzgojo očetu (tožencu) V. V., rojenemu ... (točka I.1. izreka), da je dolžna mati (tožnica) od pravnomočnosti sodbe dalje plačevati za vsakega od mladoletnih otrok mesečno preživnino v višini 80,00 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse na TRR očeta, določeno preživnino je dolžna plačevati vse do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti življenjskih potrebščin v RS, od takrat dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v obvestilih pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude pri plačilu posameznih zneskov preživnine je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (točka I.2. izreka). Razsodilo je, da bodo stiki med mladoletnima otrokoma in materjo potekali na naslednji način: prvi teden preživita otroka od ponedeljka popoldne, ko ju prevzame oče popoldne v vrtcu oziroma v šoli in sta otroka pri njem do srede zjutraj, ko ju pelje v šolo oziroma vrtec, mati ju nato popoldne v sredo prevzame v šoli oziroma v vrtcu in sta otroka pri njej do petka zjutraj, ko ju zjutraj pelje v šolo oziroma vrtec, nato ju oče v petek popoldne prevzame v šoli oziroma v vrtcu in sta otroka pri njem do ponedeljka zjutraj, ko ju oče pelje v šolo oziroma vrtec; drugi teden preživita otroka od ponedeljka popoldne, ko ju prevzame mati popoldne v vrtcu oziroma v šoli in sta otroka pri njej do srede zjutraj, ko ju pelje v šolo oziroma vrtec, oče ju nato popoldne v sredo prevzame v šoli oziroma v vrtcu in sta otroka pri njem do petka zjutraj, ko ju zjutraj pelje v šolo oziroma vrtec, nato ju mati v petek popoldne prevzame v šoli oziroma v vrtcu in sta otroka pri njej do ponedeljka zjutraj, ko ju mati pelje v šolo oziroma vrtec; takšen režim stikov se nadaljuje tudi v naslednjih tednih; otroka preživita božično - novoletne praznike polovico časa pri enem in polovico časa pri drugem staršu, in sicer sta v letu 2021 oba otroka božične praznike od 24. 12. do 28. 12. do 16.00 ure pri materi, novoletne praznike od 28. 12. od 16.00 ure dalje do 2. 1. do 16.00 ure pa pri očetu; naslednje leto obrnjeno in tako dalje izmenjaje. V času poletnih počitnic (julij, avgust) bosta otroka preživela polovico časa pri enem in polovico časa pri drugem staršu s tem, da se bosta starša o natančnih terminih dogovorila najkasneje do 1. maja tekočega leta, v primeru, da do dogovora ne pride, pa bosta otroka preživela v parnih letih (2022, 2024 itd.) od 1. 7. do 15. 7. pri materi, od 16. 7. do 31. 7. pri očetu in od 1. 8. do 15. 8. pri materi ter od 16. 8. do 31. 8. pri očetu, v neparnih letih pa ravno obratno; vse ostale šolske počitnice bosta otroka preživela polovico časa pri enem in polovico časa pri drugem staršu in sicer na takšen način, da prvo polovico počitnic otroka preživita pri tistemu staršu, pri katerem sta predhodno na vikend stiku, drugo polovico pa pri drugem staršu (točka I.3. izreka). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka (točka I.4. izreka). Tožbeni zahtevek tožnice, da se oba otroka zaupata v varstvo in vzgojo njej ter da se od 1. 12. 2018 dalje očetu določi preživnina v višini 400,00 EUR za vsakega otroka, stiki pa se določijo vsak tretji konec tedna v mesecu, ko otroka toženec prevzame od tožnice v petek ob 15.00 uri in ju vrne v nedeljo ob 17.00 uri, pri čemer sta otroka pri tožencu med poletnimi počitnicami skupaj 10 dni v mesecu juliju in med zimskimi počitnicami skupno en teden v mesecu januarju, s tem da se datumi določijo po dogovoru med pravdnima strankama, je zavrnilo (točka II. izreka). Zavrnilo je tudi presežni tožbeni zahtevek očeta glede določitve preživnine in zahtevek glede stikov (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se tožnica (mati) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Izpodbija točki I. in II. izreka sodbe in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba neutemeljena, neargumentirana, v popolnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso, sprejeta na podlagi povsem napačne dokazne ocene, neustrezno ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, je enostranska in v škodo tožnice močno pristranska. Na pravilnost takšnega stališča tožnice nakazujejo med drugim tudi kršitve ZPP. Sodišče prve stopnje pooblaščencu pred izdajo sodbe niti do pritožbe ni posredovalo zadnje pripravljalne vloge toženca z napovedanimi listinskimi dokazi, na kar je bil pozvan na zadnji glavni obravnavi dne 10. 5. 2021, pri čemer naj bi te listine dokazovale podatke o dohodkih toženca ter glede stroškov otrok. Res se je tožnica odpovedala pravici do dodelitve roka za izjavo o teh listinah oziroma do odgovora na ta zadnji pripravljalni spis toženca, ni pa se odpovedala seznanitvi z vsebino teh listin, ki bi jih toženec moral posredovati sodišču v dveh izvodih, od katerih pa bi sodišče en izvod moralo poslati v vednost tožnici, ki bi jih, če prej ne, potrebovala vsaj ob sestavi predmetne pritožbe. Ker ji ta vloga z novimi listinskimi dokazi ni bila dostavljena, je bila s tem prikrajšana za temeljne pravice, kakršne ji daje veljavni ZPP. Poleg te več kot pomembne kršitve na škodo tožnice je sodišče dopustilo tožencu, da je lahko predložil svoj stroškovnik že po zaključku glavne obravnave, kar je nadaljnja okoliščina, ki kaže na neobjektivnost in pristranskost sodišča. Sklep z dne 30. 6. 2021, s katerim je odmerilo stroške izvedenke, je pooblaščencu tožnice poslalo šele po vročitvi predmetne sodbe, citirani stroški pa so del pravdnih stroškov, ki so bili tudi predmet odločitve in bi morali biti odmerjeni pred odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o plačilu pravdnih stroškov. Pritožba navaja, da je sodišče brez utemeljenih razlogov in ustreznih ter zadostnih dokazov zaupalo oba otroka v varstvo in vzgojo očetu. Takšna odločitev je v popolnem nasprotju z dolga leta veljavno sodno prakso, ko so slovenska sodišča v takšnih in podobnih primerih, kot je predmetni, otroke praktično brez izjem zaupala materam, saj so prav gotovo biološko in čustveno bolj navezani na mamo, kot pa na očeta, mama je svoje otroke nenazadnje tudi rodila in bi tudi zaradi tega morala imeti prednost. Otroci so bili zaupani očetom izjemoma, le v skrajno specifičnih situacijah, če so bile mame vdane alkoholu, drogam, brezdelju, ponočevanju, prostituciji.... ter so imele podobne težave, zaradi katerih bi bilo škodljivo, da bi jim sodišča zaupala otroke v vzgojo in varstvo. Nobene od navedenih negativnih specifičnosti oziroma lastnosti tožnica nima. Tožnica je vzorna mama, ki je živela izključno za dobrobit obeh otrok, saj je kljub določenim zdravstvenim težavam, ki jo spremljajo že dlje časa, svoje življenje in delo uredila in prilagodila tako, da otroka ne bi bila prikrajšana ter da bi bila deležna z njene strani najboljše vzgoje, varstva in oskrbe ter ustrezne pomoči ob izvajanju šolskih in izvenšolskih dejavnosti. Tožnica se z grozo sprašuje, kako bo lahko čez leta odgovorila na vprašanje in očitek svojih otrok, zakaj je bila tako slaba mama, da ju je sodišče zaupalo očetu v varstvo in vzgojo. Prepričljivega, argumentiranega in strokovnega odgovora na navedeno vprašanje tožnica v obrazložitvi sodbe ne najde. Sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo nobene podlage za sprejelo odločitev, ki je neutemeljena ali pa vsaj preuranjena. Izvedensko mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo z dne 10. 7. 2020 in njegova ustna dopolnitev na obravnavi 10. 5. 2021 je nedorečeno, nekonkretno, neustrezno in pomanjkljivo obrazloženo ter neargumentirano in zato neuporabno za odločanje. Izvedenka je bila površna in se ni izjavila o večini za to zadevo pomembnih dejstvih, še manj pa o dokazih, ki jih je predložila oziroma predlagala tožnica. Tožnica je k sedmemu pripravljalnemu spisu predložila številne pomembne dokazne listine (težke več kot en kg), čemur je sodišče namenilo le en stavek, pri čemer pa iz zaslišanja izvedenke ni razvidno, da je navedeno pisno vlogo sploh prejela, pri čemer glede dokaznih listin ne ve nič, oziroma se o njih ni izjavila niti z besedo. Navaja, da je to je bilo to za sodišče, akceptirano, saj bi v nasprotnem primeru težje opravičilo svojo povsem krivično odločitev. Kaj je bil vzrok za takšno nenaklonjenost tožnici in za njeno postavljanje v podrejen položaj ter krivično obravnavanje, tožnici ni znano, pri čemer pa ima na razpolago kar nekaj argumentov, zakaj je do tega prišlo. Navaja, da je z njene strani posredovana prijava pristojnim organom glede spolne zlorabe hčerke naletela na gluha ušesa, ukrepanja, katera ji sodišče očita kot neutemeljena, je bila kot mama in državljanka Republike Slovenije gotovo dolžna sprožiti. Ko je od pristojnih organov dobila negativne odgovore, sama ni predlagala uvedbe oziroma nadaljevanja kazenskega postopka zoper toženca in zato predstavljajo vse drugačne ugotovitve izvedenke ter sodišča bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov iz spisa. Navedeno bistveno še mnogo hujšo kršitev določb pravdnega postopka pa predstavlja dejstvo, da sodba, predvsem v njenem najpomembnejšem delu, to je glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, sploh nima razlogov glede odločilnih dejstev, oziroma so ti razlogi nejasni in si nasprotujejo med seboj, oziroma so v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da naj bi bili pravdni stranki glede na njune osebnostne lastnosti dokaj enakovredno primerni za starševsko poslanstvo ter da naj bi bila oba otroka na oba starša enakovredno navezana in sicer na vsakega na svoj, drugačen način, pri čemer naj bi mati otrokoma dajala zaščitniško, simbiotično bližino, oče pa naj bi jima dal samostojnost, dobro samopodobo. Takšni zaključki izvedenke ter tudi sodišča v sodbi so neobrazloženi in neargumentirani, zato tudi predstavljajo bistveno kršitev določb postopka. Po mnenju tožnice takšno pavšalno oziroma nedoločno in nekonkretizirano izvedensko mnenje ne more biti prav nobena resna in strokovna osnova za odločitev. Poglavitna okoliščina oziroma dejstvo za sprejeto odločitev, da se oba otroka zaupata očetu - tožencu, naj bi bilo predvidevanje sodišča, da naj bi imel oče več starševskih kapacitet, pri čemer naj bi bolj prepoznal, da sta za zdrav razvoj otrok potrebna oba starša. Toženec naj bi poudaril, da sta za razvoj otrok potrebna oba starša ter da naj bi, po ugotovitvah sodišča predlagal, da otroka še naprej ostajata polovico časa pri enem in polovico časa pri drugem staršu. Navedena trditev predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi sodbe v nakazanem smislu v bistvenem nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu. V spisu je toženčeva nasprotna tožba in njegove nadaljnje pripravljalne vloge, v katerih je zahteval, da sodišče določi njegove stike z otrokoma tako, da bo imel oba otroka bistveno več časa od tožnice. Svojega nasprotnega zahtevka toženec do konca glavne obravnave ni umaknil oziroma ustrezno modificiral, kar pomeni, da so drugačne trditve sodišča neutemeljene. Zakaj otrok ni zaupalo tožnici, je obrazloženo le s tem, da naj bi bolj omejevala stike očeta z otrokoma, kot pa bi oče njene tovrstne stike. Dejstvo, da si mati želi čim več stikov s svojima otrokoma, ne more predstavljati pomembne obteževalne okoliščine, še zlasti iz razloga, ker se oče z njima ne ukvarja dovolj ter na pravih področjih, zlasti na področju učenja, kar ima posledice zlasti na učnih uspehih hčerke ter duševnemu razvoju sina. Svoje neznanje angleščine ter neustrezno znanje matematike, zaradi česar toženec otrokoma pri tem ne more pomagati, kompenzira s tem, da se otroka prekomerno igrata z računalniškimi igricami ter podobnimi animacijami, ki otrokoma škodijo. Ob pomanjkanju prepričljivega in strokovnega izvedenskega mnenja s področja klinične psihologije ter ob povsem nekonkretiziranem mnenju pristojnega centra za socialno delo, bi sodišče, predno je sprejelo odločitev, moralo izvesti še druge dokaze in sicer zaslišati priče, ki jih je predlagala tožnica, ki bi pojasnile, kakšne so starševske kapacitete oziroma kvalitete pravdnih strank in ali je tožnica primerna mama, ter koliko, kdaj in v kakšni obliki se ukvarja z otrokoma, kot priče bi bilo potrebno zaslišati tudi nekatere uslužbence centra za socialno delo, hčerine učitelje, vzgojitelje v vrtcu, ki ga obiskuje sin. Ob pomanjkljivem in nekonkretnem izvedenskem mnenju bi moralo postaviti novega izvedenca, ki bi konkretneje in bolj strokovno ter argumentirano odgovoril na vprašanje, katera od pravdnih strank je primernejša, da ji sodišče zaupa otroka v varstvo in vzgojo. Če pa bo prišlo do ponovitve dokaznega postopka, naj sodišče samo neposredno zasliši tudi oba otroka, zlasti o tem, komu od staršev bi bila rada zaupana in kdaj bi rada preživljala stike pri njiju. Pritožba navaja, da so bili z začasnima sodnima poravnavama res dogovorjen režim stikov. Ker je tožnica mislila, da bo takšen način stikov, kot je bil dogovorjen, trajal le krajše obdobje, kot dejansko je, je pristala na to, da so se stiki zelo pogosto menjali oziroma trajali le po nekaj dni. Ker pa je takšen režim trajal dobri dve leti, tožnica ugotavlja, da za otroka niso optimalna in najbolj koristna rešitev, saj sta otroka zaradi takšnega stalnega potovanja od enega k drugemu staršu, pa čeprav se to dogaja na območju Velenja, zmedena, negotova, nervozna, preplašena, kar vse slabo vpliva na njun razvoj. Zato bo moralo sodišče določiti stike tako, da bosta otroka pri enem od staršev približno en teden in nato naj bi prišlo do selitve k drugemu staršu. Če tudi novo postavljeni izvedenec s področja klinične psihologije ne bo zaznal ali hotel dati ustreznih odgovorov v nakazanem smislu, naj sodišče odredi izdelavo izvedeniškega mnenja skupini pristojnih strokovnjakov. Glede toženčevega preteklega ali pa morda tudi aktualnega alkoholizma bo moral podati mnenje izvedenec s področja psihiatrije, ki naj pridobi pri zdravnikih, kjer se je toženec v preteklosti zdravil, ustrezne podatke, česar sedanja izvedenka očitno ni storila. Sodišče bi moralo opraviti tudi ogleda domov oziroma prostorov pravdnih strank, kjer živita otroka, ko sta pri posameznem staršu, natančneje bo moralo raziskati tudi okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev toženca, saj zaenkrat ni znano, kaj, kdaj in kje dela, koliko dejansko zasluži, ali ima delovne stroje, ki jih oddaja drugim izvajalcem gradbenih storitev ter tudi obseg in vrednost nepremičnin v Republiki Hrvaški, ki jih oddaja v najem in s tem zelo dobro dodatno zasluži. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter zavrne nasprotni zahtevek toženca ter naloži tožencu, da povrne tožnici tudi njene stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje drugemu sodniku v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Toženec po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s členom 406/III ZPP)1, sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po udarni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodbo pritožbeno izpodbija le tožnica v I. in II. točki izreka, zato je le v tem delu sodba predmet pritožbenega preizkusa.

6. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si medsebojno ne nasprotujejo in niso v nasprotju z izrekom sodbe, ki je jasen in brez notranjih nasprotij, zato sodba omogoča pritožbeni preizkus. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 350. člena, ki jo v pritožbenih navedbah opisno očita tožnica, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določbo prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ) kot materialnopravno podlago za odločitev o tožbenih zahtevkih pravilno upoštevalo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo in glede stikov

8. Odločitev, da se skupna mladoletna otroka pravdnih strank, dne ... 2012 rojena hči N. N. in ... 2016 rojeni sin M. M. zaupata v varstvo in vzgojo očetu, je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 8 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem se je pravilno oprlo na določbo 105. člena ZZZDR, ki jo je v obrazložitvi tudi pravilno povzelo2. 9. Ob pritožbenih navedbah gre najprej poudariti, da je temeljno vodilo in načelo pri odločanju o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo po ZZZDR kot tudi po DZ otrokova korist. Gre za pravni standard, ki ga je treba napolniti in ugotoviti, upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega primera. V tem okviru sodišče ugotavlja in primerja primernost in enakovrednost vzgoje, ki sta jo starša glede na svoje osebnostne lastnosti in druge sposobnosti sposobna nuditi otroku, pri čemer pa znanstvena psihološka spoznanja, pa tudi sodna praksa pri tem poudarjajo tudi redne stike z drugim roditeljem, s katerim otrok ne živi, kot pomemben pozitiven prispevek za zdrav in skladen osebnostni razvoj otroka3. 10. Pritožba ne konkretizira pritožbenega očitka, da je odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ob že izpostavljenem, da sodišče v tovrstnih spornih kot temeljno vodilo ugotavlja in upošteva največjo korist otroka, ni slediti posplošenim pritožbenim navedbam, da se v takšnih primerih otroci po dolga leta veljavni sodni praksi praktično brez izjem zaupajo v varstvo in vzgojo materi, ker da so otroci biološko in čustveno na mamo bolj navezani, da je mati otroka rodila in bi zato morala imeti prednost. Materinstvo samo po sebi ne more biti kriterij za presojo otrokove koristi. Takšen vidik bi bil sporen glede na načeli enakosti med spoloma in enakopravnosti med partnerjema, ti načeli pa vodita do prirejenosti pravic partnerjev tudi na področju izvrševanja starševske skrbi oziroma varstva in vzgoje otroka kot njenega segmenta. Takšna splošna in steroitipna domneva, ki jo izpostavlja pritožba, tudi po mnenju Ustavnega sodišča4 ne more biti legitimna podlaga sodne odločitve. Sodišče mora upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera in ugotavljati korist otroka v konkretnem primeru.

11. Sodišče prve stopnje je temeljnemu vodilu največje koristi otrok v obravnavanem primeru tudi sledilo in jo pri odločitvi o zaupanju v varstvo in vzgojo otrok in določitvi stikov tudi ugotavljalo in pravilno upoštevalo ter odločitev na podlagi izvedenih dokazov tudi jasno obrazložilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo na mnenje v tem postopku določene sodne izvedenke, specialistke klinične psihologije T. J., ki je na podlagi sklepa sodišča 6. 12. 2019, v katerem ji je sodišče, ki vodi dokaz z izvedencem, tudi začrtalo nalogo, izdelala najprej pisno izvedensko mnenje z dne 9. 7. 20205, na pripombe tožnice6 pa je izvedenka, kot je ugotovilo in zaključilo tudi sodišče prve stopnje, odgovorila neposredno zaslišana na glavni obravnavi 10. 5. 2021, ki sta ji prisostvovali tudi obe pravdni stranki s pooblaščencema. Pisno mnenje, dopolnjeno tudi z njenim neposrednim ustnim zaslišanjem na zadnji glavni obravnavi, je sprejelo kot ustrezno, strokovno utemeljeno in popolno in zato ni določilo novega izvedenca te stroke. V razlogih sodbe je pojasnilo, da je izvedenka na pripombe tožnice, ki jih je podala v 8. pripravljalni vlogi, v neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi 10. 5. 2021 tudi odgovorila ter med drugim pojasnila tudi, da je 7. pripravljalno vlogo tožnice skupaj z vsemi dokazi, kar izpostavlja pritožba, tudi pregledala. Da je izvedenka 7. pripravljalno vlogo tožnice s prilogami prejela, potrjuje tudi povratnica v spisu, ki potrjuje vročitev 20. 5. 20207 , kar pomeni, da je vlogo s prilogami prejela pred izdelavo pisnega izvedenskega mnenja. Do pripomb tožnice v osmi pripravljalni vlogi in pojasnil izvedenke se je opredelilo v 10. točki obrazložitve, pri čemer je njenim obrazloženim pojasnilom tudi utemeljeno sledilo. Izvedenka je že v pisnem izvedenskem mnenju tudi določno pojasnila in opisala postopek in način ter tudi po kakšnih strokovnih metodah je mnenje izdelala. Sodišče prve stopnje je odgovorilo tudi na očitek tožnice, da je izvedenka v mnenju zapisala, da naj bi tožnica nadaljevala s kazenskim pregonom zoper toženca zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, česar pa ni storila, ker bi to negativno vplivalo na oba njuna otroka. Izvedensko mnenje je ob tem pravilno povzelo in pojasnilo, da je izvedenka glede nadaljevanja kazenskega pregona na list. št. 13 mnenja zapisala samo pogovor z obema staršema in otrokoma in zapisala, da je mati izpovedala, da bo še vedno sprožila postopke, da se ugotovi resnica glede spolne zlorabe. Pritožba ob tem neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov iz spisa, kar po vsebini predstavlja očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost kot postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napako tehnično – prenosne narave, ki ob zgoraj navedenem ni bila storjena. Te kršitve ne gre zamenjevati ali enačiti z vrednotenjem dokazov in s sklepanjem sodišča. Ob vsem obrazloženem tako ni pritrditi posplošenim pritožbenim očitkom o nedorečenem, nekonkretnem, neustrezno in pomanjkljivo obrazloženem ter neargumentiranem in zato neuporabnem izvedenskem mnenju. Nestrinjanje stranke z mnenjem in strokovnimi zaključki izvedenca ne narekuje niti postavitve novega izvedenca v postopku niti ne narekuje zaključka, da je izvedensko mnenje neuporabno in še manj nestrokovno.

12. Ob pritožbenih očitkih velja izpostaviti, da je izvedenka pojasnila, da noben od staršev ni neprimeren za varstvo in vzgojo otrok in da sta vsak zase primerno starševsko opremljena, problem pa je v patološkem odnosu med njima. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo strokovnemu mnenju izvedenke8, da sta oba starša glede na osebnostne lastnosti dokaj enakovredno primerna za svoje starševsko poslanstvo, vsak na svoj drugačen način v vlogi matere in očeta, pomanjkljivosti pa so v njuni nerešeni ločitveni problematiki, kjer vsak na svoj način izražata strahove pred izgubo otrok, ki jih precej prenašata na psihodinamiko odnosa z otrokoma, mati ne zaupa očetu, oče ne zaupa materi, oba pa se na svoj način trudita ohranjati dober odnos do otrok. Sledilo je mnenju in zaključkom izvedenke, ki pri nobenem od staršev ni zasledila ovir za izvajanje starševske vloge. Na podlagi izvedenskega mnenja je zato utemeljeno zaključilo, da sta oba starša enakovredno primerna za varovanje koristi otrok, kljub temu, da sta tekom postopka drug o drugem navajala negativne stvari, kar je tudi pojasnilo in obrazložilo9, in upoštevalo tudi, da sta otroka na oba starša navezana. Glede na to, da se starša o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo nista uspela sporazumeti, pri čemer je dodati, da se za morebitno skupno varstvo in vzgojo tožnica niti v pritožbi ne zavzema, je sodišče prve stopnje ob tehtanju, komu zaupati otroka v varstvo in vzgojo, utemeljeno dalo prednost očetu, ko je ocenilo, da je oče tisti, ki je bolj prepoznal, da sta za zdrav razvoj otrok potrebna oba starša in da je oče tisti, ki matere ne omejuje (ali vsaj manj omejuje kot mati) pri izvrševanju starševskih pravic in stikov ter s tem omogoča, da sta otroka v enaki meri deležna tako materinega kot očetovega prispevka pri varstvu in vzgoji, kar je dolgoročno v največjo korist otrok. Sodišče prve stopnje je takšno oceno in zaključek z razlogi v točki 16 razumno in prepričljivo obrazložilo. Oporo za takšen zaključek je imelo v izpovedbah pravdnih strank, zaslišanih na zadnjem naroku glavne obravnave, torej tudi toženca, in mnenju izvedenke ob ustnem zaslišanju na zadnji glavni obravnavi10. Pri tem je utemeljeno upoštevalo pomen stikov otrok s staršema. Režim in izvajanje stikov ter omogočanje stikov otroka z drugim staršem, je pomembna okoliščina pri odločitvi o tem, komu naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Stiki otroka z obema staršema so namreč izjemnega pomena za otrokov razvoj. Zagotavljajo, da otrok ohrani občutek čustvene povezanosti in pripadnosti tudi z drugim od staršev, s katerim otrok ne živi. Stiki so predvsem otrokova pravica, s kvalitetnimi in obsežnimi stiki pa se zagotavlja predvsem otrokova korist, šele nato so stiki tudi pravica staršev. Pritožba ob zgoraj že pojasnjenem sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita protispisnost, ker da toženec nasprotnega tožbenega zahtevka, kjer je zahteval drugačen režim stikov, do konca postopka ni umaknil. 13. Pogoste stike, predvsem tudi časovno enakovredne stike otrok s staršema je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi določilo (točka I.3. izreka), za kar je imelo oporo v strokovnem mnenju izvedenke in dejstvu, da so se stiki na tak način izvajali že po začasnih poravnavah tekom postopka, otroka pa sta se na tak režim stikov, ki traja že dve leti, tudi navadila, s prehajanjem od enega k drugemu staršu pa glede na to, da oba živita v V., tudi ni težav11. Zato pritožba zaključka sodišča prve stopnje, da so enakovredno določeni stiki v največjo korist otrok, s pritožbenimi navedbami in lastno oceno, da bi bil drugačen režim stikov ustreznejši, ne more uspešno izpodbiti.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je z razumnimi razlogi obrazložilo tudi zavrnitev ostalih dokaznih predlogov pravdnih strank, pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih bistvenih kršitev postopka ni storilo. Ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preiskusu obravnavanega dela izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev postopka, na katere pazi uradoma (350/2 ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in v izpodbijanih točkah I.1. in 3. ter v točki II. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede določitve preživnine

15. Odločitev o preživnini tožnici za oba otroka je sodišče prve stopnje obrazložilo z razlogi v točkah od 17 do 23 obrazložitve in pri tem izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč.

16. Iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 20 in 6 obrazložitve izhaja, da je pri odločanju o višini preživnine upoštevalo in se oprlo tudi na listinske dokaze (prilogi B 40 in B41 ), ki jih je toženec skladno s sklepom sodišča na zadnjem naroku glavne obravnave predložil z vlogo z dne 24. 5. 202112. Pritožba ob tem utemeljeno navaja, da ji zadnje vloge toženca z listinskimi dokazi sodišče prve stopnje ni posredovalo, saj spisovni podatki nasprotnega ne izkazujejo. Navaja, da se je tožnica sicer res odpovedala pravici do dodelitve roka za izjavo o teh listinah oziroma do odgovora na vlogo, ni pa se odpovedala seznanitvi z vsebino listin, ki bi jih moral toženec posredovati v dveh izvodih, pri čemer bi en izvod sodišče še pred izdajo sodbe moralo poslati v vednost tožnici, ki bi vsebino teh listin, če prej ne, potrebovala ob sestavi predmetne pritožbe in ker je ta vloga z novimi listinskimi dokazi toženca ni bila dostavljena, je bila prikrajšana za temeljne pravice, kakršne ji daje veljavni ZPP. Čeprav pritožba sicer ob tem ne opredeli člena ZPP, ki je bil kršen, z opisanimi navedbami dovolj določno in konkretno uveljavlja postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki zajema pravico do informacije kot izhodiščno in zato temeljno pravico, ki stranki omogoča sodelovanje v postopku ter tudi uveljavljanje pravic v postopku, konkretno tudi pravico do (vsebinske) pritožbe kot rednega pravnega sredstva, kar tudi izpostavlja. Vsebina zapisnika zadnjega naroka glavne obravnave z dne 10. 5. 2021 potrjuje tudi pritožbeno navedbo, da se tožnica ni odpovedala seznanitvi z naknadno po tožencu predloženimi dokazi, saj iz zapisnika izhaja, da bodo dokazila posredovana v vednost pooblaščencu tožnice, ki se odpoveduje roku za izjavo na vlogo in te dokaze, sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo pogojno zaključilo13 . Zato tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 6. točki, da je v soglasju s strankama brez obravnavanja dokazov, predloženih s strani tožene stranke, po naroku vpogledalo v plačilne liste za toženo stranko in v račune stroškov mladoletnih otrok (B 40, B41), ne zadošča za sklep, da postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Opustitev vročitve tožnici naknadno posredovanih listinskih dokazov toženca, na katere se je sodišče prve stopnje v sodbi pri določitvi preživnine pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev (materialne zmožnosti staršev, konkretno očeta in potrebe otrok) tudi oprlo, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta postopkovna kršitev narekuje ugoditev pritožbi tožnice in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v točki I. 2. izreka in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo ugotovljeno postopkovno kršitev ustrezno odpraviti ter ponovno odločiti o preživninski obveznosti tožnice.

17. Ugotovljene postopkovne kršitve glede na njeno naravo in okoliščine primera sodišče druge stopnje namreč samo ne more odpraviti, ker bi sicer stranko prikrajšalo za pravico do pritožbe in dvostopenjskega sojenja, saj pritožbenih razlogov v pritožbenem postopku na pritožbeni stopnji stranka zaradi poteka prekluzivnega pritožbenega roka vsebinsko ne more dopolnjevati. Z vrnitvijo zadeve v navedenem obsegu v nov postopek sodišču prve stopnje pa glede na čas vložene tožbe tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi pretehtala nad pravico do pritožbe14. Glede stroškov postopka

18. Odločitev o stroških postopka je kljub temu, da jo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 413. člen ZPP, odvisna od poteka celotnega postopka, saj sodišče o stroških postopka odloči v končni odločbi (člen 163/4 ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v razveljavljenem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek, ugodilo pritožbi tudi v stroškovni odločitvi v točki I. 4. izreka in jo razveljavilo, ker bo sodišče prve stopnje tudi o stroških postopka moralo ponovno odločiti, vključno s priglašenimi stroški tega pritožbenega postopka, ki je glede na določbi člena 165/3, 4 ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Predmetni postopek se je začel pred uveljavitvijo ZNP-1, zato se na podlagi določbe prvega odstavka 216. člena ZNP-1 uporabljajo pravila ZPP. 2 Primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj tako tudi npr. sodba in sklep VSRS II Ips 356/2006 in še druge. 4 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 3/2000 z dne 2. 3. 2000, primerjaj tudi prof. dr. Barbara Novak: Družinsko pravo, Ur. list Ljubljana, 2014, stran 195 in 196. 5 Primerjaj izvedensko mnenje z dne 9. 7. 2020 sodne izvedenke klinične psihologinje T. J., list. št. 172 do 186 v spisu. 6 Primerjaj 8. pripravljalni spis tožeče stranke v spisu. 7 Primerjaj povratnica k l. št. 168 v spisu. 8 Primerjaj točki 15 in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj točko 14, tudi 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Primerjaj: Prepis zvočnega posnetka z naroka dne 10. 5. 2021, l.št. 218-230 v spisu. 11 Primerjaj: obrazložitev v točkah 25-27 izpodbijane sodbe. 12 Primerjaj: vloga – dostava listin z dne 24. 5. 2021 na l. št. 216, 217 v spisu, priloge B 39 do B 42. 13 Primerjaj zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 5. 2021, stran 4. 14 Primerjaj člen 354/1,2 ZPP.