Jedro

Pregled predloga za dopustitev revizije v obravnavani zadevi pokaže, da ne krši le posamezne, marveč ne ustreza sploh nobeni izmed zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletna otroka A. A. (roj. ... 2012) in B. B. (roj. ... 2022) zaupalo v varstvo in vzgojo očetu C. C. Materi, D. D., je naložilo plačevanje preživnine ter odločilo o stikih med njo in otrokoma. Odločilo je še o stroških postopka ter zrcalne zahtevke matere zavrnilo. Zavrnilo je tudi višji preživninski zahtevek očeta.

2. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi matere. Delno ji je ugodilo ter odločitev glede preživnine in glede stroškov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo.

3. Proti ohranjenemu delu sodbe tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije. Trdi, da se z odločitvijo o zaupanju otrok očetu nikakor ne more strinjati. Odločitvi sta neutemeljeni, neargumentirani in v popolnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sprejeti sta bili na podlagi napačne dokazne ocene, neustrezno obrazloženi, sta enostranski in v škodo tožeče stranke tudi močno pristranski. Sodna praksa običajno otroke zaupa materam. Tožnica je otroke rodila in bi zato morala imeti prednost. Očetu so otroci zaupani le v izjemnih primerih, če so mame vdane alkoholu, drogam, brezdelju, ponočevanju, prostituciji... Tožnica nima takšnih specifičnosti oz. lastnosti. Je vzorna mati. V takšnih primerih so merodajna mnenja centra za socialno delo ter izvedeniška mnenja. Ta mnenja v tem postopku pa so nedorečena. Vrhovno sodišče bi zato moralo ustvariti novo sodno prakso, ki bi se nanašala na to, kaj storiti prvostopnim sodiščem v primerih, ko ne dobijo jasnega odgovora na vprašanje, katera izmed pravdnih strank je primernejša, da ji sodišče zaupa otroke v varstvo in vzgojo. Zaslišati bi moralo priče, postaviti novega izvedenca, Vrhovno sodišče pa bi se moralo opredeliti do razlogov v izpodbijani sodbi, ki se sklicuje na enakost med spoloma. Vrhovno sodišče bi moralo zavzeti svoje stališče, kako razlagati to načelo v primerih, ko se odloča o tem, komu od staršev zaupati otroke v varstvo in vzgojo. Tožeča stranka sklene z upanjem, da bo revizijsko sodišče zadevo obravnavalo mnogo bolj kritično kot sta to storili obe sodišči v dosedanjem poteku predmetne zadeve ter bo tožeči stranki dopustilo vložitev revizije zoper sodni odločbi pritožbenega sodišča, v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oz. neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Pregled predloga za dopustitev revizije v obravnavani zadevi pokaže, da ne krši le posamezne, marveč ne ustreza sploh nobeni izmed zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Predlagateljica ne postavi pravnega vprašanja, glede katerega naj se revizija dopusti. Ne gre za to, da bi moral predlog vsebovati le eno vprašalno poved oz. biti v obliki vprašalne povedi. Vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano. Iz predloga v obravnavani zadevi pa veje predvsem jeza, ker je sodišče otroke zaupalo očetu. Zakaj bi bilo to materialnopravno napačno, predlagateljica ne pojasni. Dejstvo, da je mati otroke rodila, ni pravni argument, marveč stereotip, kot je sedanji predlagateljici pojasnilo že pritožbeno sodišče. Tudi procesnih kršitev ne uveljavlja konkretizirano. Pavšalno trdi, da bi moralo sodišče zaslišati priče in postaviti novega izvedenca. To ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Prav tako ne navede kršenega pravnega pravila, še manj pojasni, v čem naj bi ga nižji sodišči napačno uporabili (razlagali? uporabili? spregledali?). Jasno je tudi, da glede na vse povedano predlagateljica tudi ni izkazala pomembnosti pravnega vprašanja, ko pa konkretiziranega pravnega vprašanja sploh ni.

7. Sankcijo za neupoštevanje strogih zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, predvideva šesti odstavek istega člena. To je, da se predlog zavrže. Tako je Vrhovno sodišče v tej zadevi tudi storilo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).