Jedro

Posledice neobrazložene oziroma pomanjkljive prijave ureja četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP. Te posledice so drugačne, kot so bile po ZPPSL (stranka ni prekludirana s kasnejšim podajanjem trditev in predložitvijo dokazov), zato praksa, izoblikovana na podlagi slednjega, za razmerja, ki se presojajo po ZFPPIPP, ni več uporabljiva.

Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti tožene stranke iz 27. in 28. člena leasing pogodb predstavlja v naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke (premoženja, ki bi tožeči stranki pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena). Ne drži revizijski očitek, da so pravne posledice prenehanja pogodbe urejene kogentno z zakonom. Pogodbeni stranki se lahko v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ) dogovorita, kakšne so te posledice, kot sta to storili v obravnavanem primeru.

V naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa ne sme presegati nastale škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.520,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstajajo denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 17,100.149,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila svojo terjatev. Stečajni upravitelj jo je v manjšem delu priznal, v pretežnem delu, kolikor znaša vtoževani znesek, pa prerekal. - Terjatev tožeče stranke ima podlago v več pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, ki sta jih sklenili tožeča stranka kot leasingodajalec in tožena stranka kot leasingojemalec. Vse leasing pogodbe so imele enako vsebino, razlikovale so se le v predmetu leasinga. Stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka plačala vse stroške odobritve, glavnico, obresti in manipulativne stroške, skladno z leasing pogodbami (1. člen pogodb). V primeru plačila vseh obveznosti je imela tožena stranka po koncu obdobja, za katerega je bil sklenjen leasing, opcijo odkupa nepremičnin (1. in 6. člen pogodb).

- Tožena stranka je vse nepremičnine oddala v najem družbi A. d. d. - Tožena stranka od 30. 9. 2010 dalje leasing obrokov ni več plačevala. Tožečo stranko je obvestila, da bo vložila predlog za začetek stečajnega postopka.

- Tožeča stranka je 19. 10. 2010 zaradi poslabšanja gospodarskega položaja tožene stranke odstopila od vseh leasing pogodb. Odpoved pogodb je tožena stranka sprejela.

- Odpoved leasing pogodb sta pravdni stranki uredili v 25. in 26. členu pogodb. V 26. členu pogodb je med drugim določeno, da ima leasingodajalec pravico do odstopa od pogodb, če se bistveno poslabša gospodarski položaj leasingojemalca ali oseb, ki zanj jamčijo, tako da je ogroženo redno plačevanje njegovih obveznosti ali če leasingojemalec ni sposoben poslovati ali preneha z rednim poslovanjem.

- V 27. in 28. členu pogodb sta se pogodbeni stranki dogovorili o načinu končnega finančnega obračuna v primeru odstopa od pogodbe.

6. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini 17,100.149,77 EUR, ki predstavlja višino diskontiranih nezapadlih obrokov in zapadlih neplačanih terjatev na dan 19. 10. 2010 ter pogodbeno kazen zaradi odstopa od pogodb. Od višine terjatev je odštela vrednost predmeta leasingov ob vračilu in upoštevala renditni donos 9,75 % glede na dogovorjeno višino najemnine z družbo A. d. d. Svojo terjatev je zmanjšala za višino davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV).

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen na 27. in 28. členu leasing pogodb in ne na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kot je trdila tožena stranka.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis in obširno povzemanje pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

9. Na vprašanje, ali zahtevek temelji na pogodbenih določilih ali pa ima podlago v splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili pravilno. Zahtevek temelji na določbah 27. in 28. člena leasing pogodb. Iz 2. točke 27. člena pogodb tako izhaja, da se kot osnova za končni finančni obračun v primeru odstopa od pogodbe (če se stranki ne moreta sporazumeti o določitvi vrednosti na način iz 1. točke, kar ni sporno) upošteva vrednost, za kakršno uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti renditni donos v višini vsaj 9,75 % neto. Višina pogodbene kazni, ki je prav tako predmet spora, izhaja iz petega odstavka 28. člena pogodbe in znaša 400,00 EUR za vsako leasing pogodbo. Vse terjatve, katerih ugotovitev zahteva tožeča stranka v tem postopku, tako temeljijo na leasing pogodbah in ne na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, ki so urejena v Obligacijskemu zakoniku (v nadaljevanju OZ). Revidentka neutemeljeno očita sodiščema prve in druge stopnje, da nista opredelili narave pogodbene obveznosti. Sodišče druge stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da obveznost tožene stranke temelji na izrecnih pogodbenih določilih leasing pogodb. Zgolj dejstvo, da nista zapisali, ali gre za izpolnitveni ali za odškodninski zahtevek, pa ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti tožene stranke iz 27. in 28. člena leasing pogodb predstavlja v naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke (premoženja, ki bi tožeči stranki pripadalo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena). Ne drži revizijski očitek, da so pravne posledice prenehanja pogodbe urejene kogentno z zakonom. Pogodbeni stranki se lahko v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ) dogovorita, kakšne so te posledice, kot sta to storili v obravnavanem primeru. V čem naj bi konkretna ureditev posledic prenehanja pogodbe nasprotovala prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom, tožena stranka niti ni pojasnila. Drži, da na ničnost pazi sodišče samo po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar sodišči prve in druge stopnje razlogov za ničnost pogodbenih določil nista našli, prav tako pa jih ne vidi revizijsko sodišče. 11. Teorija navedenemu ne nasprotuje. Iz prispevka dr. Dunje Jadek Pensa, na katerega se sklicuje tožena stranka v reviziji,(1) izhaja, da stranki v pogodbi o leasingu lahko v naprej določita, na kakšen način se bo izračunal pozitivni pogodbeni interes leasingodajalca v primeru odpovedi pogodbe zaradi razlogov na strani leasingojemalca. Avtorica omejitev pogodbene avtonomije strank vidi v obsegu škode, ki nastane leasingodajalcu. V naprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa ne sme presegati nastale škode. Za to, da bi jo v konkretnem primeru presegala, tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza. Matematičnemu izračunu škode niti ni nasprotovala. Zgolj s trditvami, da tožeča stranka še naprej prejema najemnino od najemnika nepremičnin, družbe A. d. d., pa ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, da tudi ta ni plačeval svojih obveznosti, ne more uspeti. Tudi iz prispevka dr. Mileta Dolenca,(2) na katerega opozarja revidentka, ne izhaja stališče, ki bi nasprotovalo odločitvi v tej zadevi.

12. Sodišči sta pravilno ugodili primarnemu tožbenemu zahtevku, zaradi česar se jima do podrejenih zahtevkov ni bilo treba opredeljevati, zato na revizijske trditve v zvezi s podrejenima zahtevkoma ne odgovarja niti Vrhovno sodišče. 13. Na revizijske očitke (ki so prepis pritožbe), da prijava terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko ni bila popolna, je pravilno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, ki je pojasnilo, da s tem tožeča stranka ni v ničemer prekludirana. Posledice neobrazložene oziroma pomanjkljive prijave ureja četrti odstavek 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta določa, da v primeru, ko prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, ali dokazov, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Posledice nepopolne prijave so torej drugačne, kot so bile po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (stranka ni prekludirana s kasnejšim podajanjem trditev in predložitvijo dokazov), zato praksa, izoblikovana na podlagi slednjega, za razmerja, ki se presojajo po ZFPPIPP, ni več uporabljiva.

14. Revizijski očitki, da razlog za odstop tožeče stranke od leasing pogodb ni v kršitvi tožene stranke, niso utemeljeni. Točka f) 26. člena leasing pogodb, na katero sta se sklicevali sodišči prve in druge stopnje, določa, da lahko leasingodajalec od pogodb odstopi, če se bistveno poslabša gospodarski položaj leasingojemalca ali oseb, ki zanj jamčijo, tako da je ogroženo redno plačevanje obveznosti leasingojemalca, pa kakšna tretja oseba ne prevzame obveznosti iz te pogodbe tako, da položaj leasingodajalca ni poslabšan. Poslabšanje gospodarskega položaja tožene stranke je okoliščina, ki izvira iz njene sfere. Ne gre za objektivne okoliščine, na katere tožena stranka ne bi mogla vplivati, in ki bi bile take, da ji zaradi njih ne bi bilo treba nositi negativnih posledic, ki iz njih izvirajo. Končni obračun na podlagi 27. in 28. člena leasing pogodb je bil predviden tudi v primeru odstopa od pogodbe zaradi poslabšanja gospodarskega položaja tožene stranke. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil ravno njen slab gospodarski položaj (predviden začetek stečajnega postopka nad njo) razlog za odstop tožeče stranke od pogodb, revidentka ne more uspeti s trditvami, da je tožeča stranka od pogodb odstopila brez razloga. Kaj je bil razlog za odstop od pogodb, je vprašanje dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Tudi očitek o zagrešitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ne drži, da sodišči prve in druge stopnje nista navedli razlogov za zaključek, da je tožeča stranka pravilno upoštevala in izračunala renditni donos. Pojasnili sta, da tožena stranka matematičnemu obračunu ni nasprotovala, zaradi česar jima pravilnosti izračuna ni bilo treba preverjati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, ker naj bi bila sodba sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je, kot je bilo obrazloženo, pojasnilo, da matematičnemu izračunu tožena stranka ni nasprotovala, je pa zatrjevala ničnost pogodbe, ker naj ne bi bilo jasno, kaj pomeni izraz „renditni donos“. Notranjega nasprotja v sodbi ni.

16. Očitek, da naj bi bila določba o renditnem donosu nejasna in posledično nična, tožena stranka ponavlja v reviziji. Zgolj dejstvo, da OZ takšne določbe ne vsebuje oziroma tega izraza ne pozna, še ni razlog za ničnost pogodbene določbe. Ne drži, da gre za nedovoljen vnaprejšnji dogovor o pavšalni odškodnini, temveč gre (kot je bilo pojasnjeno) za dopusten v naprej dogovorjeni izračun pozitivnega pogodbenega interesa.(3)

17. Pravilna je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje (in razlaga 1., 6. in 23. člena leasing pogodb) o dolžnosti tožene stranke plačati zadnji, odkupni obrok leasinga. Opcija odkupa se nanaša na možnost tožene stranke, da odkupi nepremičnine in s tem doseže prenos lastninske pravice nase, in ne na pravico, da se sama odloči, ali bo zadnji obrok leasinga plačala ali ne.

18. Tudi presoja o pobotu terjatve tožene stranke iz naslova DDV je pravilna. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo terjatve, ki je zmanjšana za DDV, zato utemeljenost pobota terjatve iz tega naslova ni predmet presoje v tej pravdi.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 2.065,60 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 454,43 EUR, skupaj torej 2.520,03 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi. Prav tako ji ni priznalo stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo, saj je ni plačala. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožeči stranki sodne takse tako ni bilo treba plačati.

Op. št. (1): Dr. Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, Pravosodni bilten 3/2003, str. 205 – 223. Op. št. (2): Dr. Mile Dolenc, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten 2/2004, str. 253 – 306. Op. št. (3): Možnost pogodbene ureditve slednjega dopušča tudi avtorica dr. Dunja Jadek Pensa, na prispevek katere se sklicuje revidentka (Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, Pravosodni bilten 3/2003, str. 221).