Jedro

Ni mogoče slediti stališču, po katerem lahko upnik prerekane terjatve v pravdi na ugotovitev prerekane terjatve navaja le tista dejstva in predlaga le tiste dokaze, kot jih je navajal in priložil prijavi terjatve v stečajnem postopku.

Interes lizingodajalca je zgolj na finančnem področju - lizingojemalcu denarno omogočiti nakup predmeta lizinga, s tem, da za plačani predmet lizinga doseže ustrezno visoko najemnino (v obliki anuitet). Za uporabo nepremičnin lizingojemalec plačuje dogovorjene obroke, po izteku pogodbe pa se s plačilom zadnjega obroka oziroma odkupne opcije lastništvo prenese nanj.

Izraz „renditni donos“ se v lizing pogodbah uporablja kot merilo oziroma osnova za določitev vrednosti nepremičnin, ki jih lizingodajalec bodisi proda, ali pa odda v finančni lizing oziroma najem, upoštevajoč, da so bile nepremičnine ves čas trajanja lizinga v najemu pri tretji osebi. Pogodbeno določilo ni niti nejasno, niti nedoločno ali nedoločljivo, zaradi česar bi ga bilo potrebno šteti za nično. Tudi, če OZ takšne klavzule ne pozna, to ni razlog za ničnost pogodbenega določila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 67.728,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstajajo denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, v skupnem znesku 17,100.149,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2010, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma opozarja, da zaradi obširnih pritožbenih navedb, v katerih pritožnik vsebinsko ponavlja stališča, podana v postopku na prvi stopnji, ne odgovarja na vsako pritožbeno navedbo posebej, pač pa se v nadaljevanju omejuje le na tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Na podlagi podatkov v spisu višje sodišče ugotavlja relevantno dejansko stanje, ki je sledeče: - tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko St 1495/2010, ki se je začel 4.11.2010, prijavila svojo terjatev do tožene stranke v skupnem znesku 17,313.056,78 EUR; - stečajni upravitelj je terjatev tožeče stranke priznal v višini 212.907,01 EUR, v preostalem delu za znesek 17,100.149,77 EUR pa je terjatev prerekal iz razlogov, ker ima stečajni dolžnik nasprotno terjatev do upnika; - terjatev tožeče stranke izvira iz več lizing pogodb o finančnem lizingu nepremičnin, ki sta jih sklenila tožeča stranka kot lizingodajalec in tožena stranka kot lizingojemalec; - vse lizing pogodbe so imele glede bistvenih določb enako vsebino, z njimi pa se je tožeča stranka zavezala kupiti nepremičnine (predmete lizinga) izključno z namenom oddaje le-teh v finančni lizing toženi stranki. Tožena stranka je s soglasjem tožeče stranke vse nepremičnine takoj oddala v najem družbi M. d.d.. Le-ta je bila ves čas dejanski uporabnik nepremičnin, pred sklenitvijo lizing pogodb pa je nepremičnine, ki so bile predmet lizinga, odprodal tožeči stranki kot kupcu in jih vzel nazaj v uporabo, najprej neposredno od tožeče stranke v najem, kasneje (istočasno s sklenitvijo pogodb o finančnem lizingu) pa posredno preko tožene stranke po principu „sale and lease back“; - tožena stranka se je z lizing pogodbami zavezala plačati stroške odobritve, glavnico (nabavno vrednost in stroške nabave), obresti in manipulativne stroške, skladno s pogodbo in anuitetnim načrtom (1. člen pogodbe). Natančno število obrokov in njihova višina so določeni v 6. členu pogodbe; - s pogodbo sta se pravdni stranki dogovorili, da predmet lizinga po vseh pogodbah ostaja v lasti tožeče stranke (19. člen), tožena stranka pa je imela opcijo odkupa, če bi vse svoje obveznosti poravnala, pri čemer je zadnji obrok po anuitetnem načrtu hkrati tudi odkupni obrok (1. in 6. člen pogodbe); - k vsem pogodbam je bil sklenjen Dodatek št. 1 dne 6.9.2010, s katerim je bil dogovorjen moratorij na plačilo lizing obrokov od 1.8.2010 do 30.9. 2010, tožena stranka pa se je zavezala, da v vmesnem času plačuje interkalarne obresti; - tožena stranka po preteku moratorija, torej po 30.9.2010, lizing obrokov ni plačevala. Tožečo stranko je 19.10.2010 obvestila, da je vložila predlog za začetek stečajnega postopka, tožeča stranka pa je istega dne s pisno izjavo odstopila od vseh pogodb o finančnem lizingu; - predmet lizinga je po vseh pogodbah ostal v posesti M. d.d., tožeča stranka pa je kot najemodajalec vstopila v najemna razmerja za predmete lizinga po lizing pogodbah. Odstop od lizing pogodb in vstop tožeče stranke v najemne pogodbe z M. d.d. je tožena stranka sprejela; - odstop od pogodb sta pravdni stranki uredili v 17. točki lizing pogodb (25. in 26. člen), kjer so taksativno navedeni razlogi, iz katerih ima lizingodajalec pravico enostransko s pisno izjavo odstopiti od pogodb, med drugim, če lizingojemalec zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov ali katerih drugih dveh periodičnih obveznosti in le-teh ne poravna niti po tretjem opominu (točka c) 26. člena pogodb), ali če se bistveno poslabša gospodarski položaj lizingojemalca ali oseb, ki zanj jamčijo (npr. izvršba, blokada računa, uvedba prisilne poravnave ali stečaja ipd), tako da je ogroženo redno plačevanje obveznosti lizingojemalca, pa kaka tretja oseba ne prevzame obveznosti iz pogodb tako, da položaj lizingodajalca ni poslabšan (točka f) 26. člena pogodb), ali če lizingojemalec ni sposoben poslovati ali preneha z rednim poslovanje, razen če pravni naslednik na pravilen način prevzame obveznosti iz pogodb ter je tudi zmožen izpolnjevati obveznosti na način, da položaj lizingodajalca ni poslabšan (točka g) 26. člena pogodb); - v 18. točki lizing pogodb (27. člen) sta pravdni stranki uredili končni finančni obračun v primeru odstopa od pogodb, in sicer tako, da sporazumno določila pošteno tržno vrednost predmeta lizinga (1. točka 27. člena pogodb), v primeru, da se ne moreta sporazumeti o določitvi vrednosti na način iz 1. točke ali če sploh ne želita določati vrednost na tak način, se kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za katero uspe lizingodajalec predmet lizinga prodati ali oddati v finančni lizing ali najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti rentidni donos v višini vsaj 9,75% neto (2. točka 27. člena pogodb); - v 28. členu lizing pogodb sta stranki dogovorili način trženja. Ker predmetov lizinga ni bilo možno prodati (upoštevajoč, da gre za specializirane trgovske centre M. d.d.), so bili le-ti oddani dotedanjemu najemniku M. d.d., tožeča stranka pa je vrednost predmeta lizinga za potrebe končnega obračuna določila na podlagi formule iz 2. točke 27. člena pogodb, in sicer kot količnik letnih najemnin in zahtevanega renditnega donosa 9,57%; - tožeča stranka je pri končnem obračunu lizing pogodb v višini 76,791,246,51 EUR upoštevala (1) višino diskontiranih nezapadlih obrokov na dan 19.10.2010 (76,573,939,50 EUR), (2) zapadle neplačane terjatve na dan 19.10.2010 (212.907,01 EUR), (3) dogovorjeno pogodbeno kazen zaradi odstopa od pogodbe v višini 400,00 EUR za vsak odstop od pogodbe (skupaj 4.400,00 EUR). Od zneska terjatev je odšteta vrednost predmeta lizinga ob vračilu, pri čemer se je zaradi vstopa tožeče stranke kot najemodajalca v najemno razmerje, uporabila metoda izhodiščnega renditnega donosa 9,75% glede na dogovorjeno višino najemnine (44,163,401,85 EUR). Ker je z odstopom od pogodb postalo jasno, da predmeti lizinga ne bodo prodani lizingojemalcu, zaradi česar je odpadla podlaga za plačilo DDV, je tožeča stranka svojo terjatev v stečajnem postopku prijavila zmanjšano za višino DDV (15,314.787,89 EUR).

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v tem, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pogodbena določila, saj bi po stališču pritožnika moralo upoštevati pravne posledice razvezane pogodbe (določene v Obligacijskem zakoniku), ki omejujejo pogodbeno avtonomijo, pri čemer bi primarno moralo izhajati iz vezanosti tožbe na pravno podlago in višino zahtevka, kot jo je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku. Višje sodišče s pritožbenimi naziranji ne soglaša iz naslednji razlogov: O vezanosti tožbe na pravno podlago, kot je navedena v prijavi terjatve v stečajnem postopku:

8. 60. člen ZFPPIPP v 2. točki prvega odstavka določa, da mora prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti vsebovati (tudi) opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokaze o njih, torej utemeljitev zahtevka za priznanje terjatve. Upnik svoj zahtevek za priznanje terjatve utemelji tako, da opiše (navede) dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in predloži dokaze o njih, pri čemer po četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP prijava, ki ne vsebuje utemeljitve zahtevka ali ji niso priloženi listinski dokazi, nima značilnosti nepopolne vloge (se torej ne vrača v popravo ali dopolnitev). Posledica neobrazložene prijave je (zgolj) ta, da terjatev, če bo prerekana, ne bo veljala za verjetno izkazano (prim. tretji odstavek 68. člena ZFPPIPP). V stečajnem postopku je dodatna posledica neobrazložene prijave tudi, da mora upnik, če je taka terjatev prerekana, nositi stroške morebitnega pravdnega postopka za ugotovitev obstoja te terjatve (dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, str. 76). Zaradi drugačne ureditve v ZFPPIPP tožena stranka s sklicevanjem na sodno prakso, izoblikovano na podlagi ZPPSL, torej ne more uspeti.

9. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, po katerem lahko upnik prerekane terjatve v pravdi na ugotovitev prerekane terjatve navaja le tista dejstva in predlaga le tiste dokaze, kot jih je navajal in priložil prijavi terjatve v stečajnem postopku, zmotno pa je tudi stališče, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila izpolnitveni zahtevek, ne pa odškodninskega. Pravna kvalifikacija zahtevka za prijavo terjatve se v stečajnem postopku ne ugotavlja; kot pa izhaja iz podatkov v spisu, je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila denarno terjatev (torej določen zahtevek za priznanje denarne terjatve, sestavljen iz glavnice in obresti), v utemeljitev svojega zahtevka pa je navedla dejstva, ki katerih naj bi izhajala utemeljenost zahtevka in predložila dokaze o njih. Zaradi navedenega tudi ni mogoče govoriti o prekluziji navedb, kot to zmotno meni pritožnik, ko navaja, da je tožeča stranka šele v prvi pripravljalni vlogi navajala relevantna dejstva poslovne odškodninske terjatve oziroma obveznosti tožene stranke.

10. Tožeča stranka vtožuje terjatev na podlagi lizing pogodb in izrecnih pogodbenih določilih v zvezi z obračunom lizing razmerja (27. in 28. člen pogodb). Podlaga obveznosti tožene stranke je v pogodbenem dogovoru, s katerim se je zavezala obveznosti iz lizing pogodb plačati; konkretno, da bo v primeru odstopa od pogodbe (27. člen) najkasneje v roku 8 dni, odkar je bila obveščena o končnem obračunu (peti odstavek 28. člena lizing pogodb) plačala saldo končnega obračuna. Pravilno zato sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na pogodbene določbe, kjer sta pravdni stranki dogovorili končni finančni obračun pogodb za primere predčasnega končanja pogodbe (odstopa od pogodb).

O vprašanju pod točko a) sodbe

11. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo razloga, iz katerega je tožeča stranka od lizing pogodb odstopila. To ne drži, saj je na strani 12 obrazložitve pojasnjeno, da je tožeča stranka v posledici vloženega predloga za stečaj utemeljeno odstopila od pogodb v skladu s točko f) 26. člena lizing pogodb. Ne da bi višje sodišče posebej presojalo pritožbene navedbe, da insolventnost tožene stranke ni ogrozila rednega plačevanja lizing obrokov, zaradi česar se položaj tožeče stranke ni poslabšal, ker so bili lizing obroki zavarovani s cesijo terjatev najemnin do M. d.d. in z možnostjo vstopa tožeče stranke v najemno razmerje med toženo stranko in M., opozarja, da je tožena stranka odstop od pogodb potrdila s svojim podpisom in žigom, zaradi česar je mogoče šteti, da je z odstopom soglašala. Tudi sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da je uprava M. d.d. 16.9.2010 sprejela sklep, da je družba insolventna, 1.10.2010 pa je M. d.d. vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da sta bila tako lizingojemalec kot M. d.d. insolventna, brez dvoma kaže na to, da je bilo redno plačevanje lizing obrokov ogroženo, ne glede na pritožbena zatrjevanja, da so bili tekoči zapadli in neplačani lizing obroki zavarovani pri M., pri čemer pritožnik spregleda, da po njegovih navedbah tudi slednji ni plačeval najemnin, v posledici česar tožena stranka ni mogla plačevati lizing obrokov.

12. Za odločitev so nerelevantna pritožbena navajanja, da bi tožeča stranka morala tekoče neplačane lizing obroke izterjati pri cessusu (M. d.d.), namesto da je od lizing pogodb odstopila. Ne le, da bi bila glede na insolventnost M. uspešnost izterjave tudi sicer vprašljiva, zgolj dejstvo, da tožeča stranka tega ni storila, še ne pomeni, da zato ni smela uresničiti odstopnega upravičenja. Za takšno namensko razlago ni podlage niti v lizing pogodbah, niti v OZ. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je tožeča stranka neutemeljeno in neupravičeno odstopila od lizing pogodb, niti, da je ravnala v nasprotju s temeljnima načeloma vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter skrbnosti (6. člen OZ).

O vprašanju pod točko b):

13. Pritožnik ponavlja navedbe o vezanosti tožbe na prijavo terjatve, o čemer se je višje sodišče opredelilo že v točkah 8. in 9. te obrazložitve. Ne drži niti pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o pravni podlagi tožbenega zahtevka nima razlogov. Že zgolj dejstvo, da pritožnik sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker je svojo odločitev oprlo na vsebino lizing pogodb, ne pa na splošna pravila o odškodninski odgovornosti, ter (pre)obširna pritožbena polemiziranja z zaključki sodišča prve stopnje glede uporabe pogodbenih določil, kažejo na neutemeljenost pritožbenega očitka bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno razpravljanje, da pravna temelja za „zapadle lizing obroke“ in „nezapadle lizing obroke“ nista enaka, za odločitev ni bistvenega pomena. Že v točki 10. te obrazložitve je pojasnjeno, da zahtevek tožeče stranke temelji na izrecnih pogodbenih določilih v zvezi z obračunom lizing razmerja v primeru odstopa od pogodbe (27. in 28. člen pogodb). Podlaga obveznosti tožene stranke je torej v pogodbenem dogovoru, s katerim se je tožena stranka zavezala obveznosti iz lizing pogodb plačati: v primeru odstopa od pogodbe saldo končnega obračuna, torej končni finančni obračun pogodb, podrobneje urejen v prej navedenih členih pogodbe.

15. Ker pritožbene navedbe o podrejenem tožbenem zahtevku za odločitev niso bistvenega pomena (glede na to, da je sodišče prve stopnje primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo), se višje sodišče do pritožbenih naziranj v tem delu ne opredeljuje (360. člen ZPP).

O vprašanju pod točko c)

16. Višje sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na pogodbeno določilo o uporabi „renditnega donosa“ (2. točka 27. člena pogodb). Pravdni stranki sta se pogodbeno dogovorili, da se v primeru odstopa od pogodb končni finančni obračun izračuna bodisi tako, (1.) da pogodbeni stranki sporazumno določita pošteno tržno vrednost predmeta lizinga ali (2.) tako, da se kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za kakršno uspe lizingodajalec nepremičnino prodati ali oddati v finančni lizing ali v najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti „renditni donos v višini vsaj 9,75% neto“. Izraz „renditni donos“ se v lizing pogodbah torej uporablja kot merilo oziroma osnova za določitev vrednosti nepremičnin, ki jih lizingodajalec bodisi proda, ali pa odda v finančni lizing oziroma najem, upoštevajoč, da so bile nepremičnine ves čas trajanja lizinga v najemu pri tretji osebi. Pogodbeno določilo ni niti nejasno, niti nedoločno ali nedoločljivo, zaradi česar bi ga bilo potrebno šteti za nično. Tudi, če OZ takšne klavzule ne pozna, to ni razlog za ničnost pogodbenega določila. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala vrednostim nepremičnin, kot so bile določene ob upoštevanju najemnin in „renditnega donosa“ v višini 9,75%, prav tako pa višina izračunane terjatve v matematičnem smislu ni bila sporna. Ker v primeru „renditnega donosa“ ne gre za pogodbeno kazen, niti za pavšalno odškodnino, je pritožbeno sklicevanje na določilo tretjega odstavka 247. člena OZ nepravilno. Nenazadnje pa višje sodišče opozarja tudi na to, da je večino lizing pogodb za lizingodajalca in lizingojemalca sklepala ena in ista oseba (A. P.), kar že samo po sebi izključuje možnost, da strankama pogodb ni bilo jasno, kaj sta s to klavzulo mislili.

O vprašanju pod točko e):

17. Pritožnik ponavlja, da je potrebno določilo 6. člena pogodbe razlagati v povezavi z ostalimi pogodbenimi določili, prezre pa, da se je po drugem odstavku 1. člena pogodb zavezal plačati stroške odobritve, glavnico (nabavno vrednost in stroške nabave), obresti, manipulativne stroške, torej vse, kar in kolikor je določeno s pogodbami in anuitetnih načrtih, ki so kot priloga sestavni del pogodb, pri čemer je zadnji - odkupni obrok - upoštevan tudi v anuitetnem načrtu. Šele po tem, ko vse to plača, bi lizingojemalec lahko uveljavil opcijo „odkupa“. 6. člen pogodbe natančneje določa, koliko obrokov in v kakšni višini je lizingojemalec dolžan plačati, vključno z zadnjim odkupnim obrokom. V pogodbah je določen tudi del zneska, ki odpade na glavnico, in del, ki predstavlja obresti. Vsota v pogodbah določene glavnice in obresti je torej skupna obveznost tožene stranke. Da je tudi zadnji obrok obveznost in ne opcija, nenazadnje izhaja tudi iz tretjega odstavka 6. členov pogodb, kjer je natančneje razčlenjeno, koliko znaša financirana vrednost ter kako je izračunana vrednost obroka po pogodbah.

18. Po izteku pogodbe je imel lizingojemalec možnost uresničiti opcijo „odkupa“ in zahtevati, da se nanj prenese lastninska pravica (23. člen pogodb). Besedilo navedenega člena se glasi:..“ lahko lizingojemalec s plačilom vseh obveznosti po tej pogodbi, tudi odkupnega obroka lizinga, in če nima zapadlih neplačanih obveznosti do lizingodajalca... uresniči opcijo odkupa in zahteva, da se nanj prenese lastninska pravica na predmetu lizinga“. Nobenega dvoma ni, da je bil lizingodajalec dolžan (in ne zgolj upravičen) plačati tudi zadnji obrok, že sodišče prve stopnje pa pravilno opozarja, da vsak lizingojemalec, ki plača vse obroke, s tem plača tudi zadnji, „odkupni“ obrok in s tem pridobi pravico do prenosa lastninske pravice na predmetu lizinga. Interes lizingodajalca je zgolj na finančnem področju - lizingojemalcu denarno omogočiti nakup predmeta lizinga, s tem, da za plačani predmet lizinga doseže ustrezno visoko najemnino (v obliki anuitet). Za uporabo nepremičnin lizingojemalec plačuje dogovorjene obroke, po izteku pogodbe pa se s plačilom zadnjega obroka oziroma odkupne opcije lastništvo prenese nanj.

19. Glavna obveznost lizingojemalca je redno in pravočasno plačevanje lizing obrokov. Če to obveznost prekrši, ima lizingodajalec pravico odstopiti od pogodbe, gre pa mu tudi t.i. pozitivni pogodbeni (izpolnitveni) interes - premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Upoštevati pa je potrebno, da bo tako plačilo opravljeno prej (diskontiranje lizing obrokov), kot bi bilo ob pravilno izpolnjeni pogodbi, in odšteti vrednost predmeta lizinga, ki ga je lizingojemalec prejel. Zaradi tega ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je obračun tožeče stranke napačen že v izhodiščni postavki „A“ (diskontirani nezapadli obroki na dan 19.10.2010), še manj, da tožeča stranka zaradi predčasnega zaključka lizinga sploh nima nikakršne terjatve do tožene stranke.

Vprašanje pod točko f):

20. Tožeča stranka je toženi stranki po odstopu od pogodb izstavila dobropise za že plačani DDV in ob prijavi terjatve (oziroma vložitvi tožbe) znesek DDV pobotala (odštela) od svojega končnega obračuna. Vprašanje pravnega interesa za ugovor tožene stranke, in sicer, ali je tožeča stranka svojo terjatev utemeljeno pobotala s svojo obveznostjo, za odločitev ni bistvenega pomena; ker pa tožena stranka ta ugovor utemeljuje s svojimi pritožbenimi naziranji, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, se višje sodišče v tem delu sklicuje na svojo dosedanjo obrazložitev. Dodatno zgolj pojasnjuje, da je tožeča stranka svoje terjatve prijavila zmanjšane za višino DDV, saj je z odstopom od pogodb postalo jasno, da predmeti lizinga ne bodo prodani lizingojemalcu, zaradi česar je odpadla podlaga za plačilo DDV. Tožeča stranka torej ne vtožuje zneska DDV, pač pa terjatve, ki so bile zmanjšane za znesek DDV.

21. Ne da bi presojalo ostale (obširne) pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka matematičnemu izračunu vtoževane terjatve tudi sicer ni ugovarjala, zaradi česar ga višje sodišče ni posebej preverjalo.

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.