Jedro

Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Navedeno pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, ali sta N. R. in D. R., kot delavca tožene stranke, ki sta nad tožnico izvajala trpinčenje na delovnem mestu, pri tem ravnala naklepno ali iz hude malomarnosti, saj to za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bistveno. Zadostuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, torej kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 617,32 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu v skupnem znesku 6.400,00 EUR (1.500 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 900 EUR za strah, 1.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 3.000 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo na znesek 5.400 EUR. Presodilo je, da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni šlo za trajno zmanjšanje te aktivnosti, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Sicer pa je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 273/2018 z dne 6. 2. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je sodišče pravilno uporabilo pravilo o prekluziji in o spremembi tožbe, - ali in če, katera krivdna oblika se zahteva za priznanje odškodnine za trpinčenje.

4. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišče druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje naj bi stališče, da je tožnica pravočasno podala navedbe o obsegu nepremoženjske škode, zmotno oprlo na sodbo II Ips 297/2016. Sodišče je to vprašanje nepravilno obravnavalo na podlagi pravil o spremembi tožbe, namesto na podlagi pravil o prekluziji. Tožena stranka primarno trdi, da je za pravo spremembo tožbe šlo le pri vlogi z dne 29. 7. 2016, ne pa tudi pri vlogah z dne 5. 9. 2016 in 6. 10. 2016. Vse navedbe tožnice v vlogi z dne 5. 9. 2016 o drugih oblikah nepremoženjske škode so prepozne in podane ob nedosledni uporabi instituta poziva sodišča ter pravil o prekluziji. Pravila o prekluziji so bila prezrta oziroma nezakonito uporabljena, zato je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286.a in 286. členom ZPP. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta bili sprejeti tudi ob kršitvi 2., 7., 179. in 180. člena ZPP. Sodišči sta tožnici dosodili odškodnino ravno za tiste oblike nepremožejske škode, ki jih je tožnica pričela zatrjevati šele v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2016, kar je bilo po končanem naroku za glavno obravnavo. Obe odločitvi sta bili zato sprejeti tudi ob kršitvi določb Ustave RS, in sicer 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva). Revizija tudi meni, da ne gre za spremembo tožbe, če stranka namesto „nepremoženjske škode“ zahteva „nepremoženjsko škodo,“ saj je temelj tožbe in tožbenega zahtevka enak, spreminja se le posledica protipravnega ravnanja, torej pravna kvalifikacija škode. V takšnem primeru pa tretji odstavek 184. člena ZPP določa, da s tem tožba ni spremenjena. Navedeno pomeni, da je podana tudi bistvena kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 184. členom ZPP. Gre za zlorabo procesnih pravic in kršitev 11. člena ZPP. Pod pretvezo zvišanja tožbenega zahtevka je tožnica prepozno podajala nove navedbe, sodišče prve stopnje pa je celo dopustilo spremembo tožbe, čeprav pri navedenih vlogah (z morebitno izjemo vloge z dne 29. 7. 2016) niti ni šlo za spremembo tožbe. Navedene kršitve so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sodb, saj bi moral biti tožničin zahtevek v celoti zavrnjen, bodisi zaradi nesklepčnosti, bodi zaradi neutemeljenosti prvotne pravne kvalifikacije. Posledično je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodb, še zlasti drugostopenjske, nerazumljivi. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso, razvidno iz odločb Vrhovnega sodišča I Cpg 1593/2013, I Cpg 1060/2010 in I Cpg 1325/2011. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je besede, ki jih je uporabila N. R. (mrtva riba, obraz kot iz grobnice, kup dreka), štelo za mobing zoper tožnico, kljub temu, da je samo ugotovilo, da jih ni uporabljala z namenom žaljenja, ampak motivacije in da jih ni namenjala posameznikom. Trpinčenje, kot je določeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1, je mogoče izvršiti samo naklepoma. Sodišče sploh ni ugotavljalo subjektivnega dela odškodninske odgovornosti tožene stranke, o čemer tudi ni bilo pravočasnih trditev tožnice. Zato gre v tem delu tudi za bistveno kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212., 213. in 214. členom ZPP. Izpodbijana sodba o krivdi nima razlogov. Bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče ni obrazložilo krivde kot elementa odškodninske odgovornosti. Stališče sodišča druge stopnje, da ni utemeljeno sklicevanje na krivdno obliko, ker je šlo za protipravna ravnanja, ki jih je mogoče šteti za mobing, je mogoče razumeti ko uveljavljanje objektivne odgovornosti delodajalca.

5. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

- k vprašanju, ali je sodišče pravilno uporabilo pravilo o prekluziji in spremembi tožbe

8. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Prvi odstavek 184. člena ZPP pa določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo.

9. Glede razmerja med obema določbama sta tako teorija1 kot sodna praksa2 zavzeli enotno stališče, da določbe o prekluziji ne veljajo, kadar je sprememba tožbe dopustna ali pa gre za privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP). Argument za takšno stališče je, da ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, je edino logično, da zakon hkrati do istega časovnega mejnika dovoljuje tudi utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi, saj bi sicer dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave izgubila smisel. 10. Iz tožbe in vlog tožnice je razvidno, da je oblikovanje tožbenega zahtevka, o katerem sta odločali sodišči druge in prve stopnje, potekalo na naslednji način: - tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneska 13.000,00 EUR, pri čemer je v tožbi navedla, da zahteva povrnitev nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, - tožnica je 29. 7. 2016 vložila vlogo, ki jo je naslovila kot pripravljalno vlogo in spremembo tožbe, v njej pa tožbe dejansko ni spremenila, temveč je le podala nove navedbe, ki se nanašajo na čas po vložitvi tožbe, - tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2016 navedla, da skupna višina odškodnine (t.j 13.000,00 EUR) predstavlja škodo zaradi prestanih telesnih in duševnih bolečin in drugih nevšečnosti v znesku 5.000,00 EUR, škodo zaradi prestanega strahu v višini 2.000,00 EUR, škodo zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000,00 EUR in zaradi kršitve osebnostnih pravic v višini 3.000,00 EUR, - tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2016 vtoževala znesek 18.900,00 EUR, pri čemer je ta zahtevek specificirala tako, da je za pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavcev oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma zaradi nezagotavljanja varstva pred drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu zahtevala 13.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi prestanih telesnih bolečin 2.200,00 EUR, za strah 900,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic 1.300,00 EUR.

11. Najprej je treba ugotoviti, da je ob upoštevanju novejše sodne prakse sicer vprašljiva pravilnost samostojnega opredeljevanja posameznih oblik nepremoženjske škode v vlogah tožnice z dne 5. 9. 2016 in 6. 10. 2016. Revizijsko sodišče je namreč v sodbah VIII Ips 127/2018 z dne 2. 4. 2019 in VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2020 zavzelo stališče, da se pri odmeri odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oškodovancu praviloma dosodi enotna odškodnina za vse nepremoženjske posledice, ki izvirajo iz tega naslova. V takšno enotno odškodnino je vključeno celotno oškodovančevo trpljenje, ki je posledica trpinčenja na delovnem mestu, kar zajema vse duševne in telesne posledice posega v oškodovančevo duševno celovitost. Takšno stališče je posledica neživljenjskega in neprimernega ločevanja težav v posledici trpinčenja in njihovega kvalificiranja po postavkah iz 179. člena OZ3. Zgolj izjemoma, če pride do hujših ali trajnih posledic, lahko oškodovanec kot dodatno škodo samostojno in posebej vtožuje tudi posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode, kot so predpisane v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001). Pri tem je sodišče pojasnilo, da to hkrati pomeni, da ne glede na to, kako tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo iz naslova trpinčenja (enotno ali ločeno po posameznih postavkah nepremoženjske škode iz 179. člena OZ), sodišče praviloma prisodi enotno odškodnino.

12. Navedeno pomeni, da je tožnica povsem po nepotrebnem sprva enoten tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu razbila po posameznih oblikah nepremoženjske škode, vendar zgolj zato, ker je sodišče takšnemu zahtevku sledilo, izpodbijana sodba ni nezakonita. Tudi sicer bi šlo za pretirano omejitev možnosti dostopa do sodišča, če bi revizijsko sodišče na podlagi razvoja nove sodne prakse, ki ob vložitvi tožbe in odločanju sodišč druge in prve stopnje še ni bila izoblikovana, štelo, da tožnica tožbe ne bi smela oblikovati tako, da je odškodnino vtoževala po ostalih pravno priznanih oblikah nepremoženjske škode, čeprav je to bilo po dotakratni praksi dopustno. Z izpodbijano sodbo dosojena odškodnina, ki je sicer sestavljena iz odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, če jo presojamo kot celoto, ustreza standardu pravičene denarne odškodnine in je primerljiva z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih.

13. Tožena stranka ugovor, da pri vlogah tožnice z dne 5. 9. 2016 in 6. 10. 2016 ni šlo za spremembo tožbe, uveljavlja predvsem v povezavi z vprašanjem prekluzije pri navajanju dejstev in dokazov. Tožena stranka pri tem niti ne konkretizira, katere nove navedbe in dokaze naj bi tožnica prepozno navedla oziroma predlagala, zato tega očitka vsebinsko niti ni mogoče preveriti4. Iz revizijskih navedb izhaja, da tožena stranka za nedopustno novoto šteje že samo uveljavljanje drugih oblik nepremoženjske škode, kar pa samo po sebi ne pomeni navajanja dejstev, temveč gre za pravno opredelitev.

14. Tožnica v odgovoru na revizijo sicer utemeljeno opozarja, da je glede posledic trpinčenja na delovnem mestu povsem zadostne trditve podala že v tožbi. Tako je glede prestanega strahu navedla, da je od takrat, ko ji je D. R. v septembru 2011 zagrozil, da jo bo lastnoročno vrgel skozi okno, hodila v službo v hudem strahu, saj bi kot fizično močnejši grožnjo lahko uresničil, kar bi bilo zanjo usodno. Glede posledic trpinčenja na njeno zdravje je v tožbi navedla, da se ji je od začetka izvajanja mobinga bistveno poslabšalo zdravstveno stanje, še posebej na psihičnem področju, da ima od vsega začetka izvajanja mobinga krče v želodcu in trebuhu, slabe občutke, je podvržena nenormalnim psihičnim obremenitvam, ki so pri njej povzročile tudi povišan krvni pritisk, da se ji zaradi mobinga iz dneva v dan poslabšuje splošno zdravstveno stanje. Glede tega, kar je sodišče pravno kvalificiralo kot duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, pa je tožnica v tožbi podala povsem zadostne navedbe s tem, ko je navedla, da se je zaradi ravnanj obeh nadrejenih počutila ponižano in osramočeno. Navedbe o dejstvih v tožbi so tako povsem zadoščale za odločitev, kakršno je sodišče sprejelo. Navedbe v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2016 (vloga z dne 6. 10. 2016 niti nima navedb o dejstvih) pomenijo zgolj konkretizacijo pravočasno podanih navedb v tožbi. Toženo stranko očitno moti, da je tožnica v vlogi z dne 5. 9. 2016 te navedbe sistematično subsumirala pod posamezne oblike nepremoženjske škode, vendar to ne pomeni nedopustnega navajanja novih dejstev, temveč gre pri opredelitvi posameznih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ za vprašanje uporabe materialnega prava.

15. Vprašanji, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, sicer ne omogočata presoje pravilnosti uporabe materialnega prava v smeri, ali gre v tem primeru za izjemo, ki bi v smislu stališč zavzetih v sodbah VIII Ips 127/2018 in VIII Ips 7/2019 narekovala, da se odškodnina izjemoma dosodi po posameznih oblikah nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, temveč le presojo, ali je sodišče kršilo določbe ZPP o prekluziji in spremembi tožbe.

16. Praksa sicer tudi takrat, ko je bila za vse posledice trpinčenja na delovnem mestu dosojena enotna odškodnina, ni povsem dosledna pri uporabi terminologije za takšno enotno odškodnino. Zato se v sodbah pojavljajo izrazi kot: odškodnina za duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem, odškodnina (za nepremoženjsko škodo) zaradi trpinčenja, odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice. Takšno nedosledno poimenovanje je odraz zakonske ureditve, ki po eni strani govori o pretrpljenih duševnih bolečinah zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, po drugi strani pa glede povrnitve škode delavcu napotuje na splošna pravila civilnega prava.

17. Kdaj bo delavec ob enotni odškodnini zaradi posledic trpinčenja na delovnem mestu izjemoma upravičen še do odškodnine za katero od preostalih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ5, je stvar materialno pravne presoje tega, ali obseg in intenziteta ugotovljenih pretrpljenih telesnih oziroma duševnih bolečin ali strahu opravičuje odmero pravične denarne odškodnine tudi za vsako (ali katero) od teh oblik negmotne škode. Kadar so okoliščine primera, predvsem pa obseg in intenzivnost teh bolečin oziroma strahu takšne, da (izjemoma) opravičujejo odmero pravične denarne odškodnine tudi po teh postavkah, bo sodišče takšno odškodnino dosodilo tudi po teh postavkah, sicer pa bo višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. V vsakem primeru pa bo to storilo na podlagi materialno-pravne presoje. V konkretnem primeru ni šlo za takšne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se ne dosodi enotna odškodnina za vse posledice trpinčenja na nepremoženjskem področju, vendar kot je že razloženo zgoraj, upoštevaje dopuščena vprašanja, to ne more biti predmet revizijske presoje.

18. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče zmotno uporabilo pravilo o spremembi tožbe, ker je na naroku za glavno obravnavo z dne 2. 12. 2016 sprejelo sklep, da se dovoli sprememba tožbe. Tožnica je z vlogo z dne 6. 10. 2016 tožbo spremenila tako, da je tožbeni zahtevek zvišala s 13.000,00 EUR na 18.900,00 EUR, kar v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP pomeni spremembo tožbe, o tako spremenjeni tožbi pa je sodišče tudi odločilo.

19. Sicer pa vprašanje, ali je tožnica z vlogo z dne 5. 9. 2013 dejansko spremenila tožbo6 za pravilno presojo tega spora niti ni bistveno. Izhajati je namreč treba iz stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v že citirani sodbi VIII Ips 127/2018 z dne 2. 4. 2019, da ne glede na to, kako tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo iz naslova trpinčenja (enotno ali ločeno po posameznih postavkah nepremoženjske škode iz 179. člena OZ), sodišče praviloma prisodi enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ob upoštevanju vseh zatrjevanih oziroma utemeljenih posledic, čeprav jih je oškodovanec materialno pravno ločeno opredelil. V takšnem primeru je seštevek vseh zahtevkov, ki vsebinsko predstavljajo podlago za enotno odškodnino, treba obravnavati kot en odškodninski zahtevek za to škodo. Ob takšnem preizkusu izpodbijane sodbe se pokaže, da je skupni dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in trpinčenje na delovnem mestu (5.400,00 EUR) v okviru prvotno vtoževanega zneska, ki ga je treba obravnavati kot celoto in ne ločeno po posameznih oblikah nepremoženjske škode. Navedeno pomeni, da sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

- k vprašanju ali in če, katera krivdna oblika se zahteva za priznanje odškodnine za trpinčenje

20. Krivda, kot četrti element civilnega delikta je ena od obveznih predpostavk7, ki morajo biti kumulativno podane, da nastane odškodninska odgovornost. Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker se krivda domneva, je oškodovalec tisti, ki mora dokazati, da ni kriv (obrnjeno dokazno breme).

21. Vendar pa je pri vprašanju, katera oblika krivde se zahteva za priznanje odškodnine za trpinčenje, treba upoštevati, da odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

22. Odgovornost za delavce temelji na ločitvi dejanja in odgovornosti zanj.8 Če sta izpolnjeni posebni predpostavki iz prvega odstavka 147. člena OZ (to je, da gre za razmerje delavec-delodajalec in da je škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom), se domneva, da je odgovoren delodajalec (in ne delavec). Ker delodajalec ni dejanski povzročitelj škode in odgovarja za dejanje drugega, je razumljivo, da je njegova odgovornost odvisna od konkretnih okoliščin, v katerih je bilo storjeno škodno dejanje. Delodajalec namreč odgovarja namesto delavca za delavčevo in ne morebiti za svoje ravnanja ali opustitev (ne gre za očitek krivde delodajalcu zaradi opustitve nadzorovanja, poučevanja delavca ali premajhne skrbnosti pri izbiri delavca)9. 23. Glede na takšno naravo odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom teorija govori celo o objektivni odgovornosti,10 vendar pa pri tem poudarja, da ta odgovornost ne pomeni, da je tudi za storjeno dejanje predpisana objektivna odgovornost. S tem, da je bila vpeljana objektivna odgovornost za ljudi, ni bila vpeljana objektivna odgovornost za škodno dejanje kot nedopustno dejanje. Navedeno pomeni, da ni treba ugotavljati, ali je delavec kriv, da je storil škodo, temveč je treba ugotavljati le, ali je delal, kot je potrebno glede na skrbnost, ki je predpisana za delodajalca.

24. Ravno zaradi navedene ločitve med dejanjem in odgovornostjo zanj ne zadošča, da delodajalec dokaže, da delavec (izvajalec trpinčenja) ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, saj se odgovornost delodajalca ne presoja po merilih, ki veljajo za delavca, ampak po merilih, ki veljajo za delodajalca. Delodajalec se tako npr. ne bi mogel razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je delavec povzročil pri delu ali v zvezi z delom tretjemu s tem, da bi uveljavljal, da je bil delavec neprišteven, kar izključuje tako naklep kot malomarnost. Delodajalec odgovarja za ravnanje delavca, kot bi ga sam storil, sam pa ni bil neprišteven11. 25. Navedeno pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, ali sta N. R. in D. R., kot delavca tožene stranke, ki sta nad tožnico izvajala trpinčenje na delovnem mestu, pri tem ravnala naklepno ali iz hude malomarnosti, saj to za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bistveno. Zadostuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, torej kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožena stranka ni dokazala, da bi oba navedena delavca v danih okoliščinah ravnala tako, kot je treba. Nasprotno iz ugotovitve, da je njuno ravnanje treba opredeliti kot graje vredno oziroma očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z njenim delom, izhaja, da nista ravnala tako kot je treba.

26. Tožena stranka v reviziji tudi meša naklep, kot obliko krivde pri odškodninski odgovornosti povzročitelja škode12 in namen v smislu zavestne usmerjenosti k cilju, ki ga storilec zasleduje s storitvijo protipravnega ravnanja. Navedeno je razvidno iz revizijskih navedb, da N. R. spornih besed ni uporabljala z namenom žaljenja ampak z namenom motivacije. Vendar tudi namen delavcev, ki izvajajo trpinčenje, ni odločilen za presojo odgovornosti delodajalca za ravnanje svojih delavcev, temveč je to lahko pomembno le pri presoji, ali je bilo ravnanje oz. vedenje takšno, da ga je treba opredeliti kot očitno žaljivo, negativno, graje vredno, itd., kar pa ni predmet dopuščene revizije.

27. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaradi trpinčenja na delovnem mestu bi bilo vprašanje oblike krivde N. R. in D. R. lahko aktualno, če bi tožnica v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ povrnitev škode zahtevala neposredno od obeh delavcev tožene stranke. V takšnem primeru bi ta dva za škodo odgovarjala, če bi jo povzročila namenoma. Vendar pa tožnica škode ne vtožuje od obeh navedenih delavcev, temveč od tožene stranke.

28. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da gre pri odškodninski odgovornosti delodajalca za škodo, povzročeno zaradi trpinčenja na delovnem mestu, za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec tretji osebi, pri čemer se delodajalčeva krivda ne presoja po merilih, ki veljajo za delavca, ki izvaja trpinčenje, temveč po merilih, ki veljajo za delodajalca. Delodajalec odgovarja za ravnanje delavca, kot bi ga sam storil. Delodajalec se lahko razbremeni odgovornosti za svojega delavca, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba, kar pomeni, da je bilo ravnanje v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje nalog, ki so zaupane delavcu, česar pa tožena stranka v tem sporu ni dokazala.

29. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

30. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožnici v skladu z načelom odgovornosti za uspeh kot ga določa 154. člen ZPP, povrniti njene utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 617,32 EUR (nagrada za postopek 486,00 EUR, pavšalni znesek za plačilno poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22% DDV 111,32 EUR).

31. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Glej Dragica Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, 2006, str. 202. 2 Sodba in sklep II Ips 297/2016 z dne 10. 1. 2017. 3 Glej 12. - 16. točko obrazložitve sodbe v zadevi VIII Ips 127/2018. 4 Kršitev pravil o prekluziji je v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP podana, če sodišče svojo odločitev opre na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni oziroma predlagani po prvem naroku za glavno obravnavo, pa pri tem ne gre za izjemo, ko stranka brez svoje krivde to ni mogla storiti že na prvem naroku. 5 Po naravi stvari bi lahko v poštev prišle pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnsoti, razžalitve dobrega imena in časti, strah. 6 Tožena stranka izhaja iz tega, da ne gre za spremembo tožbe, ker je tožnica tako s tožbo kot s to vlogo zahtevala povrnitev nepremoženjske škode in je šlo dejansko le za spremembo pravne opredelitve te škode. 7 Prostale tri so še škoda, protipravnost ravnanja in vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem. 8 Glej Dunja Jadrek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, prva knjiga str. 836. 9 Ibid, str. 839. 10 Dr. Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ, Uradni list RS, Ljubljana, 1978, str. 183. 11 Dunja Jadek Pensa, str. 840. 12 Zgoraj je že razloženo, zakaj ugotavljanje tega elementa odškodninske odgovornosti ni aktualno v primeru odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom.