Jedro

Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sporne besede, tožeči stranki nadrejene delavke, nimajo narave mobinga, ker naj bi govorila na splošno in s tem je z besedami kot je "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka" zajela tudi sebe in naj bi to govorila z namenom motivacije. Tudi če besede niso bile izrečene z namenom žaljenja, pač pa z namenom motivacije, so bile izrečene s povišanim glasom, zato je pravilen zaključek, da gre za neprimerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci. Bistveno je, da je šlo za nadrejeno delavko, sodišče prve pa s tem v zvezi tudi pravilno ugotavlja, da se ji tožeča stranka ni mogla izogniti oziroma ji je bila vseskozi izpostavljena. Ravnanje je nedopustno, tudi če ni usmerjeno zgolj proti enemu delavcu, ampak proti več prisotnim delavcem in zaradi tega ne izgubi svoje protipravne narave.

Nadrejeni je tožeči stranki grozil z besedami, da kdorkoli bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta z sodelavko rekla, da ga bo lastnoročno vrgel skozi okno. S tako izjavo je presegel prag, oziroma takšno ravnanje pomeni mobing.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2015 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2015 do plačila, pa se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 167,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 6. 2015 do plačila (točka I izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več in sicer plačilo še 12.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.400,00 EUR za čas pred 1. 6. 2015, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 853,40 EUR stroškov izdelave izvedenskega mnenja, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek točke III izreka), ostale stroške tega postopka pa krije vsaka stranka sama (drugi odstavek točke III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo v točki I izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in v III. točki izreka spremeni stroške postopka tako, da stroške izdelave izvedenskega mnenja naloži v plačilo tožeči stranki, oziroma podrejeno, da sodbo v točki I in III izreka razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP o prekluziji in pravila o spremembi tožbe iz 185. člena ZPP. Spremembi tožbe je tožena stranka nasprotovala, prav tako je opozorila na prekluzijo. Nedopustno je vložiti tožbo in do konca prvega naroka ne podati ustreznih trditev in dokazov za pravno priznano škodo, kasneje, po prvem naroku, pa s poskusom spremembe tožbe sanirati svojo nepravočasnost oziroma obiti pravila o prekluziji. Tožeča stranka tako ni podala ustreznih oziroma zadostnih trditev do konca prvega naroka glede telesnih bolečin, strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posega v osebnostno sfero. Te navedbe je podala šele z vlogo z dne 5. 9. 2016 in 6. 10. 2017, torej po prvem naroku, čeprav je spremembo tožbe vložila 29. 7. 2016. To pomeni, da bi morala podati ustrezne trditve najkasneje na prvem naroku. Tudi v vlogi z dne 29. 7. 2016 ni nič trditev o pravno priznanih škodah, čeprav gre za spremembo tožbe. Navaja, da navedbe tožeče stranke o strahu niso zadostne, saj mora biti ta primaren oziroma sekundaren, telesne bolečine hude, srednje, občasne, itd., zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa mora biti trajno. Navaja, da tudi poseg v osebnostno sfero ni obrazložen. Ker tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o pravno priznani škodi je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodišče vezano na trditveno podlago strank na podlagi 212. člena ZPP. Sodba o vsem navedenem nima razlogov in gre v tem delu tudi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 5 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjave pred sodiščem, kot ta izhaja iz 5. člena ZPP. Navaja, da je bilo potrebno šele po izdanem (razveljavitvenem) sklepu pritožbenega sodišča izvesti dodatno dokazovanje. Sodišče je na naroku 9. 5. 2018 domnevno prepozno prebralo navedbe in dokaze, kot to izhaja iz procesnega sklepa, in sicer listine od B32 do B39, kar pomeni, da jih je na naroku pri svojem sojenju upoštevalo in izvajalo, torej štelo za pravočasne. Gre za nesklepčnost obrazložitve v 5. točki sodbe in za kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je tudi prišlo do nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev 5. člena ZPP je podana tudi glede na kršitve načela enakosti. Tožeči stranki je sodišče dopustilo, da je podala trditve in dokaze glede nepremoženjske škode po prvem naroku, toženo stranko pa je sodišče strožje obravnavalo. Gre za kršitev 14. člena Ustave RS, saj je sodišče tožečo in toženo stranko v istem dejanskem in pravnem položaju obravnavalo različno, brez stvarnega in razumnega razloga. Obrazložitev sodbe si je tudi v nasprotju, saj sodišče v točki 35 ugotavlja, da je tožeča stranka vse doživljala pretirano in da je pretežno trpela, ker tožena stranka ni cenila njenega dela, iz točk 36, 37, 38 in 39 obrazložitve pa izhaja, da je sodišče sledilo navedbam tožeče stranke glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, pretrpljenega strahu, zmanjšanja življenjske aktivnosti in ostalih posegov v njeno osebno sfero in ni upoštevalo lastne ugotovitve o pretiranem doživljanju težav s strani tožeče stranke. Tudi sicer toženi stranki ni jasno, od kdaj je protipravno, če nekdo ne ceni dela drugega. Tožena stranka je to delo plačevala, kar pomeni, da ga je cenila. Če pa sodišče meni, da mora tožena stranka vsak dan pohvaliti delo svojih zaposlenih in izjavljati, da jih ceni, da so dobri, da so pridni itd., pa to pomeni, da je sodišče zgrešilo bistvo sojenja. Delovno razmerje ni pedagoško in vzgojno razmerje (šolsko, vrtčevsko razmerje), ampak razmerje med odraslo izoblikovano fizično osebo in delodajalcem. V tem delu gre za neskladje med odločilnimi razlogi, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je bila sodba vložena prepozno, saj bi morala tožeča stranka v skladu z določbo 200. člena ZDR tožbo vložiti najkasneje 5. 2. 2014, glede na to, da so pooblaščenci tožeče stranke dne 6. 1. 2014 prejeli dopis tožene stranke z dne 19. 2. 2014, s katerim je delodajalec zavrnil zahtevek za odpravo kršitev po 200. členu ZDR-1. Ker je bila tožba vložena 24. 3. 2014, bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Nadalje je zmoten zaključek v 13. točki sodbe, da sporne besede A.A., četudi so bile usmerjene proti več delavcem in ne le proti eni, ne izgubijo narave mobinga. A.A. je sporne besede "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice" in "kup dreka" uporabila na splošno, z njimi je zajela tudi sebe in z namenom motivacije, kar so potrdili tudi sodelavci tožeče stranke. Tožeče stranke ni žalila in zmerjala ter navedenih besed nikoli ni namenila tožeči stranki. Trpinčenje pa je v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZDR-1 vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšno ravnanje oziroma trpinčenje je možno izvršiti samo v stopnji krivde naklepa, saj to izhaja tudi iz celotnega namena določbe 7. člena ZDR-1. Tožena stranka meni, da mobinga z malomarnostjo sploh ni možno izvršiti. Tožena stranka oziroma njeni zaposleni niso imeli nikakršnega namena, zato tudi niso nad tožečo stranko izvajali mobinga oziroma izvajali protipravnih ravnanj. Nadaljnja kršitev določb zakona je v tem, da sodišče ne ugotovi subjektivnega dela odškodninske odgovornosti tožene stranke. O tem ni bilo pravočasnih trditev tožeče stranke, pri čemer tožena stranka navaja, da pri tej tožbi ne gre za objektivno odgovornost ampak za subjektivno. O krivdi sodba nima razlogov. Podana je tudi kršitev 179. člena OZ o delu pravno priznane škode. Meni, da je sodba v delu, ki se nanaša na telesne bolečine pavšalna brez primere, to pa enako velja tudi glede strahu. Ta je utemeljen, če je intenziven in je trajal dalj časa oziroma primaren in sekundaren. Tega v konkretnem primeru ni ugotoviti. Nadalje opozarja, da mora biti zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno, česar pa v konkretnem primeru ni. Sodišče je kršilo tudi načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ni upoštevalo dejstva, da je bila tožeča stranka ujeta na toliko neresnicah, da je vse, kar je navedla v tem postopku, iz "trte zvito". Stalno je dodajala in spreminjala trditve o posameznih dogodkih in je bila na splošno neverodostojna. Po mnenju izvedenca težave tožeče stranke v pretežni meri, 80 %, izhajajo iz dogajanja na delovnem mestu, ni pa mogel odgovoriti na vprašanje, ali je duševno trpljenje oziroma ali so zdravstvene težave tožeče stranke posledica mobinga ali pa nedoseganja zahtev delovnega mesta. Glede na izveden dokazni postopek tožena stranka vztraja, da do mobinga ni prišlo, zato je vzrok za nastale zdravstvene težave v dejstvu nedoseganja novih delovnih zahtev na delovnem mestu, ki pa so bile zakonite. Razlog za zdravstvene težave je torej v celoti na strani tožeče in ne tožene stranke. Prav tako pa izvedenec svojih ugotovitev ni mogel objektivno in verodostojno preveriti in gre v pretežni meri za njegova sklepanja. Glede dodeljevanja projektov v turizmu je sodišče prve stopnje v 17. točki ugotovilo, da so bile tožeči stranki odvzete določene delovne naloge, ker ni bila zadovoljna z rezultati in ne z namenom šikaniranja, kot to zatrjuje tožeča stranka. Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka sama zatrjuje, da ni bila usposobljena za delovno nalogo pridobivanja naročnin, ki je bila njej in vsem njenim sodelavcem dodeljena. Po eni strani torej tožeča stranka zatrjuje, da ji je bilo odvzeto delo in zato ni dosegala uspešnih rezultatov, po drugi pa dodeljenega dela ni želela opravljati in je celo sama potrdila, da ga ni sposobna opraviti. Glede tega je sodišče ugotovilo, da bi tožeča stranka kot projektni vodja za delo trženja to dodatno delovno nalogo morala biti sposobna opraviti in zaključilo, da tožena stranka z naložitvijo dodatne delovne naloge tožeči stranki ni ravnala protipravno. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni sposobna sprejeti odgovornosti za svoje slabe rezultate in jih zato prelaga na toženo stranko pod pretvezo, da je bila šikanirana. Gre za očitne laži in manipulacije tudi glede na to, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je tožeča stranka navajala neresnice, ko je trdila, da jo je B.B. smešil in zaničeval pred poslovnimi partnerji in da je bila edina, ki je nadrejeni morala pisati poročila o svojem delu. Tožeča stranka je želela svojo neuspešnost na delovnem mestu prikazati kot mobing. Tožeča stranka je hotela tudi trditev o šikanoznih in diskriminatornih razlogih za podajo odpovedi uveljavljati v tem postopku, vendar ji sodišče prve stopnje tega utemeljeno ni dopustilo. Sodišče je po mnenju pritožbe poseglo v avtonomno odločanje delodajalca oziroma v njegovo avtonomno sfero, saj ima delodajalec pravico in dolžnost, da organizira in razporeja delo na način, da je le-to opravljeno v celoti, pravilno, pravočasno ter s pričakovanimi rezultati. Osnovni element delovnega razmerja je, da se delavec vključi v organiziran delovni proces pri delodajalcu, organizacija delovnega razmerja in s tem povezano razporejanje del in nalog delavcem pa je v izključni pristojnosti delodajalca. V obdobju, na katero se nanaša izpodbijana sodba, je pri toženi stranki prišlo do več notranjih reorganizacij, vse s ciljem izboljšanja delovnega procesa in delovnih rezultatov. Spremembe, ki so bile uvedene, so veljale za vse zaposlene na oddelku trženja enako, zato tožeča stranka ni bila diskriminirana ali kako drugače obravnavana. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje in za takšno presojo sodišče tudi ni usposobljeno v zvezi z nepoznavanjem delovnih procesov tožene stranke glede dodeljevanja podjetij za trženje med tržnike, dodelitve podjetja C. d. o. o. sodelavki tožeče stranke in ne tožeči stranki, ki je z navedenim podjetjem v preteklosti uspešno sodelovala. Tožena stranka je začela z C. d. o. o. ponovno sodelovati, vendar v precej manjšem obsegu kot v preteklosti. Iz izpovedi B.B. izhaja, da je bilo podjetje dodeljeno D.D. izključno zaradi prizadevanja tožene stranke po doseganju čim večjih dohodkov. Razporejanje dela med zaposlene pa je ena od osnovnih nalog delodajalca in ne kot to napačno razume tožeča stranka, delavcev. Prav tako je napačen zaključek glede postavitev roka za pripravo projekta E.. Sodišče ni v ničemer usposobljeno presojati, koliko časa je potrebnega za takšen projekt. V letih ekonomske krize je prišlo do velikega upada prometa, delo je za vse tržnike postalo bolj zahtevno in potrebna je bila reorganizacija. Dejstva, da se tožeča stranka v takšnih okoliščinah ni dobro znašla in je dosegala slabe rezultate, ne gre pripisati poslovnim odločitvam tožene stranke. Vse odločitve in ravnanja do tožeče stranke so bile sprejete v dobri veri, v duhu spoštovanja osebne integritete in dostojanstva tožeče stranke in njenih osebnostnih pravic, na enak način se je obravnavalo tudi vse ostale zaposlene, vse skupaj z ciljem, da se izboljšajo poslovni rezultati tožene stranke.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V preostalem sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj ne bi upoštevalo pravila o prekluziji in spremembi tožbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka spremenila tožbo z vlogo z dne 29. 7. 2016, spremenjeni tožbeni zahtevek pa postavila s pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2016, sodišče prve stopnje pa je o dovolitvi spremembe tožbe odločilo šele 2. 12. 2016. Zato do odločitve sodišča o dovolitvi spremembe tožbe niti ni moglo priti do prekluzije glede navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom za negmotno škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka. Glede na navedeno torej ni bistveno, da naj bi tožeča stranka podala ustrezne trditve šele po prvem naroku z dne 19. 8. 2016. 7. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja v zvezi s domnevno pomanjkljivimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje tako glede odškodnine za strah, kot tudi glede telesnih bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem. V tem delu sodba temelji na ustreznih trditvah, sodba pa ima vse razloge tako o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih ter jo je mogoče preizkusiti. Glede uveljavljanja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, vendar pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice tožene stranke do izjave s tem, ko v novem sojenju, potem, ko je bila prva sodba razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča, ni dovolilo navajanja novih dejstev in dokazov, saj je štelo, da bi jih tožena stranka lahko navedla že do konca postopka v prvem sojenju. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo, da je prebralo listine od B32 do B39, glede česar pritožba meni, da jih je sodišče upoštevalo in izvajalo, torej štelo za pravočasne. Tak zapis je mogoče v povezavi z zapisom, da sodišče teh dejstev ni upoštevalo, razumeti le tako, da gre za nekoliko neroden zapis sodišča prve stopnje glede posameznih listin, vendar pa je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, katerih listin ni dokazno ocenilo in razloge za opustitev dokazne ocene teh listin tudi ustrezno obrazložilo. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na dokaze, ki jih je dokazno ocenilo (in to tudi obrazložilo), pritožbeno sodišče zaključuje, da razlogi iz sodbe niso nejasni ali med seboj v nasprotju oziroma da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V tem delu torej ne gre niti za bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče favoriziralo tožečo stranko oziroma ravnalo diskriminatorno do tožene stranke v zvezi z možnostjo navajanja navedb, ter s tem kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33-I/1991 s spremembami), ki določa načelo enakosti pred zakonom. Glede navajanja navedb tožeče stranke je že zgoraj obrazloženo, da temeljijo na odločitvi sodišča o dovolitvi spremembe tožbe, zato v tem smislu ni šlo za samovoljno oziroma protipravno postopanje sodišča prve stopnje, ko je navedbe tožeče stranke upoštevalo v okviru dejstva, da je bila sprememba tožbe dovoljena po prvem naroku, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni upoštevalo prepoznih (286. člen ZPP) navedb tožene stranke, ki bi jih ta lahko podala že do konca prvega sojenja pred sodiščem prve stopnje.

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče sledilo navedbam tožeče stranke glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, glede pretrpljenega strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posegov v osebno sfero, hkrati pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka vse doživljala pretirano in da je pretežno trpela, ker tožena stranka ni cenila njenega dela. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje ne pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera tožeča stranka ne bi bila upravičena do odškodnine, temveč le, da je sodišče prve stopnje kritično in realno ocenilo njene navedbe, oziroma da ni v celoti upoštevalo vseh njenih zatrjevanih težav oziroma duševnih bolečin. V tem delu torej kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka v zvezi s tem povsem neutemeljeno navaja, da ni naloga delodajalca, da bi hvalil delavca oziroma da bi vzpostavljal neko šolsko oziroma vrtčevsko razmerje, saj je bistveno, da sodba temelji na ugotovitvi, da so bila ravnanja tožene stranke protipravna, da so dosegala raven mobinga ter da je tožeča stranka upravičena tudi do odškodnine iz tega naslova.

11. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi upoštevala, da je bila tožeča stranka tolikokrat "ujeta na neresnicah", da je vse, kar je navedla v postopku, "iz trte zvito". Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi temeljite ocene vsakega posameznega dokaza, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Po določbi 8. člena ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati. Izvedena mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, tj. vestna, skrbna in analitično sintetična. Pritožba neutemeljeno ter precej posplošeno navaja, da naj bi bila tožeča stranka tolikokrat ujeta na neresnicah, česar pa dokazni postopek ni potrdil. 12. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, po poteku roka 30 dni od takrat, ko je bil odgovor tožene stranke vročen pooblaščencu tožeče stranke dne 6. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podala zahtevek za odpravo kršitev po 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.; ZDR-1), na zahtevo pa je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 19. 12. 2013, katerega je tožeča stranka prejela dne 6. 1. 2014. Zavzelo je pravilno stališče, da v predmetni zadevi zahteva delodajalcu za odpravo kršitev ni procesna predpostavka. Tožbeni zahtevek za izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu pomeni uveljavljanje denarne terjatve, za kar je predvideno direktno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1, zato dejstvo, da je tožeča stranka vložila tožbo 24. 3. 2014, ne pomeni, da bi ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

13. Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sporne besede A.A., tožeči stranki nadrejene delavke, nimajo narave mobinga, ker naj bi govorila na splošno in s tem je z besedami kot je "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka" zajela tudi sebe in naj bi to govorila z namenom motivacije. Tudi če besede niso bile izrečene z namenom žaljenja, pač pa z namenom motivacije, so bile izrečene s povišanim glasom, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neprimerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci. Bistveno je, da je šlo za nadrejeno delavko, sodišče prve pa s tem v zvezi tudi pravilno ugotavlja, da se ji tožeča stranka ni mogla izogniti oziroma ji je bila vseskozi izpostavljena. Ravnanje je nedopustno, tudi če ni usmerjeno zgolj proti enemu delavcu, ampak proti več prisotnim delavcem in zaradi tega tudi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne izgubi svoje protipravne narave. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko upoštevalo razlogovanje, ki ga je že zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 241/2017 z dne 28. 6. 2017, da naslavljanje delavcev s takšnimi besedami in s povišanim glasom ne gre šteti za primerno komunikacijo. Takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti za motivacijo.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je B.B. tožeči stranki grozil z besedami, da kdorkoli bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta z A.A. rekla, da ga bo lastnoročno vrgel skozi okno. S tako izjavo je presegel prag, oziroma takšno ravnanje pomeni mobing. Tudi v tem delu, tako kot glede neprimernih izjav A.A., tožena stranka spregleda, da je bil B.B. na vodstvenem položaju, kar že samo po sebi izraža moč in nadvlado, zato se je tožeča stranka v tem smislu počutila ogroženo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo izpoved F.F., da ji je B.B. v pogovoru priznal izjavo, da bo tožečo stranko vrgel skozi okno, potem pa ji po e‑pošti sporočil, da zapisnika o tem pogovoru ne bo podpisal. Izjavo naj bi izrekel vsem tržnikom na kolegiju, česar pa ni nihče potrdil. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče F.F., da je dobila vtis, da gre za način komuniciranja, ki traja že dalj časa in ga ne smatrajo za spornega. Tudi po stališču pritožbenega sodišča se je tožeča stranka lahko počutila ogroženo, glede na dejstvo, da je šlo za nadrejenega delavca visoke oziroma močnejše postave, ki je na ta način nedopustno posegel v njeno osebnostno sfero.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadrejena A.A. in B.B. tožeče stranke nista namerno izolirala, pri čemer se sklicuje na izpoved G.G., H.H. in I.I., ki so izpovedali, da so se s tožečo stranko normalno družili oziroma z njo normalno komunicirali kot vsi drugi zaposleni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je G.G. najprej zanikala, da naj bi ji A.A. rekla, naj se poskusi čim manj družiti s tožečo stranko, ker je "negativka", potem pa je izpovedala, da ji je rekla, naj se poskusi čim manj družiti, ker je negativno nastrojena. Vendar pa G.G. temu predlogu ni sledila in je s tožečo stranko normalno komunicirala še naprej. Iz nepodpisanega zapisnika sodišče prve stopnje pravilno povzame, da je F.F. zapisala, da je A.A. sicer zanikala, da bi sodelavki rekla, da naj se ne druži s tožečo stranko, da pa javno pove, naj se ne družijo z negativci. Predlog drugim delavcem, naj se ne družijo s tožečo stranko, tudi če ti delavci tega ne upoštevajo, pomeni poskus njene izolacije, ter gre za ravnanje, ki ni dopustno in krši dostojanstvo delavca. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka izpuščena pri pošiljanju več e-sporočil, da je torej šlo za namerno izolacijo s tem, da ni bila obveščena o tedenskih kolegijih in projektnih usmeritvah. Na podlagi izpovedi prič D.D., J.J., H.H. in I.I. je ugotovilo, da bi tožeča stranka morala prejemati e-sporočila, ki so se nanašala na tedenske sestanke in projektne usmeritve. Oboje pomeni poskus družbene izolacije, zato pritožba v tem delu neutemeljeno izpodbija tako dokazno oceno sodišča prve stopnje kot tudi materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje.

16. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da A.A. tožeči stranki nikoli ni grozila z odpovedjo ali premestitvijo, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zanemarilo njeno izpovedbo glede pogovora in se oprlo le na izjavo G.G., da je tožeča stranka po sestanku delovala razburjeno. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka razburjena, kot bi bil vsak, ki se seznani z (s ponujenim) nižjim delovnim mestom, da je tožeča stranka G.G. povedala, da je čisto "fertik", zgrožena ter da ji je šlo na jok. Glede na razpoloženje tožeče stranke po razgovoru z A.A., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je A.A. na sestanku do tožeče stranke vedla tako, da je pri njej vzbudila prestrašenost in ponižanje.

17. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitve o mobingu glede ravnanj, za katera pritožba šteje, da gre za avtonomne odločitve delodajalca v zvezi z organizacijo dela in razporejanjem dela med delavci. S tem v zvezi je sicer pravilen zaključek, da ne gre za mobing v delu, ki se nanaša na obvezo tožeče stranke, da o svojem delu poroča nadrejenim, čeprav je bila edina, ki je morala tako ravnati, prav tako glede odvzema nalog na programu turizma. Bistveno pa je, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče že v zgoraj citiranem razveljavitvenem sklepu, da tožeča stranka za izvedbo naloge oziroma projekta E. ni imela dovolj časa za pripravo odrejene naloge. Dejansko je imela po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na voljo le en delovni dan. Elektronsko sporočilo z odrejeno nalogo je namreč prejela 26. 4. 2013 ob 15.28 uri. Šlo je za predstavitev projekta, ki je moral vsebovati elemente pospeševanja prodaje časnika, vsebinsko podporo, promocijo projekta, dodatne oglasne prihodke ter celotni poslovni načrt z vsemi stroški in prihodki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil ta rok prekratek, saj glede na vsebino in obseg nalog lahko tudi samo, brez angažiranja izvedenca ustrezne stroke, zaključi, da tožeča stranka tega dela ni mogla opraviti v enem dnevu. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodišče nima zadostnega znanja za presojo takšnih organizacijskih nalog, saj je bistveno, da je ugotovilo tako časovni rok ter obseg nalog in na podlagi tega zaključilo pravilno.

18. V zvezi s projektom C.je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da poslovna odločitev dejansko pomeni šikaniranje tožeče stranke, saj ji je bilo onemogočeno sodelovanje s podjetji, s katerimi je želela sodelovati in s katerimi je že v preteklosti sodelovala. Sodišče je ugotovilo, da je bila v ta projekt vključena sodelavka D.D., kljub temu, da so bili zaposleni pri C. zadovoljni z delom tožeče stranke v preteklosti, kar izhaja tudi iz izjave K.K., sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni pravočasno zatrjevala in dokazala, zakaj je tožeči stranki odvzela omenjeno podjetje po ponovni obnovitvi sodelovanja z njim in da ni izpodbila domneve o njenem protipravnem ravnanju pri tem, ki se vzpostavlja na podlagi tožničinih trditev. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožeča stranka glede tega podala zadostno trditveno podlago ter da je zaradi tega bilo dokazno breme na toženi stranki, ki pa mu ni zadostila oziroma s prepoznimi navedbami tega očitka ni izpodbila.

19. Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno izpostavlja, da nadrejeni delavci niso imeli namena, da bi nad tožečo stranko izvajali mobing oziroma protipravna ravnanja, in da je lahko dejanje storjeno le namerno s tem namenom. Glede tega pritožbeno sodišče meni, da je šlo za protipravna ravnanja, ki jih je šteti za mobing, ter iz tega razloga ni utemeljeno sklicevanje na krivdno obliko. Glede na izveden dokazni postopek je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vzrok za nastale zdravstvene težave mobing s strani nadrejenih in ne dejstvo nedoseganja novih delovnih zahtev na delovnem mestu, za kar se zavzema pritožba, ki svoja ravnanja neutemeljeno opravičuje tako, da so bile sprejete v dobri veri, v duhu spoštovanja osebne integritete in dostojanstva tožeče stranke in njenih osebnostnih pravic, na enak način se je obravnavalo tudi vse ostale zaposlene, vse skupaj z ciljem, da se izboljšajo poslovni rezultati tožene stranke. Glede na to, da je izvedenec psihiatrične stroke dr. L.L. v svojem izvedenskem mnenju pojasnil, da po njegovi oceni v 80 % težave tožeče stranke izhajajo iz dogajanja na delovnem mestu, glede katerega pa je ugotovljeno, da predstavljajo mobing, ni utemeljeno pritožbeno razlogovanje, da so težave tožeče stranke povezane z njeno nesposobnostjo nedoseganja zahtevanih delovnih rezultatov.

20. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožeča stranka trpinčena na delovnem mestu v smislu 6.a člena veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR) oziroma 7. člena ZDR-1, ki opredeljujeta diskriminatorno ravnanje delodajalca. V skladu z 6.a členom ZDR in 7. členom ZDR-1 je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožena stranka je bila dolžna v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR in prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem tožeča stranka ne bi bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V primeru nezagotavljanja varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena, je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR in ZDR-1 ter 8. člen ZDR-1). Na uporabo splošnih pravil civilnega odškodninskega prava odkazujeta tudi določbi 184. člena ZDR oziroma 179. člena ZDR-1, ki določata, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena ZDR in prvi odstavek 179. člena ZDR‑1). Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (drugi odstavek 184. člena ZDR in drugi odstavek 179. člena ZDR-1).

21. Glede višine dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem pritožba neutemeljeno navaja, da je dosojen znesek iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR od zahtevanih 2.200,00 EUR previsok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka čutila glavobol, tiščanje v prsih, črvičenje v trebuhu, imela je tudi težave z zobmi, s hrbtenico in nespečnostjo. Težko je zaspala, morala je obiskovati osebno zdravnico ter psihiatra, ter jemati šest različnih zdravil vse do februarja 2017. Tožeča stranka ni imela energije, zapirala se je vase, pri tem pa je ugotovljeno na podlagi pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra dr. L.L., da je tožeča stranka trpela tesnobo in notranjo psihično napetost, ki se je aktivirala ob vsakokratnih nesoglasjih na delovnem mestu. Stiska se je doživljala tudi preko telesnih simptomov, kot so tiščanje v prsih, bolečine v križu in bolečih dlesnih, imela pa je tudi vrtoglavice. Čustvovanje je bilo disforično z občasnimi nihanji v depresivnost. Pojavile so se tudi motnje realitetne kontrole z občutkom zarote proti tožeči stranki. To je povzročilo tudi spremembe v socialnem funkcioniranju, umiku iz družbe, z razburljivostjo in netolerantnostjo. Izvedenec je ocenil, da so njene težave v 80 % v povezavi z delom. Tožeča stranka je bila vsaj zadnje pol leta pred prenehanjem delovnega razmerja stalno pod hudim stresom, ki ga ni mogla kompenzirati, imela pa je tudi občutek, da se ji je zgodila krivica. Kot nevšečnost je izvedenec ugotovil zdravljenje in jemanje tablet, tudi ob dejstvu, da je imela tožeča stranka do jemanja tablet oziroma zdravil močan odpor, 22-krat je obiskala splošnega zdravnika, psihiatrinjo pa od februarja 2016 naprej 9-krat. To je bilo neugodno zanjo, zaradi zdravstvenih težav, ki izvirajo iz psihične kompenzacije, pa se ni mogla psihično stabilizirati. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje predvsem glede na vse nevšečnosti ter fizične težave dosodilo odškodnino v skladu s 179. členom OZ.

22. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba glede dosojene odškodnine za strah v dosojenem znesku 900,00 EUR od vtoževanih 1.200,00 EUR, da so bile navedbe pomanjkljive, razlogi pa nepopolni oziroma, da ni bila v zadostni meri ugotavljana intenziteta strahu. Bistveno je, da je tožeča stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela strah tako zaradi ravnanja nadrejenih, ko je bila izpostavljena kričanju nadrejenega, grožnjam, prav tako tudi s tem, ko je zaradi stresa morala jemati zdravila, saj ji je bilo s strani zdravnika povedano, da v kolikor zdravil ne bo jemala, da lahko doživi infarkt. Gre vsekakor za intenziven strah, ki ga je doživela in ki opravičuje odškodnino, pri tem pa glede na obrazloženo ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na potrebo po ločevanju med primarnim in sekundarnim strahom.

23. Tožeči stranki je bil tudi pravilno dosojen znesek 3.000,00 EUR zaradi kršenja osebnostnih pravic, ki so se pojavile zaradi postopanja nadrejenih delavcev, kot je že zgoraj obrazloženo. Predvsem besede kot so "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka" utemeljujejo tak zaključek sodišča prve stopnje, posebej ob dejstvu, da je delavec v odnosu do delodajalca v podrejenem položaju, da se ne more na enak način braniti, ter da tožeča stranka v okoliščinah konkretnega primera, ko se ji je na eni strani očitalo nedoseganje rezultatov ter možnost nižje vrednotenega delovnega mesta, se pred takšnimi ravnanji ni mogla uspešno zaščititi, temveč jih je morala zgolj prenašati.

24. Pritožba pa pravilno opozarja, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bodo te težave izzvenele, da tožeča stranka nima trajnih posledic oziroma, da bodo po zaključku sojenja težave povezane z mobingom prenehale. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, saj je lahko odškodnina dosojena le iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej ko bi tožeča stranka trajno trpela posledice mobinga. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP).

25. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka, tudi v delu odločitve, ko je vse stroške izvedenca medicinske stroke naložilo v plačilo toženi stranki. V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, nadaljnji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, naložilo delodajalcu, tj. toženi stranki (prim. npr. stališče, zavzeto v sodbi Pdp 694/2015 z dne 21. 1. 2016). Glede na navedeno pritožbeno sodišče kljub delnem uspehu pritožbe ni posegalo v stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

26. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela in sicer v višini 1.000,00 EUR od 6.400,00 EUR, kar predstavlja 15,6 % uspeh, je v takšni višini tudi upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 628,80 EUR po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08), pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6000, pavšalni znesek poštnine in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 in sodno takso v znesku 210,00 EUR, skupaj z 22 % DDV, kar glede na uspeh znaša 167,25 EUR.

27. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).