Jedro

Prevarana stranka ima pravico do odškodnine tudi, če ne izpodbija pogodbe.

Prevara je kvalificirana oblika zmote. Če torej ni mogoče govoriti o pravno upoštevni zmoti, tudi ni mogoče govoriti o prevari. Zmota pa je upoštevana le, če je opravičljiva. Že zgolj lahka malomarnost predstavlja odmik od zahtevane skrbnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.896,22 EUR nadomesti z zneskom 3.923,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.560,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

IV. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženca solidarno plačata znesek 79.475,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2009 dalje (I. točka izreka sodbe). Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v višini 4.896,22 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek presojati po določbah 46. in 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne po določbah 239. člena do 246. člena OZ. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navedla, da sta jo toženca s prevaro pripravila k sklenitvi posla (nakup celotnega posla T. L. bar), zaradi česar je bila oškodovana. Stališče sodišča, da te trditve niso bistvene, ker tožeča stranka ni postavila zahtevka na razveljavitev pogodbe, je materialnopravno zmotno. Sodišče je v tem delu kršilo določbe postopka, nepravilno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tožeči stranki neutemeljeno očita, da bi morala pred nakupom posla ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja in opraviti skrbnejši pregled poslovanja. Zakoniti zastopnik in prokuristka tožeče stranke sta izpovedala, da toženka za leto 2009 še ni oddala nobenih bilanc, zato bonitete njenega podjetja ni bilo mogoče preveriti. Glede na to, da sta toženca s prevaro napeljala tožečo stranko k sklenitvi posla, tožeči stranki ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, pri čemer sta toženca verodostojnost zagotavljala tudi s tem, da je drugi toženec zaposlen pri Davčni upravi RS. Sodišče ni pojasnilo, kaj naj bi predstavljal ˝skrbnejši pregled poslovanja˝. Poleg tega je v tem delu ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Očitek sodišča tožeči stranki, da je vedela za dolg toženke iz naslova najemnin in da bi zato morala opraviti skrbnejši pregled poslovanja, ni utemeljen. Zakoniti zastopnik in prokuristka tožeče stranke sta izpovedala, da jima je toženka zatrjevala, da najemnine niso bile plačane zaradi določenih investicij in ne zaradi morebitnega slabega prometa. Tudi najemodajalec lokala je izpovedal, da zamude s plačilom najemnine za njegove poslovne prostore niso nič nenavadnega. Sodišče je napačno odmerilo stroške postopka, saj je vsakemu tožencu posebej priznalo nagrado za postopek, povečano za količnik 0,3 zaradi zastopanja dveh strank. Napačno so priznani tudi stroški odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve.

3. Toženca sta odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje z navedbami, da sta jo toženca namerno zavedla k prevzemu utečenega posla T. l. Bar skupaj z nakupom premičnin in zalog (prodajna pogodba za premičnine z dne 5. 11. 2009) tako, da sta ji predložila ponarejeno dokumentacijo o prihodkih lokala T. l. Bar za čas od 1. 1. 2009 do 30. 9. 2009. Če bi ji bilo resnično stanje znano, se za sklenitev pravnega posla ne bi odločila. Zaradi protipravnega ravnanja tožencev je utrpela materialno škodo v višini 121.575,08 EUR. S tožbo zahteva povračilo škode v višini 79.475,08 EUR.

6. Zatrjevana podlaga tožbenega zahtevka je nedopustno ravnanje tožencev (prevara) pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 5. 11. 2009. Materialnopravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe 46. in 49. člena OZ. (1) Po določbi drugega odstavka 49. člena OZ ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je neodvisna od obstoja same pogodbe. Prevarana stranka ima pravico do odškodnine tudi, če ne izpodbija pogodbe. (2) Drugačno stališče sodišča prve stopnje (da bi tožeča stranka lahko uveljavljala odškodnino zaradi zatrjevane prevare le, če bi hkrati izpodbijala veljavnost sklenjenega pravnega posla) je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo, ali sta toženca tožeči stranki dejansko izročila ponarejen izpis prometa iz blagajne in v zvezi s tem ni izvedlo dokaznega postopka. Vendar navedeno, kot bo razvidno v nadaljevanju, na pravilnost končne odločitve nima vpliva.

7. Po 49. členu OZ gre za prevaro, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Tako teorija kot sodna praksa zastopata stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote. Če torej ni mogoče govoriti o pravno upoštevni zmoti, tudi ni mogoče govoriti o prevari. (3) Zmota pa je upoštevana le, če je opravičljiva (drugi odstavek 46. člena OZ). Že zgolj lahka malomarnost predstavlja odmik od zahtevane skrbnosti. (4)

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, glede na okoliščine konkretnega primera, pri sklepanju posla ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ). Iz tožbenih trditev izhaja, da je bila uspešnost poslovanja toženke bistvena okoliščina, na podlagi katere se je tožeča stranka odločila za prevzem posla. Če bi toženka poslovala z izgubo, tožeča stranka posla ne bi prevzela. Tožeča stranka je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje pred sklenitvijo posla seznanjena, da toženka lastniku poslovnih prostorov dolguje relativno visok znesek najemnin (5.965,76 EUR). Zakoniti zastopnik in prokuristka tožeče stranke sta izpovedala, da jima je toženka povedala, da zaradi določenih zadev (in ne zaradi investicij) lastniku poslovnega prostora za več mesecev dolguje najemnino. Dejstvo, da je toženka poslovala relativno kratek čas (10 mesecev) in da je imela relativno visok znesek dolgov, pri čemer razlogov zanje tožeči stranki ni znala prepričljivo pojasniti, bi tožeči stranki nedvomno moralo vzbuditi dvom v uspešnost poslovanja toženke. V takšnih okoliščinah bi tožeča stranka, kot skrben udeleženec pravnega prometa, tudi po presoji pritožbenega sodišča pred prevzemom posla morala opraviti skrbnejši pregled poslovanja in pridobiti verodostojnejše podatke prihodkov in stroškov (npr. knjigovodske listine prihodkov in stroškov)(5) kot zgolj izpis prometa iz blagajne ter opraviti skrbnejšo analizo poslovanja od zgolj nekajkratnega spremljanja števila gostov v lokalu. Dejstvo, da je drugi toženec zaposlen na davčnem uradu, takšnih zaključkov ne spreminja. Da bi tožeča stranka od toženke zahtevala takšne podatke, tožeča stranka v pritožbi ne trdi. Pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v tem delu ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage, ni mogoče pritrditi. Sodišče je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov napravilo (pravilen) materialnopravni zaključek, da tožeča stranka pri sklepanju posla ni ravnala s potrebno skrbnostjo, zato se na prevaro ne more uspešno sklicevati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je torej pravilna.

9. Pritožba je delno utemeljena v delu glede odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka sicer nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo dvojno nagrado za postopek (posebej za vsakega toženca). Iz obrazložitve sodbe in stroškovnika v spisu je razvidno, da je bila toženi stranki priznana ena nagrada za postopek po tar. št. 3100 in 1200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in ena nagrada za postopek z začasno odredbo po tar. št. 3466 in 1200 ZOdvT. Ker je bila začasna odredba predlagana le zoper drugega toženca, pa sodišče ni imelo podlage za zvišanje nagrade za postopek z začasno odredbo zaradi zastopanja dveh strank. Toženi stranki tako ob pravilni uporabi tarife pripada nagrada za pravdni postopek 1259,20 EUR (tar. št. 3100 in 1200), nagrada za narok 944,40 EUR (tar. št. 3102), materialni stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002), nagrada za postopek z začasno odredbo 236,10 EUR (tar. št. 3461), nagrada za narok 236,10 EUR (tar. št. 3467) ter nagrada za odgovor na pritožbo 472,20 EUR (tar. št. 3468), (6) kar skupaj z 22 % DDV in s stroški pričnin (59,00 EUR) znaša 3.923,96 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek priznanih stroškov (4.896,22 EUR) znižalo na znesek 3.923,96 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s pritožbo le v stroškovnem delu, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki za obrazložen odgovor na pritožbo pripadajo priglašeni pritožbeni stroški v višini 1.560,62 EUR (nagrada za postopek 1.259,20 EUR (tar. št. 3210), materialni stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV na odvetniške storitve). V primeru zamude s plačilom odmerjenih stroškov je tožeča stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, mora sodišče presojati iz vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage.

(2) Tako pravna teorija (M. Dolenc v dr. M. Juhart in dr. N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 358) in sodna praksa (II Ips, 241/2011, II Cp 3346/2011, I Cp 326/97, I Cpg 868/2009, I Cp 1103/2012).

(3) Prim. III Ips 57,/2013, II Ips 117/2007 I, Cpg 868/2009, I Cp 1103/2012, I Cp 2604/2009 ter M. Dolenc v dr. M. Juhart in dr. N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 356-360. (4) Prim. M. Dolenc v dr. M. Juhart in dr. N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 349. (5) S takšnimi listinami bi toženka (oziroma računovodstvo toženke) morala razpolagati, ne glede na to, koliko časa je poslovala.

(6) Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 10. 11. 2011 obrazloženo odgovorila na pritožbene očitke tožeče stranke. Zakaj naj bi bila vloga tožena stranke nepotrebna, tožeča stranka v pritožbi ne pove.