Jedro

Pravno pravilo iz prvega odstavka 49. člena OZ pove, da je prevara zavestna (naklepna) povzročitev zmote pri drugem z namenom, da le-ta sklene pogodbo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno tožnici plačati znesek 79.475,08 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo (glede odločitve o glavni stvari) zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču druge stopnje očita, da se ni ukvarjalo s tem, ali je tožnica pogodbo sklenila pod vplivom prevare tožene stranke, temveč da je zaključilo, da morebitna prevara na pravilnost končne odločitve nima vpliva. Meni, da je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno razlagalo določbo 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je tožnici kljub prevari naložilo dolžnostno ravnanje, in sicer podrobno preveritev poslovanja tožene stranke pred prevzemom posla. Dejstvo, da je tožnica zaupala toženi stranki, ta pa je njeno zaupanje izkoristila tako, da ji je (namerno, naklepno) predložila ponarejeno dokumentacijo, ki je bila podlaga za tožničino odločitev za sklenitev posla, ne more iti v škodo tožnici. Poudarja, da je (tožnica) raziskala vse, kar je bilo možno raziskati glede poslovanja tožene stranke, preden je od nje kupila utečen posel. V nadaljevanju „analizira“ judikate Vrhovnega in višjih sodišč, na katere se je sklicevalo sodišče druge stopnje, in trdi, da se ne nanašajo na primerljivo zadevo kot je tu obravnavana. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnica svoj odškodninski tožbeni zahtevek gradi na tezi, da jo je tožena stranka namerno zavedla k prevzemu utečenega posla T. skupaj z nakupom premičnin in zalog (prodajna pogodba za premičnine z dne 5. 11. 2009) tako, da ji je predložila ponarejeno dokumentacijo o prihodkih tega lokala za čas od 1. 1. 2009 do 30. 9. 2009, ki je bil (potrditvah tožnice) bistven, odločilen za njeno sklenitev prodajne pogodbe za premičnine z dne 15. 11. 2009, najemne pogodbe in prevzem utečenega posla, saj se sicer za sklenitev pravnega posla ne bi odločila (primerjaj list št. 5, 6 in 9 sodnega spisa). Poenostavljeno povedano: tožnica trdi, da je zaradi prevare tožene stranke prevzela/odkupila (že) utečen posel tožene stranke in v tu obravnavani zadevi kot prevarana stranka vtožuje zatrjevano premoženjsko škodo.

7. Prevara je urejena v 49. členu OZ. Pravno pravilo iz prvega odstavka 49. člena OZ pove, da je prevara zavestna (naklepna) povzročitev zmote pri drugem z namenom, da le-ta sklene pogodbo. Gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Prevaro je mogoče storiti z neresničnimi trditvami, konkludentnim ravnanjem, pa tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih stranka ne bi smela zamolčati. To pomeni, da je pogodbena stranka zavezana sporočiti drugi stranki ustrezna dejstva, če ve, da imajo za njeno odločanje poseben pomen, saj to terjajo (že) temeljna načela obligacijskega prava, t. j. načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in poslovni običaji, vzpostavljeni med strankama (12. člen OZ). V primeru, da je prevara (kot je opredeljena v tej točki te odločbe) podana, pa je treba za uveljavljanje zahtevka za povrnitev pretrpljene škode (drugi odstavek 49. člena OZ) poleg preostalih kumulativno zahtevanih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ ugotoviti tudi, da prevarana stranka pogodbe sicer ne bi sklenila, torej ali je podana vzročna zveza med prevaro in izjavo volje (kot predpostavko protipravnosti ravnanja).

8. Upoštevajoč navedeno pravno podlago je materialnopravno zgrešeno stališče sodišča druge stopnje, da ugotovitev, ali sta toženca tožnici izročila ponarejen izpis prometa iz blagajne, na pravilnost končne odločitve nima vpliva. Dokler namreč ni odločilne ugotovitve, ali sta toženca tožnici v resnici izročila ponarejeno dokumentacijo o prihodkih prevzetega lokala, so vsi preostali razlogi (ki se nanašajo na skrbnost tožnice), s katerimi sta se ukvarjali sodišči prve in druge stopnje (zaenkrat) za odločitev (še) nepomembni. Za odločitev v tej zadevi je torej primarno odločilna ugotovitev, ali sta toženca tožnici v resnici izročila ponarejeno dokumentacijo o prihodkih prevzetega lokala (kot trdi revidentka).

9. Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče tožničini reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da bo presodilo, ali sta toženca tožnici v resnici izročila ponarejeno dokumentacijo o prihodkih prevzetega lokala in posledično odločilo o (ne)utemeljenosti tožničinega odškodninskega tožbenega zahtevka na podlagi drugega odstavka 49. člena v zvezi s 131. členom OZ.

10. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).