Jedro

Ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Predhodna zahteva pri delodajalcu je le procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zakon ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (drugi in tretji odstavek izreka) spremeni ter se tudi pritožbi tožeče stranke ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni in se: tožeči stranki prizna pravica do 12%-nega dodatka za dvojezičnost tudi od 1. 8. 2008 do 29. 3. 2009, zato ji je tožena stranka dolžna za to obdobje obračunati dodatek v bruto znesku po 261,49 EUR mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za mesece avgust, september, oktober, november in december 2008 ter marec 2009 od 16. dne v naslednjem mesecu, za januar in februar 2009 pa od 17. dne v naslednjem mesecu, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 892,68 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke, št. 1/A-12476-2010/1 z dne 25. 5. 2010, in naložilo toženi stranki, da tožniku prizna 12%-ni dodatek na dvojezičnost od 30. 3. 2009 dalje ter mu ga izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodom davkov in prispevkov. Višji zahtevek (tožnik je zahteval plačilo dodatka od 1. 8. 2008 dalje) je zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik do dodatka upravičen od dneva, ko je zahteval njegovo izplačilo in ne že od uveljavitve plačnega sistema po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o razveljavitvi sklepa z dne 25. 2. 2010 spremenilo tako, da je tožniku priznalo dodatek za dvojezičnost od 30. 3. 2009 dalje. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno razveljavilo sklep z dne 25. 2. 2010, ker je bil, razen datuma, od katerega je tožnik upravičen do dodatka, zakonit. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo. Strinjalo se je s presojo, da je tožnik do dodatka upravičen le od dneva, ko je zahteval njegovo izplačilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 99/2011 z dne 17. 11. 2011 dopustilo revizijo o vprašanju, od kdaj dalje je tožnik upravičen do dodatka na dvojezičnost glede na določbo četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je pravico do dodatka pridobil na podlagi zakona in uvrstitve na delovno mesto novinar urednik s 1. 8. 2008, kar mu je tožena stranka, ko ga je pozvala, naj predloži dokazila o izpolnjevanju določenih pogojev, posredno tudi priznala. Zato obrazložitev sodišča druge stopnje, da do dodatka od 1. 8. 2008 ni upravičen, ker ga takrat delodajalec še ni ustrezno konkretiziral, ne drži. Ne strinja se tudi s tem, da je sodišče priznanje dodatka vezalo na njegovo zahtevo za ugotovitev nepravilnosti, ki je le procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker zakon določa, da se delavcu, ki izpolnjuje pogoje, prizna dodatek v višini najmanj 12%, je do tega minimalnega zneska upravičen od uveljavitve zakona dalje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter ugoditev zahtevku v celoti.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, stranke lahko po prvem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vložijo revizijo v roku 15 dni od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP), kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno, saj je tožnik sklep Vrhovnega sodišča VIII DoR 99/2011-6 z dne 17. 11. 2011 prejel 28. 11. 2011, revizijo pa je vložil 9. 12. 2011. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. V reviziji je sicer navedeno, da je vložena iz vseh revizijskih razlogov, vendar pa je njena vsebina pravilno omejena le na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena. Izven teh okvirov je niti ne bi bilo mogoče preizkušati.

8. Iz 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) izhaja, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek), sistem plač v javnem sektorju pa ureja poseben zakon (drugi odstavek). Ta poseben zakon je ZSPJS, ki določa tudi ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi plače javnim uslužbencem in funkcionarjem.

9. Iz v času vložitve tožnikove zahteve za priznanje dodatka za dvojezičnost veljavnega drugega odstavka 3. člena ZSPJS (30. 3. 2009) izhaja, da se plača javnih uslužbencev in funkcionarjev določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi oziroma sklepu določijo plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne smejo določiti plače v drugačni višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Pomembna je tudi določba petega odstavka tega člena, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklep v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe (odločbe ali sklepa).

10. Ravnanje v primeru nezakonitosti določa 3.a člen ZSPJS. Zakon določa, da se javni uslužbenec najprej obrne na delodajalca, ki ima osem delovnih dni za izdajo obvestila iz prvega odstavka citirane zakonske določbe – to je obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca oziroma odločbi ali sklepu s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona. Če delodajalec ne postopa v skladu s to določbo, se javni uslužbenec lahko obrne na pristojno sodišče, da le to ugotovi to nezakonitost ter odloči o izplačilu razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Tudi v tem primeru, ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ni namreč utemeljenega razloga za to, da bi zakonske zamudne obresti javnemu uslužbencu ali funkcionarju pripadale le v primeru, če nezakonitost ugotovi sam delodajalec (prvi in drugi odstavek 3.a člena ZSPJS), ne pa tudi, če to ugotovi delavec in se z zahtevo za odpravo nezakonitosti obrne na delodajalca. Tudi sicer je v primeru postopanja delodajalca po tretjem odstavku predvidena izdaja obvestila po prvem odstavku (obvestilo o ugotovljeni neskladnosti), v nadaljevanju pa plačilo razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 3. člena ZSJS).

11. Revizija utemeljeno vztraja, da je predhodna zahteva pri delodajalcu le procesna predpostavka za vložitev tožbe, na priznanje same pravice pa ne vpliva. Iz četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je vložitev tožbe oziroma zahtevka na sodišče predvidena šele po predhodnem postopku pri delodajalcu, ne posega pa 3. a člen v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. V nasprotnem primeru ob ugotovljeni nezakonitosti tudi ne bi bilo predvideno plačilo razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožnik je utemeljeno zahtevek za izplačilo konkretnih zneskov dodatka utemeljil prav s tem, da je imel pravico do dodatka že pred obdobjem, ko mu ga je priznala tožena stranka. S 3.a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da ob pisni zahtevi delavca (ali celo brez zahteve) sam predhodno preveri zakonitost določitve plače javnega uslužbenca. Jasno je tudi, da delavec na morebitno odločitev v obliki obvestila s strani delodajalca (ali na neodločitev) ni vezan v smislu, da ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti pred sodiščem in plačilo (dodatne) razlike. V nasprotnem primeru sodno varstvo ne bi bilo smiselno, temveč bi bilo odvisno le od tega, ali bo delodajalec delavcu priznal oziroma mu ne bo priznal dodatnega plačila – pa čeprav bi bila ta odločitev morda nezakonita ali sprejeta šele nekaj (dalj) časa po tem, ko bi bil delavec že po zakonu upravičen do plačila (1).

13. Določbi 3. in 3.a člena ZSPJS se nanašata tudi na dodatke k plači, med temi je tudi dodatek za dvojezičnost (peta alineja prvega odstavka 23. člena ZSPJS), saj so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (15. točka 2. člena ZSPJS). Po drugem odstavku 28. člena ZSPJS višina dodatka za novinarje tožene stranke znaša od 12% do 15% osnovne plače, kar pomeni, da je 12% dodatek tisti minimum, ki tožniku ob siceršnjem izpolnjevanju drugih pogojev pripada že na podlagi zakona samega. Ne gre za primer, ko bi bilo treba višino tega dodatka še posebej določiti oziroma urediti (ker minimalni dodatek sploh ne bi bil opredeljen), temveč za primer minimalnega dodatka, katerega višina je določena z zakonom.

14. Glede na navedeno revizija sodišču druge in pred tem prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker sta tožniku dodatek na dvojezičnost prisodili le od 30. 3. 2009, torej od vložitve zahteve za njegovo izplačilo in ne že od 1. 8. 2008. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v delu o zavrnitvi tožnikove pritožbe in v delu o stroških postopka spremenilo tako, da je tudi pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožniku priznalo dodatek na dvojezičnost v višini 12% tudi za čas od 1. 1. 2008 do 29. 3. 2009. 15. Ker je tožnik uspel tako s pritožbo kot z revizijo, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Stroški za pritožbo znašajo po tar. št. 3210 ZOdvT 254,40 EUR, povečani za 20% DDV pa 302,28 EUR. Stroški revizijskega postopka znašajo 210 EUR za predlog za dopustitev revizije in 282 EUR za revizijo, skupaj 492 EUR, povečano za 20% DDV pa 590,40 EUR. Materialni stroški v višini 30 EUR niso specificirani in izkazani.

16. Stroške odgovora na revizijo krije tožena stranka sama.

Op. št. (1): Enako je Vrhovno sodišče odločilo že v več primerih npr: VIII Ips 106/2012 z dne 16. 10. 2012, VIII Ips 107/2012 z dne 6. 11. 2012, VIII Ips 108/2012 z dne 6. 11. 2012, VIII Ips 109/2012 z dne 6. 11. 2012 itd.