Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku uveljavljeni dodatek za dvojezičnost od dneva, ko je podal pisno zahtevo pri toženi stranki. Za priznanje dodatka za nazaj (za čas od 1. 8. 2008, ko je bil izveden prehod na nov plačni sistem) niso izpolnjeni pogoji, saj takrat višina dodatka s strani njegovega delodajalca še ni bila ustrezno konkretizirana.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. toč. izreka spremeni tako, da se glasi: „Sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010 o določitvi višine dodatka za dvojezičnost tožniku se delno spremeni tako, da se datum veljavnosti sklepa od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 nadomesti z datumom: od 30. 3. 2009 dalje, v preostalem pa ostane sklep nespremenjen. Kar tožnik zahteva več, da se sklep v celoti razveljavi, se zavrne.“ V preostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo razveljavilo sklep št. ..., ki ga je izdala tožena stranka tožeči stranki dne 25. 2. 2010 (1. toč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati in izplačati dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za nedoločen čas (brez pogoja omejitve obveznosti na delavčevo prisotnost na delu) od 30. 3. 2009 dalje (2. toč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od meseca aprila 2009 do julija 2010 obračunati in izplačati del plače iz naslova dodatka za dvojezičnost v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, dočim je višji tožbeni zahtevek (priznanje dodatka od 1. 8. 2008 dalje) zavrnilo (3. toč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.029,30 EUR v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (4. toč. izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je s strani tožene stranke že v mesecu septembru 2008 prejel obvestilo o dodelitvi dodatka za dvojezičnost v višini 12 %, pri čemer ga je tudi pozvala, da do 26. 9. 2008 priloži ustrezne listine, iz katerih bo razvidno, da ima višjo raven znanja italijanskega jezika. Tožena stranka je glede tega izhajala iz Kriterijev za določanje višini dodatka za dvojezičnost (v nadaljevanju Kriteriji). Ves čas jo je opozarjal na izplačilo takšnega dodatka, kar se je zavedala, zaradi česar ni bilo potrebno, da bi jo ponovno opozarjal na nepravilno izplačevanje plače v skladu z določbo 3 a čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe). Tudi sicer je tožena stranka navedla, da mu pripada dodatek od 1. 8. 2008 dalje, vendar naj bi se poračun za nazaj opravil šele, ko bo prišlo do dogovora s socialnimi partnerji. To dejstvo je v zadevi nesporno. Nadalje navaja, da je pravna podlaga za določitev dodatka vsebovana v določbi 28. čl. ZSPJS. Ne glede na to pa mu je priznan dodatek že v 7. čl. aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo zaradi odločitve o razveljavitvi sklepa (v 1. toč. izreka), zaradi naloženega izplačila dodatka za dvojezičnost za mesece februar, april, junij in julij 2010 (v 10., 11., 12. in 13. alineji 1. odst. 3. toč. izreka) in zaradi odločitve o stroških (v 4. toč. izreka). Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje določbe, da je obračun dodatka vezan na prisotnost delavca na delu. Sklep ima podlago v določbah 23. in 28. čl. ZSPJS, v Merilih za določanje višine dodatka za dvojezičnost na javnem zavodu R. (v nadaljevanju: Merila) ter v 84. čl. statuta tožene stranke. Tožniku je ves čas v letu 2010 izplačevala 12 % dodatek za dvojezičnost. To pomeni, da mu je bil izplačan tudi v mesecu juliju 2010, ko je bil na dopustu, kar je izkazano v izplačilnem listu v postavki – letni dopust. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu o tožnikovih zahtevkih pravilno razsodilo. Priznanje pravice do dodatka za dvojezičnost se določi s sklepom pristojnega organa na način, ki se nanaša na spremenljive pogoje delavčevega dela, ki niso odvisni od dejanskega izvajanja nalog. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 1104/2009 z dne 18. 3. 2010 in v zadevi Pdp 982/2005 z dne 7. 7. 2006, ko je sodišče razsodilo, da pripada javnemu uslužbencu dodatek od dneva zahtevka za odpravo kršitev dalje, ne pa tudi za nazaj. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ne upošteva tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge, razen v delu odločitve o razveljavitvi sklepa z dne 25. 2. 2010 (v 1. toč. izreka), kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki v R. in sicer na delovnem mestu novinar urednik, ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred, glede katerega je za osnovno plačo določen 36. plačni razred. V Aneksu k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 8. 2008 je v 7. členu določeno, da tožniku pripadajo dodatki v skladu z določbami ZSPJS in internimi akti tožene stranke. V opisu delovnega mesta novinar urednik je zahtevana strokovna izobrazba univerzitetni diplomiran novinar in med zahtevanimi funkcionalnimi znanji tudi višja raven znanja jezika narodnosti (za novinarje v Kopru in Lendavi). Tožnik je predložil potrdilo o uspešno opravljenem zaključnem izpitu iz italijanščine na gimnaziji v Puli.

ZSPJS v 23. členu določa, da javnim uslužbencem pripadajo položajni dodatek; dodatek za delovno dobo; dodatek za mentorstvo; dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta; dodatek za dvojezičnost; dodatke za manj ugodne delovne pogoje, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, naziva oziroma funkcije; dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki niso upoštevane v vrednotenju delovnega mesta, naziva oziroma funkcije in dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času. V 1. odst. 28. člena ZSPJS je določeno, da dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem in sodnikom, državnim tožilcem ter državnim pravobranilcem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela oziroma funkcije. V skladu z določbo 2. odst. 28. člena ZSPJS znaša višina dodatka: od 12. do 15 % osnovne plače za učitelje in ostale strokovne delavce v osnovnem in srednjem šolstvu ter vzgojitelje in ostale strokovne delavce v vrtcih ter novinarje Javnega zavoda R., od 8 % do 6 % osnovne plače za ostale javne uslužbence, do 6 % osnovne plače za sodnike, državne tožilce ter državne pravobranilce.

V tej zvezi je pomembno, da določi višino dodatka javnemu uslužbencu njegov predstojnik na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela (3. odstavek 28. člena ZSPJS). Zato je na podlagi navedene pravne podlage sprejel generalni direktor JZ R.. Kriterije, v katerih je opredeljeno, da pripada novinarju, ki dela na območju občine, v kateri živi italijanska, madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski – madžarski jezik tudi uradni jezik in svoje delo opravlja v celoti v jeziku narodne skupnosti, pri tem pa aktivno obvlada tudi slovenski jezik, dodatek v višini 12 % osnovne plače. ZSPJS v 3.a členu določa, da če javni uslužbenec ali funkcionar ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (2. odstavek 3. člena), lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve ne izda pisnega obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači prizadetemu javnemu uslužbencu, lahko le-ta s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev takšne nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. (4. odstavek 3.a člena). Glede na to, da je tožnik pisno zahteval od tožene stranke, da mu prizna dodatek za dvojezičnost šele 30. 3. 2009, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku uveljavljeni dodatek za dvojezičnost od tega dneva dalje v zahtevani višini. Zato njegovo pritožbeno zavzemanje, da mu gre navedeni dodatek že od 1. 8. 2008 dalje, ni utemeljeno, saj takrat višina dodatka s strani njegovega delodajalca še ni bila ustrezno konkretizirana v skladu z določbo 28. člena ZSPJS.

Vendar pa je delno utemeljena pritožba tožene stranke zoper sodbo glede odločitve (v 1. toč. izreka) o razveljavitvi sklepa z dne 25. 2. 2010 o določitvi višine dodatka za dvojezičnost tožniku. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni imelo sodišče prve stopnje nobenih dejanskih in pravnih razlogov za razveljavitev sklepa, ki ima podlago tako v določbah 23. in 28. čl. ZSPJS kot v Merilih in statutu tožene stranke. Ta je tožniku z navedenim sklepom priznala dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnove plače, vendar pa mu ni pravilno določila njegove časovne veljavnosti. Ker je tožnik zahteval pri toženi stranki obračun in izplačilo takšnega dodatka s 30. 3. 2009, bi morala tožena stranka to upoštevati in mu priznati dodatek že od navedenega datuma dalje, ter ga obračunati ne glede na prisotnost delavca na delu.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in poseglo v odločitev v 1. toč. izreka izpodbijane sodbe tako, da je v izpodbijanem sklepu spremenilo datum upravičenosti do dodatka od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ter ga nadomestilo z datumom: od 30. 3. 2009 dalje, v preostalem pa vzdržalo vsebino sklepa v veljavi. Kar je tožnik zahteval več, to je razveljavitev sklepa v celoti, pa je zavrnilo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna sprememba odločitve v izpodbijanem delu sodbe nima bistvenega vpliva na odločitev o stroških postopka v 4. toč. izreka sodbe. Tudi sicer je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno razsodilo v skladu z uspehom strank v sporu ter dejansko potrebnimi stroški zastopanja strank v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi.

Zato je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnika in v nespremenjen izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta v pritožbah priglasila stroške. Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela glede spremembe odločitve, ki se nanaša na izpodbijani sklep (v 1. toč. izreka sodbe), vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh. Zato sama krije svoje pritožbene stroške. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tudi sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP).