Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje na zmoto pri izračunu vrednosti izplačila pri delitvi skupne lastnine, ki naj bi bila posledica tožničine nevednosti, da se enako delijo tako aktivno premoženje kot bremena, saj nepoznavanje tega pravila pomeni neupoštevno pravno zmoto, slabo pravno zastopanje pa se tiče samo razmerja tožnice in pravnega zastopnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Stranki sta 26. 3. 2009 pred Okrajnim sodiščem v Velenju sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila o delitvi skupne lastnine. Tožnica je s tožbo dne 24. 6. 2009 pred Okrajnim sodiščem v Velenju zahtevala razveljavitev sodne poravnave zaradi očitne pomote pri njenem sklepanju. Tožnica naj bi v zmoti privolila, da poleg prevzema neodplačanega dela posojila, katerega kreditojemalec je bil toženec, tožencu izplača še znesek 70.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica pri sklepanju sodne poravnave ni bila v zmoti, saj je vedela tako za višino še neodplačanega kredita kot tudi za približno vrednost nepremičnine. Dejstva, da v banki ni uspela dobiti kredita za plačilo obveznosti, ki jih je prevzela s sodno poravnavo, ni mogoče šteti za bistveno zmoto.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko sta presodili, da ni jasno, v čem naj bi bila tista pomota, ki jo zatrjuje tožnica. Tožnica je namreč ves čas zatrjevala in dokazovala, da je bila vrednost toženčevega solastnega dela, ki bi ga morala tožnica izplačati tožencu, napačno izračunana in v tem je bila njena očitna pomota. Sodišči sta protispisno ugotovili, da naj bi tožnica zatrjevala, da ni vedela za višino obstoječega hipotekarnega dolga ter da naj bi si glede sodne poravnave premislila, ker na banki ni uspela dobiti zadostnih denarnih sredstev za poravnavo obveznosti, ki jih je prevzela s sodno poravnavo, kar pa ne drži. Ob nesporno ugotovljeni vrednosti nepremičnine 130.000,00 EUR znaša delež vsakega zakonca 65.000,00 EUR. Ob razdružitvi skupnega premoženja se poleg aktive deli tudi pasiva, česar pa sodišči nista upoštevali, s čimer sta napačno uporabili materialno pravo. Če bi obveljala takšna delitev skupnega premoženja, kot je dogovorjena v sodni poravnavi, pa bi morala tožnica tožencu za prevzem njegovega deleža plačati celotno vrednost nepremičnine, torej tudi vrednost svojega solastnega dela.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da ima sklenjena sodna poravnava učinke pravnomočne sodne odločbe, zato jo je mogoče izpodbijati samo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, ki je izredno pravno sredstvo. Izpodbojni razlogi materialnopravne narave so podani le v primeru, da je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP).

8. Tožnica je v tožbi zatrjevala obstoj zmote. Ta naj bi bila podana v napačnem izračunu vrednosti izplačila tožencu na račun neodplačanega dela posojila in še zneska 70.000,00 EUR, kar je bilo posledica tožničine nevednosti, da se enako delijo tako aktivno premoženje kot bremena. Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi lahko bila upoštevna (46. člen OZ). Enako velja tudi za razveljavitev sodne poravnave. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tovrstna zmota ni bila podana, saj ni opravičljiva. V sodbah sodišč ni protispisnih ugotovitev, kot v reviziji zatrjuje tožnica. Iz sodb jasno izhaja, da je tožnica ob sklepanju sodne poravnave vedela za višino še neodplačanega kredita in za vrednost nepremičnine, ugotovljeno je tudi, da na banki ni uspela dobiti kredita za plačilo obveznosti, ki jih je prevzela s sodno poravnavo, kar pa ni bistveno. V okviru brezplačne pravne pomoči jo je zastopal odvetnik, ki ji je bil dodeljen. Sklicevanje na nepoznavanje pravila, da se pri delitvi skupnega premoženja delita tako aktiva kot pasiva, pomeni pravno zmoto, ki ni upoštevna. Sklicevanje na slabo pravno zastopanje pa prav tako ne, kot je oboje pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče. Tožnica je poznala vrednost nepremičnine in znesek neodplačanega dela dolga, torej ni bila v zmoti glede predmeta delitve. Pri odločitvi o obsegu izplačila tožencu pa je bila tožnica zavezana k skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu. Napačna presoja zaradi zgoraj navedenih neupoštevnih razlogov pomeni neopravičljivo zmoto, zaradi katere razveljavitev sodne poravnave ni mogoča. Obširno številčno revizijsko prikazovanje, kakšna naj bi bila pravilna delitev skupnega premoženja, ob upoštevanju, da je bistvo sodne poravnave v medsebojnem popuščanju in ob pravilni presoji, da tožnica ni bila v opravičljivi zmoti, ne more pripeljati do drugačne pravne presoje, kot sta jo zavzeli obe nižji sodišči. 9. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, kar narekuje zavrnitev revizije (378. člen ZPP).

10. Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev je zajeta v izreku revizijske odločbe.