Jedro

Ne gre za zmoto o predmetu delitve, če je stranki znana vrednost nepremičnine, ki se deli, in vrednost kredita, ki še ni odplačan, pa se ga zaveže prevzeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se sodna poravnava N 29/2008, sklenjena 26. 3. 2009 med njo in tožencem pred Okrajnim sodiščem v Velenju, v drugem odstavku, ki se glasi: »Predlagateljica L. Č. ostane izključna lastnica nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 389, k.o. L., to je stanovanjske hiše na parceli št. 491 in se nasprotnemu udeležencu J. Č. zaveže v roku treh mesecev po podpisu sodne poravnave izplačati znesek 70.000,00 EUR na TRR nasprotnega udeleženca pri R. št. S. in prevzeti obveznost plačila še neodplačanega dolgoročnega potrošniškega kredita št. 106824 pri R. K. B., d. d., kjer je kreditojemalec Č. J.", razveljavi. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da se je v zvezi z zatrjevano zmoto sklicevala prav na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne. Vrednost nepremičnega premoženja, tj. stanovanjske hiše, zgrajene na parc. 491, k.o. L., v višini 130.000,00 EUR in dejstvo, da sta k pridobitvi tega nepremičnega premoženja prispevali pravdni stranki v enakih deležih, nista sporna. Sodišče pa mora ob razdružitvi skupnega premoženja zakoncev skrbeti, da skupna lastnika pridobita ustrezna deleža, upoštevajoč tako aktivo kot tudi bremena tega premoženja. S poravnavo pa je tožnica s svojo zavezo prevzela obveznost ne samo izplačati tožencu vrednost njegovega deleža, temveč dejansko plačati tudi svoj lastninski delež na skupni nepremičnini. Tožnica se je zavedala, da v sodnem postopku za razdružitev skupnega premoženja ne bo mogla ustrezno zastopati svojih interesov in je zato zaprosila za brezplačno pravno pomoč, pri tem pa upravičeno pričakovala, da bo odvetnik tudi primerno in strokovno zastopal njene interese. Z odvetnikom P. je bila v kontaktu le enkrat, nato pa le z njegovo pripravnico, s katero se o možnostih in podrobnostih razdružitve nista dogovarjali. Je pa tožnica vedno poudarjala, da želi prevzeti v izključno last skupno stanovanjsko hišo, iz katere se je z otrokoma zaradi toženčevega nasilja morala izseliti v varno hišo, tožencu pa izplačati dejansko vrednost njegovega solastniškega deleža. Šele tik pred začetkom naroka 26. 3. 2009 so se pričeli dogovarjati o možnosti izplačila denarne vrednosti solastnega deleža na skupni hiši tožencu, pri tem pa o prevzemu izplačila hipotekarnega posojila ni bilo govora. Na naroku, ki je trajal največ 45 minut, so se večino časa dogovarjali o razdružitvi obsežnega skupnega premičnega premoženja. Tožnica se sicer spominja, da je bilo omenjeno posojilo, z višino katerega je bila sicer seznanjena, vendar pa ne pripravnica ne sodišče strank nista opozorili, da je posojilo breme nepremičnine, ki si ga morata nepravdni stranki deliti, enako kot aktivo, po enakih deležih. Napaka v škodo tožnice je tako vsaj 30.000,00 EUR in če bi obveljala izpodbijana sodna poravnava, bi utrpela škodo, ki bi znatno presegla vrednost nepremičnega premoženja. Ta je na predlog toženca že predmet izvršbe. Izpoved pripravnice A. K., da naj bi bila tudi tožnica opozorjena na možnost preklica poravnave v določenem roku, je neresnična. Sodišče pa je poleg zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker svojo odločitev utemeljuje tudi z navedbo, da naj bi tožnica zatrjevala, da ob sklepanju poravnave ni vedela za višino neodplačanega dela hipotekarnega kredita, kar pa je protispisno.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

(6) Očitana kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da sodišče navaja, da naj bi tožnica zatrjevala, da ob sklepanju poravnave ni vedela za višino neodplačanega dela hipotekarnega kredita, kar naj bi bilo v nasprotju z njenimi trditvami, ni podana. Pritožbeno sodišče takšne utemeljitve prve odločitve ni zasledilo. Nasprotno, sodišče prve stopnje je jasno in nedvoumno ugotovilo, da je bila ob sklenitvi sodne poravnave višina dela neodplačanega hipotekarnega posojila tožnici znana. Je pa prvo sodišče v povzetku tožbe res navedlo, da je tožnica po sklenitvi sodne poravnave ugotovila, da znaša še neodplačani hipotekarni dolg, ki ga bo morala odplačati, 61.000,00 EUR, kar je tožnica sama navedla v tožbi (6. odst. II. tč.).

(7) Prvo sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo sledeča pravno pomembna dejstva: v postopku razdružitve skupnega premoženja bivših zakoncev pred Okrajnim sodiščem v Velenju N 29/2008 sta pravdni stranki 26. 3. 2009 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da ostane izključna lastnica nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 389, k.o. L. (hiša na parceli št. 491), tožnica, ki se tožencu zaveže v roku treh mesecev po podpisu poravnave izplačati znesek 70.000,00 EUR in prevzeti obveznost plačila še neodplačanega dolgoročnega potrošniškega kredita; višina neodplačanega redita je znašala še okoli 61.000,00 EUR, kar je bilo tožnici znano; tožnici je bila znana tudi približna vrednost nepremičnine; tožnici je bilo v interesu, da se toženec iz skupne hiše čim prej izseli, kar je slednji tudi storil; tožnica je nameravala kredit, ki se ga je zavezala prevzeti, poplačati s kreditom, ki bi ga sama dobila, kar pa se ni uresničilo; tožnica je imela v postopku razdružitve solastnega premoženja brezplačno pravno pomoč;

(8) Možnost preklica poravnave ni bistvena okoliščina, zaradi katere bi tožnica lahko zahtevala njeno razveljavitev, zato okoliščina, ali je bila tožnica opozorjena na to, ni pravno pomembna.

(9) Pravilen je zaključek prvega sodišča, da tožnica pri sklepanju sporne sodne poravnave ni bila v pravno pomembni zmoti, ki bi bila opravičljiva, in je prvo sodišče pravilno uporabilo določbi 1. tč. 2. odst. 392. čl. ZPP ter 46. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami; OZ).

(10) Ni utemeljen pritožbeni očitek, češ da tožnica ni bila seznanjena, da se v postopku delitve delita tako aktiva kot tudi pasiva. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pri tožnici ni bilo zmote o predmetu poravnave (predmetu delitve). Ni prepričljivo, da tožnica ne bi vedela, da se delijo tudi bremena, saj bi bilo to verjetneje kvečjemu v primeru, ko bi bila sama že obremenjena s sicer skupnim kreditom. Tako pa je bilo obratno: izrecno se je zavezala prevzeti kredit, ki je formalno bremenil toženca. Sploh pa taka zmota ne bi bila opravičljiva: stranka ne ravna tako skrbno, kot se pričakuje, če se ne prepriča, kaj je predmet delitve, preden sproži postopek. Očitka, da so njeni pooblaščenci, ki so jo zastopali v okviru brezplačne pravne pomoči, slabo zastopali njene interese, pa tožnica ne more uspešno uveljavljati v tem postopku proti tožencu.

(11) Zmote o predmetu delitve torej ni bilo. Sicer pa je treba tožnici povedati, da ne gre za njeno očitno prikrajšanje. Ob trditvi, da je nepremičnina, ki je bila predmet delitve, vredna 130.000 EUR, in ob trditvi, da sta deleža bivših zakoncev na skupnem premoženju enaka, ne gre za očitno prikrajšanje, če mora plačati 131.000 EUR, prejme pa v last celotno nepremičnino. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo obema strankama ob sklenitvi sodne poravnave povsem jasno, kolikšna je približna vrednost nepremičnine, pa tudi kolikšna je višina še neodplačanega dela hipotekarnega kredita, tako ni mogoče govoriti o opravičljivi bistveni zmoti, zaradi katere bi bilo mogoče sodno poravnavo razveljaviti.

(12) Pritožbeni očitki tožnice torej niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

(13) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.