Jedro

Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom, ni nujno objektivna, saj Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 73. členu (v zvezi z 245. členom Zakon o delovnih razmerjih) napotuje na splošna načela o odškodninski odgovornosti. Tožnica je v času nesreče opravljala računovodska dela.

Delo oziroma dejavnost, ki jo je opravljala pri toženi stranki, torej nikakor ni bila takšna, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za okolico. Zmotne so potemtakem trditve tožeče stranke o objektivni odgovornosti tožene stranke, pravilni pa zaključki sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka v okviru predpostavk odškodninske terjatve dokazati (tudi) protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali opustitev povzročitelja škode. Zgolj poškodba pri delu, ki jo kot glavno in osnovno trditev tožeče stranke poudarja še tudi pritožba, pa za zaključek, da je podano nedopustno škodno ravnanje kot element odškodninske terjatve, ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 74.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2003 do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 158.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2003 do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč določno navedla dejstva in tudi predlagala dokaze za svoje navedbe. Zato je treba tožbo šteti kot popolno vlogo. Tožnica je povsem jasno navedla, da se je poškodovala pri delu pri toženi stranki. Poškodba pri delu je glavna in osnovna trditev tožeče stranke. Navedla je tudi, katere poškodbe je utrpela. S tožbo zahteva povrnitev nepremoženjske škode, zahtevek pa je določno opredeljen tudi po višini. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je trditvena podlaga tožbe navedba pravnih predpisov (materialno pravo). Tožeča stranka je navedla dejstva in postavila tožbeni zahtevek, materialno pravo pa mora uporabiti sodišče po uradni dolžnosti. Ali bo sodišče uporabilo pravila o objektivni ali o subjektivni odgovornosti, je stvar sodišča. Pri objektivni odgovornosti se vzročna zveza domneva. Tožeča stranka je dolžna dokazati le višino škode, kar je tožeča stranka dokazovala z izvedencem medicinske stroke. Pri subjektivni odgovornosti pa je tožeča stranka dolžna dokazati nastanek škode in vzročno zvezo, odgovornost tožene stranke pa se domneva. Na strani tožene stranke je dokazno breme, da ni kriva. Sodišče tako zmotno zaključuje, da tožeča stranka ni dokazala krivde, saj se ta predpostavlja (domneva). Ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke, tožeči stranki ni bilo omogočeno, da dokaže vzročno zvezo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj izvedenca ni postavilo. V tem delu se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko preizkusiti. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo zadevo, saj je treba pritegniti izvedenca medicinske stroke, ki bo dal odgovore na strokovna vprašanja glede obstoja vzročne zveze in višine škode. Izpodbijana sodba tako temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnica smatra, da je odgovornost delodajalca za poškodbe pri delu objektivna. Delodajalec je namreč močnejša pogodbena stranka od delavca in ima od opravljanja dejavnosti korist. Če delavec sodeluje v delovnem procesu pri delodajalcu, je ves čas v sferi delodajalca, ki mora poskrbeti, da so delovne razmere in pogoji dela takšni, da ne prihaja do nesreč pri delu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljilo na določbah o subjektivni odškodninski odgovornosti, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da obstajajo določene razlike v dokaznem bremenu strank o obstoju predpostavk odškodninske terjatve v primeru krivdne in v primeru objektivne odgovornosti. Vendar pa prezre, da je v vsakem primeru dokazno breme za škodni dogodek na strani oškodovanke: kadar gre za splošni civilni delikt (za katerega velja subjektivna - krivdna odgovornost) predstavlja škodni dogodek protipravno oziroma nedopustno (aktivno ali pasivno) ravnanje oškodovalca; kadar gre za t.i. kvazidelikt (objektivno odgovornost) pa predstavlja škodni dogodek samo škodljivo dejstvo, ki ni nujno odvisno od človekove volje in lahko izvira tudi iz sicer dopustnega delovanja. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je torej oškodovalec odgovoren ne glede na krivdo le v primerih, ki jih določa zakon (3. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Tak primer je tudi odgovornost za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico (2. odstavek 154. člena ZOR), pri kateri pa se domneva tudi vzročna zveza (173. člen ZOR).

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica v času nesreče opravljala računovodska dela. Delo oziroma dejavnost, ki jo je opravljala pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku, torej nikakor ni bila takšna, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za okolico. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom, pa ni nujno objektivna, kot to meni pritožba tožeče stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 73. členu (v zvezi z 245. členom Zakona o delovnih razmerjih) napotuje na splošna načela o odškodninski odgovornosti, torej na že doslej kratko prikazano ureditev ZOR o subjektivni in objektivni odgovornosti.

Zmotne so potemtakem trditve tožeče stranke o objektivni odgovornosti tožene stranke, pravilni pa zaključki sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka v okviru predpostavk odškodninske terjatve dokazati (tudi) protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali opustitev povzročitelja škode. V čem naj bi bilo to ravnanje ali opustitev, pa tožeča stranka ni pojasnila. V pritožbi sicer pravilno navaja, da mora delodajalec poskrbeti, da so delovne razmere in pogoji dela takšni, da ne prihaja do nesreč pri delu, ne pojasni pa, v čem naj bi delodajalec v konkretnem primeru za to ne poskrbel. Na eni strani je sicer mogoče slutiti, da naj bi žice računalnika, ob katere se je spotaknila tožnica, prosto ležale na tleh in tako ovirale mimoidoče, a na drugi strani je tožnica sama ob zaslišanju pojasnila, da so bile žice pritrjene na posebne kable. Zgolj poškodba pri delu, ki jo kot glavno in osnovno trditev tožeče stranke poudarja še tudi pritožba, torej za zaključek, da je podano nedopustno škodno ravnanje kot element odškodninske terjatve, ne zadostuje. Ob tem pa se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni opredelila protipravnega ravnanja povzročitelja škode oziroma s kakšnim dejanjem ali opustitvijo je tožena stranka prispevala k temu, da so žice pomenile nevarnost v delovnem okolju, zaradi česar je nato prišlo do nezgode. Deloma se je morda sodišče prve stopnje res izrazilo nekoliko nerodno, češ, da tožeča stranka ni opredelila trditvene podlage za ugotovitev subjektivne odgovornosti tožene stranke, vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve jasno, da s tem ni mislilo, da je dokazno breme glede krivde na tožeči stranki, saj je nadaljevalo, da tožeča stranka ne pove, v čem je bila kršitev dolžnostnega ravnanja tožene stranke, torej protipravnost njenega ravnanja. Tega torej ob sicer jasni obrazložitvi ni mogoče šteti za nasprotje v razlogih sodbe, kar sodišču prve stopnje očita pritožba, prav tako pa tudi ne za napačno uporabo materialnopravnega določila

1. odstavka 154. člena ZOR o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Pritožba nadalje zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo tožbo za nepopolno (o zahtevku je namreč odločilo meritorno) in da je štelo, da bi morala trditvena podlaga tožbe vsebovati tudi navedbo pravnih predpisov (materialno pravo). S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ne pove, v čem je bila kršitev dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ni štelo, da bi morala tožeča stranka navesti, kateri predpis je tožena stranka kršila, temveč da ni navedla niti v nasprotju s katerimi običajnimi pravili obnašanja naj bi bilo ravnanje ali opustitev tožene stranke.

Ob zaključku, da tožeča stranka ni dokazala ene od predpostavk odškodninske terjatve, izvedba nadaljnjega dokaznega postopka za ugotovitev nadaljnjih predpostavk (vzročne zveze, obsega škode) ne bi bila v skladu z načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka (1. odstavek 11. člena ZPP). Vse predpostavke morajo namreč biti podane kumulativno. Zato pritožba sodišču tudi neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov za odločitev, da izvedba dokaza s predlaganim izvedencem medicinske stroke ni bila potrebna, kot tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tej smeri.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih navaja, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka mora tako toženi povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki predstavjajo stroške njegove sestave (500 odvetniških točk, stroški posveta s stranko pa so v tej storitvi že zajeti), takse zanj (8.550,00 SIT), 20% DDV in poštnine.