Jedro

Gibanje po pisarni, v kateri so žice speljane po tleh pod pisalnimi mizami ali za njimi, ne pomeni nevarne dejavnosti, saj je takšna običajna oprema pisarn, v katerih so različni aparati, ki so povezani z električnimi, telefonskimi, kabelskimi in podobnimi žicami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin odškodninski tožbeni zahtevek, ki ga je postavila v zvezi z nesrečo na delovnem mestu julija 1991, ko se je z nogo zapletla v žice računalnika, ki so bile pod pisalno mizo. Zavzelo je stališče, da računovodstvo ne šteje za nevarno dejavnost in zato tudi ne pride v poštev domneva vzročnosti iz 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožnica pa tudi ni opredelila trditvene podlage za ugotovitev subjektivne odgovornosti tožene stranke, saj ne pove, v čem bi bila kršitev njenega dolžnostnega ravnanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, tožnici pa naložilo, naj toženi stranki povrne stroške odgovora na pritožbo. Tožnico je poučilo, da odgovornost delodajalca za škodo, ki jo pretrpi delavec na delu, ni nujno objektivna, opravljanje računovodskih del pa ni dejavnost, iz katere bi izvirala večja nevarnost. Tožnica ni pojasnila, v čem je bilo protipravno ravnanje ali opustitev tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče ni terjalo od tožnice, naj navede pravni predpis za svoj zahtevek, pravilno pa je zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ker ni bila dokazana že ena izmed postavk odškodninske odgovornosti.

Zoper "celotni izrek" te sodbe je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, naj se sodba razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenega očitka, da niso bili v postopku na prvi stopnji izvedeni vsi predlagani dokazi; da bi moral delodajalec delovni proces tako urediti, da se delavec ne bi mogel zaplesti v žice računalnika; da gre za opustitev dolžnostnega ravnanja; da so bili vzrok za poškodbo nestrokovno in malomarno speljani kabli; da ni tožničine krivde, da je morala delati na odrejenem mestu; da se pri subjektivni odgovornosti obstoj krivde domneva; da sodba nima razlogov o obstoju elementov odškodninske terjatve in ne razlogov o zatrjevani objektivni odgovornosti; da je delo v pisarni, "kjer ležijo po tleh kabli", nevarna dejavnost; da če tožnica ne bi delala pri toženi stranki, ne bi prišlo do poškodbe na delu; da sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, s katerim bi bilo mogoče dokazati obstoj vzročne zveze med nesrečo pri delu in ostalimi poškodbami; da ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo, zaradi česar gre za procesno kršitev po 14. točki prvega odstavka (gotovo je mišljen drugi odstavek) 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pojasnilo pritožbenega sodišča, da v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev odškodninske terjatve (odgovornosti), ni potrebno zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) ugotavljati še obstoja drugih, je pravilno, ker morajo biti pogoji (obstoj škode, njen izvor iz nedopustnega ravnanja, vzročna zveza med škodo in dejanjem in odgovornost povzročitelja škode) podani kumulativno za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tudi ni treba izvajati vseh predlaganih dokazov, če se izkaže kot neutemeljen tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja že enega izmed pogojev odškodninske odgovornosti. Dokazovanje namreč naj obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Zato je tudi neutemeljen zapisani očitek, da sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, in to kot dokaz obstoja vzročne zveze med nesrečo pri delu in nastalimi poškodbami. Ne nasprotna stranka ne sodišče nista podvomila, da je tožnica padla v pisarni, kjer je delala, in da je pri tem pretrpela neke poškodbe. Nespornih dejstev praviloma ni treba dokazovati (214. člen ZPP).

Sicer pa je tožnica predlagala dokaz z izvedencem (navedba pod III.) le v zvezi z obsegom in naravo škode, ne pa v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti. Glede nedokazanega elementa - dejavnosti s povečano nevarnostjo ali nedopustnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega, pa si v obravnavanem primeru sodišče s tem dokazom ne bi moglo pomagati. V zvezi s tu obravnavanim vprašanjem je zgrešen očitek, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj ni bil izveden ta dokaz. To je storilo (predpredzadnji odstavek obrazložitve sodbe).

Zopet je zgrešen očitek (kaže kakor da tožnica ni skrbno prebrala odločb nižjih sodišč), da sodišče ni ugotovilo vsebine pravnega standarda nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je to storilo v drugem odstavku na 3. strani sodbe in pritožbeno sodišče v drugem odstavku na 3. strani svoje odločbe. Posameznih "dejstev v zvezi z zatrjevanimi predpostavkami odškodninske terjatve", ki izvira iz takšne dejavnosti, sodišči res nista navajali, vendar zato, ker jih tožnica sploh ni zatrjevala in tako sodišči nista mogli z ničemer polemizirati. Navedla je namreč le-to, da se je z nogo zapletla v žice računalnika in padla. Že povedano je bilo, kje najde tožnica v izpodbijani sodbi razloge glede vsebine pravnega standarda nevarne dejavnosti.

Revizija ne pojasni, kateri razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, revizijsko sodišče pa glede na omejeni obseg preizkusa izpodbijane sodbe (371. člen ZPP) ni dolžno samo odkrivati splošno zatrjevanih nasprotij v razlogih. Po doslej povedanem torej procesnih kršitev ni.

Nižji sodišči sta glede na trditve in dokaze, ki jih je ponudila tožnica, materialnopravno pravilno odločili. K nekajkratnim revizijskim poudarkom, da se je tožnica poškodovala pri delu pri delodajalcu, da je bila dolžna delati pri njem, da če ne bi delala pri njem, ne bi prišlo do poškodbe, ipd., velja zapisati, da je za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom odškodninsko odgovoren delodajalec, vendar kot revizija sama omenja, na podlagi splošnih pravil civilnega prava. V zvezi s slednjim pa mora biti podana bodisi njegova krivdna, bodisi njegova objektivna odgovornost. Samo dejstvo, da gre za nezgodo na delu, še ne prinese odškodninske odgovornosti delodajalca.

Tožnica se v tožbi ni opredelila, niti posredno z navajanjem dejstev, ali uveljavlja subjektivno ali objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Na naroku za glavno obravnavo 2.4.2003 pa je navedla, da je "temelj odškodninske odgovornosti objektivna odgovornost delodajalca za poškodbe delavca pri delu". Sodišči sta navkljub tako pomanjkljivemu trditvenemu in dokaznemu gradivu pretresli zadevo ne le z vidika objektivne odgovornosti, marveč tudi subjektivne. In to navzlic temu, da je pritožnica videla kršitev materialnega prava v tem, da je prvostopenjsko sodišče utemeljilo sodbo na subjektivni odgovornosti.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da računovodska dejavnost ne predstavlja dejavnosti s povečano nevarnostjo. V zvezi s tem k prepričljivim razlogom nižjih sodišč ni kaj dodati. Nevarne dejavnosti ne pomenijo žice, ki so speljane po tleh pod pisalnimi mizami ali za njimi, saj je takšna običajna oprema pisarn, v katerih se nahajajo različni aparati, ki so povezani z električnimi, telefonskimi, kabelskimi in podobnimi žicami. Res se lahko vanje zaplete noga, kot se tudi lahko zaplete v noge pohištva, naprav, v preprogo, ipd. Pri žicah pa je tako, da jih je mogoče odriniti ob kraj, kot je to storila tožničina delovna kolegica, ki je zaslišana kot priča povedala, "da je žice enostavno umaknila s tiste strani, s katere je prihajala na stol", ali pa so pritrjene na posebne kable, kot je pojasnila tožnica sama. Da bi morali v pisarni "hoditi po računalniških kablih", pa ni bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja.

Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja ali opustitve tožene stranke, kar sledi tudi iz prejšnjih ugotovitev, da tožena stranka ni ustvarila takšnih delovnih razmer, zaradi katerih je prišlo do nezgode. Le-tej bi se tožnica, ob življenjsko gledano, minimalni pozornosti izognila. Ker nista bila dokazana protipravno ravnanje ali opustitev tožene stranke, tudi ni bilo potrebno ugotavljati nadaljnjih elementov subjektivne odškodninske odgovornosti.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).