Jedro

Kar pa zadeva očitek o tem, da bi moral imeti tovornjak vklopljene varnostne utripalke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil dolžan kolesar opazovati dogajanje na cesti. Če glede na okoliščine primera pri vožnji navkreber pred seboj ni opazil stoječega tovornega vozila, ne bi opazil niti vklopljenih utripalk na tem istem vozilu (ocena sodnega izvedenca, ki temelji tudi na logičnih in zdravorazumskih pravilih).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 112,68 EUR pravdnih stroškov s pp.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih v obravnavanem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost. Sicer pa je voznik tovornega vozila ravnal krivdno, saj je pustil zakonsko dolžnost, in sicer se tem, ko je kršil določbo tako slovenskega kot hrvaškega zakona, ki ureja pravila cestnega prometa, saj ni uporabil varnostnih utripalk in varnostnega trikotnika. Sicer pa izpovedbe tožnica izhaja, da bi varnostne utripalke vsekakor opazil, če bi bile vključene. Videl bi tudi varnostni trikotnik, saj kolikor je res gledal v tla, bi v tem primeru trikotnik na cesti vsekakor opazil. Pritožba tudi opozarja, da sodišče sodbe ni izdalo v imenu ljudstva, podalo je tudi napačen pravni pouk. Procesna kršitev je tudi v tem, da ni zaslišalo predlagane priče A. A. Prav tako se ni opredelilo do izjave te priče z dne 30.6.2021. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo razlogov za odločitev v zvezi z materialnimi stroški tožene stranke v višini 60,00 EUR.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je 11.3.2020 okrog 15.00 ure v bližini Kaštela prišlo do prometne nesreče, ko je voznik kolesa B. B. trčil v zadnji del tovornega vozila KP 1 s prikolico z registrsko št. KP 2, ki je tedaj stalo v koloni, čakajoč na prehod državne meje. Kolesar je pred nezgodo po klancu navzgor vozil s hitrostjo okrog 20 km/h in je spregledal stoječ tovornjak pred seboj in je zato trčil v njegov zadnji del. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kot to izhaja iz prepričljivega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje cestnega prometa, da bi moral kolesar (da bi se varno zaustavil pred oviro) opaziti stoječe vozilo 8 metrov pred seboj.

6. Glede na takšno stanje stvari oziroma dinamiko škodnega dogodka tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podani pogoji za odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ), prav tako (glede na to, da se je kolesar zaletel v stoječi tovornjak) pa niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ).

7. Prav tako niso podani pogoji za krivdno odškodninsko odgovornost imetnika tovornega vozila, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je bil čas premikanja kolone vsakih 34 sekund (ugotovitve izvedenca glede na izpoved tožnika, da je bilo tedaj v koloni okoli 15 vozil in upoštevaje povprečno gostoto prometa, to je 120 vozil/uro), je več kot očitno, da je z vidika voznika tovornjaka in drugih udeležencev v prometu v takšnih prometnih razmerah nemogoče postavljati varnostni trikotnik. Očitek o kršitvi cestno prometnih predpisov zato ne vzdrži resne pravne in razumne presoje. Kar pa zadeva očitek o tem, da bi moral imeti tovornjak vklopljene varnostne utripalke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil dolžan kolesar opazovati dogajanje na cesti. Če glede na okoliščine primera pri vožnji navkreber pred seboj ni opazil stoječega tovornega vozila, ne bi opazil niti vklopljenih utripalk na tem istem vozilu (ocena sodnega izvedenca, ki temelji tudi na logičnih in zdravorazumskih pravilih).

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo vse predložene listine. Listina v zvezi s pisno izjavo priče A. A. se v spisu ne nahaja. Sicer pa je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo ta dokazni predlog, saj naj bi priča izpovedala, da kritičnega dne pred tovornjakom v koloni ni bil postavljen varnostni trikotnik (kar je sodišče prve stopnje itak ugotovilo) in kakšne so bile razmere na cesti oziroma v koloni (kar prav tako ni bilo sporno in je tudi sodni izvedenec pri izdelavi svojega mnenja sledil izpovedbi samega tožnika).

9. Kršitev v zvezi z izostankom navedbe, da je sodba izdana v imenu ljudstva, in kršitev v zvezi z navedbo napačnega roka za pritožbo v pravnem pouku, pa sta nebistveni procesni kršitvi, ki nista vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zakaj je toženi stranki priznalo materialne stroške v višini 60,00 EUR.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).