Jedro

Izpodbijani akt odreja odstranitev tožnika iz države brez posebnega roka za prostovoljno odstranitev. Če bi bila taka odločba izvršena še pred njeno pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča in zato sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev odločbe Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana-Vič št. 2253-90/2014/1 (3E695-126) z dne 6. 9. 2014 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana – Vič št. 2253-90/2014/1 (3E695-126) z dne 6. 9. 2014, s katero je prvostopenjski organ tožniku odredil odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas enega leta. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve v odločanje prvostopenjskemu organu in povrnitev stroškov postopka. Hkrati vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri prosi za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do njene pravnomočnosti.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da mora državo zapustiti tako, da bo iz nje prisilno odstranjen. Je večinski lastnik v podjetju A. d.o.o., preko svojega podjetja v Sloveniji opravlja gospodarsko dejavnost, iz katere pridobiva tudi dohodke. S podjetjem je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi. V primeru odstranitve tožnika za dobo enega leta bo podjetje izgubilo vsa naročila in propadlo. Že sama narava ukrepa zapustitve države pomeni, da tožnik gospodarske dejavnosti preko svojega podjetja ne bo mogel več opravljati, ne bo imel dohodkov iz tega naslova, kar pomeni, da bo že zato nastala škoda. V Sloveniji ima urejene bivanjske razmere. Z odložitvijo izvršitve odločbe pa tudi ne bi bila prizadeta ne javna korist, ne koristi nasprotnih strank. Tožnik ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje in ni v nobenem kazenskem postopku. Edini njegov prekršek je nezakonito bivanje.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da je za zastopanje tožnikovega podjetja poleg tožnika pooblaščena še ena oseba, zaradi česar podjetje ne bi propadlo zaradi odstranitve tožnika iz države. Lahko prenese poslovanje družbe še na druge pooblaščence in tako družba nemoteno nadaljuje s poslovanjem. Poleg tega je bilo sedaj tožniku dovoljeno bivanje tudi izven Centra za tujce. Tožena stranka predlaga, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Pogoja, ki morata biti hkrati podana za izdajo začasne odredbe sta torej nastanek škode, ter to, da mora biti ta škoda težko popravljiva. V konkretnem primeru tožnik izkazuje škodo s tem, da če bi zapustil Slovenijo, bi v njegovem podjetju nastala škoda, ker ga ne bi mogel več upravljati.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da izpodbijani akt odreja odstranitev tožnika iz države brez posebnega roka za prostovoljno odstranitev. Če bi bila taka odločba izvršena še pred njeno pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča in zato sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče je torej iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne pa iz razlogov, ki jih navaja tožnik, saj tožnik po mnenju sodišča ni izkazal, da bi bila gospodarska škoda, ki jo navaja, nepopravljiva oz. da bi taka gospodarska škoda neizogibno sploh nastala, saj bi lahko v njegovi odsotnosti podjetje upravljal tudi kdo drug. Vendar pa ne glede na navedeno obstaja razlog za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker zaradi izvršitve odločbe vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi mogla biti več mogoča, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo. Sodišče pri tem opozarja na smiselno razlago 40. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Analogno temu sodišče meni, da sodišče ni vezano zgolj na tiste razloge, ki jih tožeča stranka navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe.