Jedro

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj v pritožbi izpostavljenih prič ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) razsodilo, da se zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) po temelju ugodi.

3.Zoper sodbo je tožena stranka (v nadaljevanju toženki) vložila pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Še enkrat pojasnjujeta dejansko stanje, ki ga je sodišče napačno ugotovilo. Sam A. A. je prvi toženki povedal, da on ni povzročil sporne prometne nesreče, da pa se je ta zgodila, ni ji pa povedal, kdo je vozil, kar je slednja zaslišana tudi izpovedala. Verjame v njegovo izjavo, saj je bil A. A. po naravi tih, nekonflikten, neagresiven, družinski človek. Policistom nikoli ni rekla, da naj bi nesrečo povzročil A. Niti ni policistu, ki ji je prinesel določeno vsoto denarja, ki jo je A. A. pustil tistega dne v igralnici G., povedala nič v zvezi s tem, kaj naj bi se z A. A. v zadnjem obdobju dogajalo. Tudi iz tožilskega spisa ne izhaja, da naj bi A. A. povzročil prometno nesrečo. C. C., ki je bil v času prometne nesreče v vozilu, ki se je zaletelo v vrata G., je zaslišan izpovedal, da ni vozil A. A., da ve kdo je vozil, a se boji povedati. Č. Č. je zaslišan zanikal, da je prepoznal osebo, ki je z vozilom zapeljala v vrata G., da je dogodek videl le s kotičkom očesa. Ko je šel ven pogledati, kaj se je zgodilo, je vozilo že zapeljalo vzvratno. Zatrdil je da A. A. ne pozna in ga ni mogel identificirati. UZ, ki ga je sestavil policist na podlagi njegove domnevne izjave ni resničen in verodostojen. Tudi priča D. D. je v svoji izpovedi prepričljivo navedel, da ga policija po dogodku ni spraševala, da vozila, ki je trčilo v vrata G. ni vozil A. A., in da UZ, ki ga je sestavil policist na podlagi njegove domnevne izjave ni resničen in verodostojen. V kazenski zadevi pa zaradi smrti A. A. ni bila opravljena preiskava in tudi ne zaslišanje prič. V kolikor bi bila opravljena sodna preiskava, bi se gotovo potrdilo to, kar navajata sedaj toženki, da vozila ni vozil A. A. Kot izhaja iz police avtomobilskega zavarovanja, A. A. ni bil ne lastnik, ne zavarovalec ne zavarovanec in ne uporabnik vozila Audi A5. Tistega večera oz. jutra, ko naj bi se zgodil sporni dogodek, A. A. ni bil sam v igralnici in tudi ni zgolj on vozil tistega dne oz. noči Audi A5, zlasti pa ga ni vozil v trenutku, ko je ta avtomobil zapeljal v vhodna vrata igralnice G. A. A. nikoli ne bi naredil kaj takega. Bil je spoštovan in uspešen podjetnik in družinski človek, dobrodelno pomagal številnim društvom, njegovo podjetje je do njegove smrti uspešno poslovalo, kar sta zaslišana potrdila tako prva toženka, njegova partnerka kot njegov brat E. E. V nadaljevanju ocenjujeta uradni zaznamek OKC-ja z dne 23.4.2016, ki je bil narejen na podlagi klica Č. Č. in uradni zaznamek OKC-ja z dne 24.4.2016, ki je bil narejen na podlagi klica D. D. ter opozarjata na njuni izpovedi v postopku, da Č. Č. A. A. ni poznal in ga ni prepoznal, D. D. pa, da ni podal nobene izjave policistom po dogodku in da vozila ni vozil A. A. Opozarjata na okoliščino, ki sta jo izpostavili že v postopku na prvi stopnji, da je v uradnih zaznamkih avto Audi A5 enkrat siv, drugič pa bel, kar priča o nezanesljivosti in neverodostojnosti sestavljenih UZ. Uradni zaznamki pa niso javne listine, kot jih opredeljuje sodišče. Pa tudi če bi bile, je toženkama uspelo dokazati, da niso verodostojne, in da so v njih dejstva neresnično ugotovljena. V skladu s sodno prakso je uradni zaznamek o zbiranju obvestil le posredni dokaz. V takšnih primerih mora sodišče dokaz oceniti v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana vmesna sodba pa temelji zgolj na uradnih zaznamkih, ki so neverodostojni in neresnični, vse ostale izjave prič, ki so jih podale na naroku pa je popolnoma prezrlo.

4.Sodišče je mimo trditvene podlage tožnice in mimo pravilne uporabe materialnega prava zapisalo, da naj bi regresna pravica tožnice temeljila na 4. in 5. točki 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Toženki pa vztrajata tudi pri ugovoru zastaranja. Škoda je bila povzročena 24.4.2016. Tožnica je odškodninski zahtevek družbe H. d.d. prejela 3.5.2016, cenilec naj bi si škodo ogledal 26.4.2016, sklep o zavrženju ovadbe s strani Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici je bil izdan 8.8.2016, tožnica je poizvedbe v zapuščinskem postopku izvedla 30.9.2016, sklep o dedovanju pa je bil izdan 15.5.2018, ki je bil vročen tudi tožnici, škoda pa je bila izplačana 13.7.2017. Glede na navedeno menita, da ni bil šele z dnevom izplačila odškodnine dokončno znan obseg in višina škode. Poleg tega je bil tožničin zavarovanec I. I., uporabnik avtomobila pa J. J. Zato ni bilo treba čakati na karkoli v zvezi s A. A. Sodni postopek zoper dedinji A. A. bi se lahko sprožil prej, saj ni bilo nobene procesne ovire, ki bi to preprečevale. Če je tožnica lahko 4.12.2017 v zapuščinski postopek prijavila terjatev, bi lahko vložila tudi tožbo (VSL I Cp 4188/2008 in I Cp 3514/2008). Zato je tožba vložena 6.7.2020 vložena prepozno.

Predlagata, da se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek, v obeh primerih pa naloži tožeči stranki povrnitev vseh njunih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo zneska, ki ga je iz naslova avtomobilske odgovornosti po polici št. 1 izplačala družbi H. d.d. (oškodovanka), ki ji je pravni prednik toženk, pok. A. A., povzročil škodo s tem, ko se je 24.4.2016 z vozilom Audi A5, ki je predmet prej navedene zavarovalne police, zaletel v vhodna vrata igralnice G. v K., pri čemer je bilo ugotovljeno, da A. A. v navedeni zavarovalni polici ni naveden ne kot lastnik vozila, ne kot zavarovanec ali zavarovalec ne kot uporabnik vozila.

Tožnica je oškodovanki izplačala odškodnino kot odgovorna zavarovalnica za svojega zavarovanca. S tem tožnica vstopila v vse pravice svojega zavarovanca proti toženkama, kot pravnima naslednicama povzročitelja škode.

V konkretnem primeru ni pravna podlaga šesti odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ta ureja položaj, ki izvira iz notranjega zavarovalnega razmerja: zavarovalnica svojemu zavarovancu, ki je obenem oškodovanec, plača zavarovalnino, nato pa uveljavlja regresni zahtevek od povzročitelja, saj je nanjo s subrogacijo prešla oškodovančeva odškodninska terjatev do povzročitelja. Le tedaj za zastaranje regresne terjatve velja, kar bi veljalo za odškodninsko terjatev, to pa bi narekovalo uporabo 352. člena OZ. V obravnavani zadevi je položaj v bistvenem drugačen: zavarovalnica (zavarovanca) je plačala odškodnino oškodovanki, ki ni njena zavarovanka. Zato odločitve o ugovoru zastaranja ni mogoče opreti na navedene določbe in je drugačno stališče sodišča materialnopravno zmotno (primerjaj odločbo VS RS II Ips 12/2023).

Ker glede zastaranja tovrstnih terjatev odgovornostne zavarovalnice zoper odgovornega za nastanek zavarovalnega primera ni posebne ureditve, je po presoji Vrhovnega sodišča (primerjaj odločbo VS RS II Ips 12/2023) treba odločitev nasloniti na splošna pravila glede zastaranja. Tudi pravna teorija meni, da za tovrstne primere ni določen poseben rok in tudi ne poseben začetek zastaranja, ampak veljajo splošna pravila, čeprav gre za terjatve zavarovalnice. Uporabiti je treba določbo prvega odstavka 188. člena OZ v zvezi z določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage za uporabo posebnega triletnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 357. člena OZ, saj pri regresnem zahtevku zavarovalnice proti tretji osebi (in ne zavarovancu) ne gre za terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe.

Prav pa ima sodišče, da je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino. Šele tedaj se je njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek "rodil" oz. tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od pravnih naslednic povzročitelja škode uveljavjati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ). Uveljavljanje povračilnega zahtevka je pač že pojmovno mogoče šele z izplačilom odškodnine oškodovanki, nič prej.

Glede na ugotovitev, da je zastaralni rok začel teči 13.7.2017 s plačilom odškodnine oškodovanki (H. d.d.) in je bila tožba vložena 3.7.2020, regresni zahtevek zavarovalnice ni zastaral.

Prav ima pritožba, da uradni zaznamki, ki jih sestavijo policisti, niso javne listine v smislu dokazovanja resničnosti izjav, ki so v njih zapisane. Drži tudi pritožbena navedba, da so uradni zaznamki posreden dokaz. A uporaba spornih uradnih zaznamkov sama po sebi ni nedopustna, saj ZPP ne vsebuje nobenih določb, na podlagi katerih bi bila dopustna zgolj določena neposredna ali direktna dokazna sredstva, posredni dokazi pa bi bili nedovoljeni. Mora pa sodišče pri oceni uradnih zaznamkov upoštevati njihove dokazne pomanjkljivosti, kot jih je opredelilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 325/2010 in dokazno oceno izdelati v smislu 8. člena ZPP.

Vse navedeno je pri odločitvi sodišče upoštevalo. Ne drži pritožbena navedba, "da izpodbijana sodba temelji zgolj na uradnih zaznamkih, saj je sodišče v celoti prezrlo izpovedbe prve toženke in zaslišanih prič, ki so vsi izpovedali povsem drugače, kot izhaja iz vsebine uradnih zaznamkov". Te izpovedbe je sodišče ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi - uradnimi zaznamki in podalo razloge, zakaj izpovedbam ne sledi (17. - 22. točka obrazložitve). Teh pritožba niti konkretizirano ne izpodbija.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnici s pritožbenimi navedbami, da so uradni zaznamki neverodostojni in neresnični, ne moreta izpodbiti domneve o tem, da je policist v izjavah napisal tisto, kar so mu priče in prva toženka tedaj tudi povedali, saj ne pojasnita, zakaj bi policist v uradni zaznamek zapisal nekaj drugega, kot mu je bilo povedano.

Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj v pritožbi izpostavljenih prič ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve) in drugačne pritožbene navedbe ne držijo.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, potem ko ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------

(1) Tako Vesna Kranjc v komentarju Obligacijskega zakonika, GV Založba , Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 488.

-da stranke niso imele možnosti sodelovati pri njihovi izvedbi; - da je na izjavi podpisan zgolj policist, ki je izjavo sprejel, torej toženci niso imeli možnosti preveriti pristnosti zapisa izjave; - da uradni zaznamki v tem primeru pomenijo policistov povzetek izjave, v katero policist po svoji subjektivni presoji, v času ko dejansko stanje še ni razčiščeno, vključi to, kar se mu zdi tako pomembno, da je treba zapisati in - da sodišče ne more zaznati vsebine izjave vključno s tonom glasu, gestami in pogledi ter nima možnosti postavljati svojih vprašanj.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 188, 188/1, 336, 336/1, 346, 352, 357, 357/3, 357/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.