Jedro

Izpodbijani sklep tožene stranke o izboru najugodnejšega ponudnika za najem gostinskega lokala ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 (enako velja za obvestilo o izbranem ponudniku), saj ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije tožene stranke, v kateri bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Svet Krajevne skupnosti, skladno z javnim razpisom za oddajo ponudb za najem gostinskega lokala v pritlični etaži poslovne stavbe KS P., ki je bil objavljen na spletni strani Občine Piran dne 5. 4. 2013 in v Uradnem listu RS št. 28/2013 z dne 5. 4. 2013, za najboljšega ponudnika določil A.A., s.p. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so bile na javni razpis pravočasno oddane štiri prijave. Na javni seji dne 23. 4. 2013 je Svet KS eno ponudbo kot nepopolno izločil, ostale pa ocenil po vseh razpisnih kriterijih. Med ocenjenimi ponudbami je po izvedenem ocenjevalnem postopku največje število točk dosegel ponudnik A.A. s.p. Tožeča stranka je bila z obvestilom opr. št. N/338-2013 z dne 22. 5. 2013 seznanjena, da je bil izbran kot najugodnejši ponudnik za najem gostinskega lokala v pritlični etaži poslovne stavbe Krajevne skupnosti P., A.A. s.p. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija upravni akt in sicer odločbo tožene stranke o izbiri najugodnejšega ponudnika na javnem razpisu za zbiranje ponudb za sklenitev najemne pogodbe za gostinski lokal v pritlični etaži poslovne stavbe Krajevne skupnosti P., s katero je tožena stranka kot najugodnejšega ponudnika izbrala A.A. s.p. V nadaljevanju navaja, da brez upravne odločbe v postopku javnega razpisa ni moglo biti odločeno saj upravna odločba kot konkretni upravni akt predstavlja odločitev upravnega organa prve stopnje o stvari, ki je predmet postopka. Ob upoštevanju navedenega ima torej odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika na javni razpis, pravno naravo upravne odločbe, saj jo je kot upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih vseh ponudnikov na navedenem javnem razpisu, torej tudi nje same. V nadaljevanju pa navaja nepravilnosti oziroma nezakonitosti, ki jih je po njenem mnenju storila tožena stranka v postopku izbire najugodnejšega ponudnika.

Zaradi vsega povedanega sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke izdano v postopku javnega razpisa za zbiranje ponudb za sklenitev najemne pogodbe za gostinski lokal v pritlični etaži poslovne stavbe Krajevne skupnosti P., objavljenega dne 5. 4. 2013, izreče za nično ter razveljavi najemno pogodbo sklenjeno med toženo stranko in izbranim ponudnikom. Podrejeno pa predlaga, da sodišče navedeno odločbo v celoti odpravi. V obeh primerih pa zahteva, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Upravno sodišče v navedeni zadevi ni pristojno odločati saj izpodbijani akt ni upravni akt ali drug akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Poleg tega pa tožeča stranka izpodbija neobstoječ akt, saj iz tožbe ni mogoče razbrati kateri akt tožeča stranka sploh izpodbija. Zaradi vsega povedanega predlaga, da tožbo zavrže. K točki I. izreka: Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov; V skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odločba le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom oddala v najem svoj gostinski lokal v pritlični etaži poslovne stavbe KS P., ponudniku A.A. s.p. Navedeno je po oceni sodišča storila skladno z določbami Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS), ki v prvem odstavku 1. člena določa, da ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države in stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti. V 1. točki prvega odstavka 3. člena istega zakona pa je določeno, da so stvarno premoženje nepremičnine in premičnine. Upravljanje stvarnega premoženja pa pomeni zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, popravilo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno (5. točka prvega odstavka 3. člena ZSPDSLS). V 28. členu ZSPDSLS pa je določeno, da se nepremično premoženje, ki ga začasno ne potrebuje noben uporabnik, lahko odda v najem in to na enega od načinov določenih v prvem odstavku 20. člena zakona (javna dražba, javno zbiranje ponudb ali neposredna pogodba). Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti pa v 29. členu še določa postopek oddaje nepremičnega premoženja v najem, ki omogoča tako razpis javnega zbiranja ponudb, kot tudi najem na podlagi neposredne ponudbe.

Glede na navedene določbe ZUS-1 in ZSPDSLS torej nesporno izhaja, da izpodbijani sklep tožene stranke o izboru najugodnejšega ponudnika za najem gostinskega lokala, ni upravni akt v smislu drugega člena ZUS-1 (enako velja za obvestilo o izbranem ponudniku) saj ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije tožene stranke, v kateri bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Poleg tega niti iz Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, niti Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti ne izhaja, da se v opisanem primeru vodi upravni postopek oziroma odloča skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Izpodbijani sklep je torej tako imenovani akt poslovanja tožene stranke s katerim je izbrala, po opravljenem razpisu javnega zbiranja ponudb, najemnika za svoje stvarno premoženje.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.