Jedro

Tožena stranka je v okviru javnega zbiranja ponudb za oddajo njej lastnih poslovnih prostorov v najem po ZSPDSLS sprejela sklep o izbiri najboljšega ponudnika, zoper katerega ni upravnega spora, saj predstavlja t.i. akt poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Sveta Krajevne skupnosti Portorož, št. N/268-2013 z dne 24. 4. 2013, s katero je ta odločil, da se za najboljšega ponudnika za najem gostinskega lokala v pritlični etaži poslovne stavbe tožene stranke določi A. A., s. p. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da izpodbijani sklep tožene stranke ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije tožene stranke, v kateri bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Poleg tega niti iz Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) niti iz Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju Uredba) ne izhaja, da se v opisanem primeru vodi upravni postopek oziroma odloča skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijani sklep je t.i. akt poslovanja tožene stranke, s katerim je izbrala, po opravljenem razpisu javnega zbiranja ponudb, najemnika za svoje stvarno premoženje.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi, spremeni oziroma razveljavi izpodbijani sklep in odloči v skladu s tožbenim zahtevkom. Navaja, da ima sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 1. člena ZUS-1, saj ji drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. V civilnem postopku kot tretja oseba ne more uveljavljati razveze dvostranskega pravnega posla, sklenjenega med toženo stranko in izbranim ponudnikom. Državna revizijska komisija v takšnih postopkih ni pristojna za zagotavljanje pravnega varstva, saj ni bilo oddano javno naročilo. Tudi morebitni odškodninski zahtevek ni primerno sodno varstvo, saj je škodo izjemno težko dokazati, prav tako pa ni Ustavno sodišče tisto, ki bi moralo odločiti o zahtevku pritožnice v zvezi z nezakonito odločitvijo tožene stranke. Pritožnica nadalje navaja, da nikjer ni z zakonom določeno, da tožena stranka konkretnega postopka ni zavezana izvajati skladno z določbami ZUP. Še več, na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUP se ex lege šteje, da gre za upravno zadevo, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Varstvo javnega interesa v obravnavanem primeru predstavlja smotrno upravljanje nepremičnega premoženja lokalne skupnosti, preprečevanje arbitrarnosti odločanja, zakonitost izbirnega postopka in preprečevanje tveganj korupcije. Odločitev tožene stranke poleg tega posega v legitimne pravne koristi posameznih ponudnikov, tj. biti izbran s svojo ponudbo kot najugodnejši ponudnik, opravljati dejavnost v nepremičnini, ki je bila ponujena v najem itd. 4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter se strinja z razlogi, ki so navedeni v njeni obrazložitvi.

7. Po ZUS-1 je upravni spor mogoč samo zoper dokončni upravni akt, torej zoper upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ter zoper druge akte, za katere zakon tako izrecno določa (4. in 5. člen ZUS-1). Če izdani akt nima teh značilnosti, ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.(1)

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da akt tožene stranke ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati na podlagi 4. ali 5. člena ZUS-1. Sporno je, ali je akt tožene stranke upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ga je zato mogoče izpodbijati v (tem) upravnem sporu.

9. Vrhovno sodišče je že v zadevi I Up 671/2004 z dne 17. 1. 2008, kjer je obravnavalo podobno dejansko in pravno stanje stvari, sprejelo stališče, da tožena stranka (javni zavod, na katerega je mestna občina prenesla upravljanje in gospodarjenje objektov) kot naročnik javnega zbiranja ponudb za najem poslovnih prostorov nastopa kot zasebni (gospodarski) subjekt in v tem okviru sprejema akte poslovanja. Aktov poslovanja pa ni mogoče šteti za „upravne odločbe“, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki nedvomno ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanje organa kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).(2)

10. Poleg tega ZSPDSLS in Uredba ne določata, da se za postopke, ki jih urejata, vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Niti ni mogoče zaključiti, da gre za upravno zadevo, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). Narava stvari je namreč, kot že navedeno, neoblastno razpolaganje s premoženjem. Varstvo javnega interesa, kot ga opredeljuje pritožnica, tj. smotrno upravljanje nepremičnega premoženja lokalne skupnosti, preprečevanje arbitrarnosti odločanja, zakonitost izbirnega postopka in preprečevanje tveganj korupcije, pa se zagotavlja s sistemom nadzora nad finančnim poslovanjem občin, ki vključuje notranje revizijske službe in nadzorne odbore občin, Urad za nadzor proračuna kot organ v sestavi Ministrstva za finance, Računsko sodišče Republike Slovenije in druge organe.

11. Izpodbijani akt tožene stranke tudi ni „drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika“ (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), in sicer iz razlogov, ki so navedeni v 9. točki te obrazložitve. Razlogi se v tem delu prekrivajo.(3)

12. Navedeno vodi v zaključek, da izpodbijani akt tožene stranke ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi četrte točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 13. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je pritožničino sklicevanje na 1. člen ZUS-1 in utemeljevanje, da je upravni spor v obravnavanem primeru dopusten, ker ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pravno nepomembno. Omenjena določba ima zgolj splošno pojasnjevalno naravo, treba jo je razlagati v povezavi z drugimi določbami ZUS-1,(4) ki pa so glede na okoliščine obravnavanega primera (odsotnost oblastnega odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih) jasne in izključujejo možnost upravnega spora.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi in niso utemeljene pritožbene navedbe, na katere se sklicuje pritožnica, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo pritožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej tudi Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 718-719. (2) Pirnat v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 890-891. (3) Glej tudi: Kovač, Remic, Sever: Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, Uradni list, Ljubljana, 2010, str. 31-32; Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 65; sklepa Vrhovnega sodišča I Up 187/2003 z dne 19. 2. 2003 in I Up 126/2010 z dne 1. 12. 2010. (4) Zalar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 17-18.