Jedro

Po stališču pravne teorije spadajo v del pogodbene podlage - kavze - vse okoliščine, na katerih je utemeljeno pravno razmerje oziroma so z njim tesno povezane. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil drugi toženec seznanjen z začetkom davčnega postopka. Prav tako so mu bile znane posledice izvedenega davčnega nadzora, saj je ob zaslišanju izpovedal, da je v preteklosti davčni organ od njega že izterjeval davčne dolgove in je v posledici (tudi) te izterjave šel v osebni stečaj. Nadalje drugi toženec za odsvojene nepremičnine ni prejel nobenega plačila, v nepremičninah pa kljub njihovi odsvojitvi še naprej brezplačno živi. Iz dejanskega stanja tudi izhaja, da sta bili toženi stranki na podlagi intenzivnega poslovnega sodelovanja v razmerju medsebojne povezanosti in da je prvo tožena stranka, ne da bi za to morala opraviti nasprotno dajatev v obliki plačila kupnine, od drugega toženca prejela v (zemljiškoknjižno) last več nepremičnin in prejela zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo nepremičnin na svoje ime v zemljiški knjigi, nato pa je brezplačno prejete nepremičnine še brezplačno pustila v uporabi drugemu tožencu in njegovi družini.

Na podlagi vseh navedenih okoliščin v zvezi z obema toženima strankama je nedvomno utemeljen sklep, da je bil glavni namen toženih strank ob sklenitvi spornih prodajnih pogodb izigravanje upnikov drugega toženca. Dejanske okoliščine prepričljivo dokazujejo tak namen pri drugem tožencu, ne more pa biti nobenega dvoma niti o obstoju relevantnih okoliščin na strani prvo tožene stranke, ki kažejo na njeno bistveno pomoč pri izigravanju upnikov drugega toženca. Pogodba, sklenjena z namenom izigravanja upnikov, nasprotuje morali, zato je podlaga takšne pogodbe po ustaljeni sodni praksi nedopustna skladno z določbo drugega odstavka 39. člena OZ. Posledično to pomeni, da je pogodba, sklenjena na podlagi nedopustne podlage, po četrtem odstavku 39. člena OZ, nična.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugega toženca zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018 se zavrže. III. Pritožba prvo tožene stranke zoper sklep z dne 15. 5. 2018 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Pritožbi prvo tožene stranke zoper sklep z dne 22. 5. 2018 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "I. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za redni postopek po tar. št. 1111 ZST-1 v višini 2.175,00 EUR."

II. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST-1 v višini 2.175,00 EUR." V. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 17. 4. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za določitev spornega predmeta na znesek 2.400.824,67 EUR (I. točka izreka), ugotovilo ničnost prodajnih pogodb med toženima strankama z dne 28. 12. 2010, 29. 12. 2010 in 12. 1. 2011 (II. točka izreka), odločilo, da se na nepremičninah iz spornih prodajnih pogodb izbriše lastninska pravica v korist prvo tožene stranke in se ponovno vknjiži lastninska pravica v korist drugega toženca (III. točka izreka), toženima strankama naložilo solidarno plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 10.912,16 EUR (IV. točka izreka), tožeči stranki pa plačilo stroškov postopka prve tožene stranke v znesku 22.295,98 EUR (V. točka izreka) in stroškov postopka drugega toženca v znesku 3.279,76 EUR (VI. točka izreka).

2. S popravnim sklepom z dne 15. 5. 2018 je sodišče prve stopnje popravilo izrek sodbe v III. točki izreka, v kateri je zapisalo, da je vknjižba lastninske pravice v korist prvo tožene stranke na nepremičninah iz I. točke izreka neveljavna in da se pri nepremičninah iz I. točke izreka izbriše lastninska pravice prvo tožene stranke tako, da je namesto I. točke izreka pravilno II. točke izreka, saj je v I. točki izreka sodišče (le) zavrnilo predlog za določitev vrednosti spornega predmeta na 2.400.824,67 EUR.

3. S sklepom z dne 22. 5. 2018 je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati sodno takso za redni postopek po tar. št. 1111 ZST-1 v višini 6.465,00 EUR (I. točka izreka) in da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati sodno takso za pritožbeni postopek po tarifni št. 1121 ZST-1 v višini 6.465,00 EUR (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018 se pritožujeta prva tožena stranka po pooblaščencu in drugi toženec osebno iz vseh pritožbenih razlogov, predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prva tožena stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Zoper sklepa z dne 15. 5. 2018 in z dne 22. 5. 2018 se pritožuje prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev obeh sklepov in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba prvo tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018 ni utemeljena, pritožba drugega toženca ni dovoljena. Pritožba prvo tožene stranke zoper sklep z dne 15. 5. 2018 ni utemeljena, zoper sklep z dne 22. 5. 2018 pa je utemeljena.

Glede pritožbe prvo tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018

7. Višje sodišče pojasnjuje, da se je v sklepu in sodbi I Cpg 102/2017 z dne 21. 2. 2017 že opredelilo do nekaterih vprašanj, ki jih kot sporna navaja pritožba, in pri stališčih iz navedene odločbe tudi vztraja. Tako je višje sodišče že pojasnilo, da šteje tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti spornih pogodb za dopustnega, saj sta si zahtevka na ugotovitev ničnosti in izpodbijanje pravnih dejanj po vsebini različna, materialno pravno pa se ne izključujeta. V primeru tožbe na ugotovitev ničnosti gre za ugotovitev absolutne neučinkovitosti pravnega posla, in sicer že od sklenitve dalje, in ne gre (kot pri izpodbojnem zahtevku) za veljaven pravni posel, ki je zaradi insolventnosti stečajnega dolžnika pripeljal do neenakega obravnavanja upnikov in ki v primeru uspešnega izpodbijanja izgubi učinke le v razmerju do stečajnega dolžnika ter ne vodi do neveljavnosti samega pravnega posla. Katerega izmed teh zahtevkov bo postavila, je stvar tožeče stranke. Nadalje je višje sodišče v citirani odločbi že pojasnilo, da je (procesno) dokazno breme dokazovanja odplačnosti prenosa nepremičnin na toženih strankah, saj tožeča stranka negativnega dejstva (neplačila kupnine) že pojmovno ne more dokazati, kar pomeni, da se pomanjkanje dokazov za dokazovanje obstoja plačila kupnine šteje v škodo toženih strank. Prav tako je v navedeni odločbi višje sodišče zavzelo stališče, da je tožeča stranka glede potrdila banke A. z dne 15. 1. 2014 podala dovolj konkretizirane ugovore v zvezi z njegovo verodostojnostjo, na podlagi katerih je bilo sodišče dolžno odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka po vsebini. Na podlagi navedenega se višje sodišče ne bo vnovič opredeljevalo do pritožbenih navedb prvo tožene stranke, da ničnostni zahtevek ni dopusten, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, kdo nosi dokazno breme dokazovanja odplačnosti spornih poslov, ter da naj bi tožeča stranka podala premalo konkretne navedbe oziroma ugovore v zvezi z ničnostjo spornih poslov, ki naj ne bi omogočali vsebinske obravnave.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

8. Ni utemeljen očitek domnevne vnaprejšnje dokazne ocene glede izpovedi drugega toženca. O vnaprejšnji dokazni oceni bi bilo po prepričanju višjega sodišča govora, če bi sodišče prve stopnje na podlagi okoliščine, da je drugi toženec dolžnik tožeče stranke, zavrnilo dokazni predlog za njegovo (dodatno) zaslišanje, pa ga ni. Drugi toženec je bil v postopku zaslišan, njegovega dodatnega zaslišanja pa toženi stranki nista predlagali. Ni pa mogoče o vnaprejšnji dokazni oceni verodostojnosti izpovedi govoriti v situaciji, ko je sodišče prve stopnje po zaslišanju v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ocenilo izpoved drugega toženca za neverodostojno. Posledično zaradi tovrstnega ravnanja sodišča prve stopnje ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), niti ne kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

9. Ni utemeljen niti očitek relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje opustilo dolžno materialno procesno vodstvo po določbi 285. člena ZPP. Očitek prvo tožene stranke, da sodišče ni pojasnilo razvoja postopka in relevantne vidike normativnega sveta obravnavanega primera, je nekonkretiziran glede vsebine dolžnih pojasnil, zaradi česar ga ni mogoče konkretneje preizkusiti.

10. Sodišče prve stopnje ni zlorabilo pravil postopka. Pravilno je pojasnilo, zakaj na podlagi določb o prekluziji ni upoštevalo dodatnih potrdil, ki jih je predložila prvo tožena stranka, in s tovrstnim zakonitim in pravilnim ravnanjem ni zlorabilo postopka. Z upoštevanjem določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP o prekluziji tudi ni kršilo načela materialne resnice, saj tudi po stališču Ustavnega sodišča RS1 zakonska ureditev prekluzij pomeni ustavno dopusten poseg v pravico do izjave v postopku, varovano v določbi 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi drugega toženca o plačilu kupnine in zakaj je štelo potrdilo banke A. z dne 15. 1. 2014 za nezadostno dokazilo navedb toženih strank. Z nasprotovanjem ugotovitvam sodišča prve stopnje prvo tožena stranka nasprotuje dokazni oceni, nestrinjanje z dokazno oceno pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni zlorabilo pravila postopka.

11. Ni utemeljen niti očitek kršitve načela neposrednosti, ker drugi toženec ni bil dodatno zaslišan oziroma ker naj bi sodišče prve stopnje v spremenjeni sestavi brez ponovnega zaslišanja spremenilo dokazno oceno, ki jo je naredilo sodišče v prvem sojenju. Dodatnega zaslišanja drugega toženca v postopku ni predlagala nobena pravdna stranka. Na naroku za glavno obravnavo dne 14. 2. 2018 je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da se prebere zapisnik o zaslišanju drugega toženca, čemur prvo tožena stranka, za katero se je naroka udeležil njen pooblaščenec, ni nasprotovala oziroma te odločitve sodišča prve stopnje na tem naroku ni grajala. Ker mora stranka bistvene kršitve določb postopka po določbi 286.b člena ZPP grajati takoj, ko je to mogoče, česar pa prvo tožena stranka na naroku za glavno obravnavo ni storila, se na zatrjevano kršitev načela neposrednosti in na to vezano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku s pravnimi sredstvi ne more več sklicevati.2

12. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je že v tožbi navajala, da sta prvo tožena stranka in drugi toženec med seboj sodelovala in sta zato povezani osebi, da je prvo tožena stranka nepremičnini na naslovih B. in L., oddala v najem drugemu tožencu in njegovim družinskim članom, ter da je bila odsvojitev nepremičnin drugega toženca dejansko neodplačna. Da pa ni izrecno navedla, da obstaja intenzivno sodelovanje in da je pustila nepremičnine v posesti, pa ne pomeni, da dejstev, ki jih je zatrjevala s temi navedbami ni bilo. Razpravno načelo ne pomeni, da sme sodišče v sodbi le prepisati dobesedno dikcijo, ki jo uporabljata pravdni stranki. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil zakoniti zastopnik prvo tožene stranke tudi zakoniti zastopnik družbe I. LTD, pa prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da te navedbe tožeče stranke prvo tožena stranka ni obrazloženo prerekala. Da na potrdilu banke A. z dne 15. 1. 2014 ni izkazanega namena plačila, tožeča stranka ni izrecno zatrjevala, vendar ta ugotovitev sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. O tem, da je plačila, o katerih govori omenjeno potrdilo, opravila z namenom plačila kupnine po spornih prodajnih pogodbah, je navajala prvo tožena stranka. Nasprotna ugotovitev sodišča, da na predloženem potrdilu ni navedbe o zatrjevanem namenu, po presoji višjega sodišča zato vsebinsko ne pomeni prekoračitve trditev tožeče stranke, temveč le povzemanje podatkov iz listine brez konkretne opredelitve do te konkretne okoliščine, kar pa izhaja iz tega, da je sodišče to ugotovitev zapisalo le v enem stavku. Višje sodišče zato zaključuje, da izpodbijana odločba v odločilnih razlogih na to dejstvo ni oprta.

13. Očitek, da je obrazložitev nekonsistentna in sama s seboj v nasprotju, je pavšalen in kot tak ni zmožen konkretnejše obravnave. Ni utemeljena niti navedba, da je sodišče kršilo načelo neodvisnosti. Sodišče ni dopolnjevalo trditvene podlage tožeče stranke niti ni ugotavljalo dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala. Iz podatkov sodnega spisa tudi ne gre razbrati, da bi sodišče prve stopnje kakorkoli kršilo določbe ZPP v korist tožeče stranke ali v škodo prvo tožene stranke.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja

14. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj izpovedi drugega toženca, da naj bi prejeto kupnino porabil za plačilo svojih upnikov, ni sledilo. Ni pravilno stališče prvo tožene stranke, da je tožeča stranka s tem, ko na tak odgovor drugemu tožencu ni zastavila dodatnih vprašanj, priznala, da je kupnino, katere prejemu že od vložitve tožbe dalje nasprotuje. Zlasti to velja zato, ker je zaslišanje stranke dokazno sredstvo in ne navedba, ki jo je nasprotna stranka dolžna prerekati. Verodostojnost izpovedi stranke pa v okvirih navedb pravdnih strank presoja sodišče in ne stranki.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo svoj zaključek, zakaj ne verjame navedbi prvo tožene stranke, da pridobljene nepremičnine upravlja in uporablja kot dejanska lastnica. Višje sodišče soglaša z zaključkom, da predložene najemne pogodbe in potrdila o plačilu najemnine niso verodostojni dokazi, saj so tako najemne pogodbe kot potrdila o plačilu najemnine oziroma stroškov predložena za obdobje po vročitvi tožbe v obravnavani zadevi, prvo tožena stranka pa ni predložila nobenih dokazov za obdobje pred vložitvijo tožbe niti ne svojih knjigovodskih listin, v katerih bi bila ta razmerja oziroma prihodki iz njih zabeleženi. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prvo toženo stranko v okviru edicijskega postopka pozvati, da predloži dodatne dokaze za svoje navedbe. Predložitev dokazov je že v osnovi strankina dolžnost. Stranka ni upravičena čakati, da jo sodišče poziva k predložitvi dodatnih dokazov, temveč mora z lastnim skrbnim ravnanjem skrbeti za svoje interese v postopku. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je s svojimi dokazi prvo tožena stranka že prevalila procesno dokazno breme na tožečo stranko. Višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgoraj navedeni predloženi dokazi ne dokazujejo, da je prvo tožena stranka prevzete nepremičnine upravljala in uporabljala kot lastnica, zato procesno dokazno breme še ni prešlo na tožečo stranko. V zvezi z zaslišanjem priče D. D. je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj priče ni zaslišalo (31. točka obrazložitve), pritožba pa v zvezi s tem niti ne konkretizira nezakonitosti zavrnitve dokaznega predloga.

16. Enako, kot velja za preostanek plačila, je na toženih strankah dokazno breme tudi glede plačila are. Višje sodišče soglaša z presojo sodišča prve stopnje, da toženi stranki plačila are nista izkazali. Ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zatrjevala nepreverljivosti plačila are. V prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2015 je tožeča stranka navedla, da zaradi pomanjkljivosti potrdila banke A. z dne 15. 1. 2014 ni mogoče preveriti, ali je bila ara dejansko plačana, s čimer je po presoji višjega sodišča po vsebini ugovarjala neizkazanemu denarnemu toku med računoma toženih strank. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva v smeri, da bi prvo toženo stranko pozivalo na predložitev dodatnih dokazov o denarnem toku za plačilo are, saj jo je na isto še pred prvim narokom opozarjala že tožeča stranka. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v novem sojenju prvo toženo stranko izrecno pozivati na dopolnitev trditev in predložitev novih dokazov. Navedbe v zvezi z ničnostjo spornih poslov je tožeča stranka postavila že pred prvim narokom, kar pomeni, da je bila prvo tožena stranka dolžna relevantne navedbe in dokaze predložiti vključno do prvega naroka za glavno obravnavo in v pritožbenem postopku ne more uspeti s poskusom prevalitve odgovornosti za svojo pasivnost pri predložitvi prepričljivih dokazov na sodišče. 17. Tudi glede izkaza plačila preostalega dela kupnine višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da potrdilo banke A. z dne 15. 1. 2014 ne dokazuje prenosa kupnine za prodane nepremičnine z računa prvo tožene na stranke na račun drugega toženca. Prvo tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče, kljub jasni navedbi nasprotne stranke o pomanjkljivosti navedenega potrdila, izrecno pozivati prvo toženo stranko, da predloži ustrezno potrdilo. Sodišče s tem, ko je štelo, da predložena listina ni verodostojen izkaz navedb prvo tožene stranke, ni vzpostavilo novega dokaznega pravila, niti prvo tožena stranka ne pojasni, kako ji je bilo s tem omejeno dokazovanje in kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Višje sodišče poudarja, da je prvo tožena stranka sprva navajala, da drugačnega potrdila ne more predložiti, ker ne more vplivati na dokumente, ki jih banka redoma izdaja, v kasnejšem teku postopka in v pritožbi pa je nato prepozno vlagala določena potrdila z vsebovanimi številkami bančnega računa, s čimer je že sama negirala svojo prvotno navedbo, da potrdila z vsebino, kot jo je zahtevala tožeča stranka, niti ne more pridobiti. Na podlagi navedenega je višje sodišče prepričano, da prvo toženi stranki ni bilo omejeno dokazovanje, presoja verodostojnosti listin, enako kot drugih dokazov v postopku, pa je na sodišču: po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo pojasnilo, zakaj predloženemu potrdilu banke A. z dne 15. 1. 2014 ni verjelo.

18. Navedba, da tožeča stranka ni prerekala navedbe, da so bili nakazani zneski nakazani za namen poplačila kupnine, ni združljiva z ugovorom tožeče stranke o nepreverljivosti potrdil in posledičnem neobstoju plačila. Tožeča stranka, ki zatrjuje neodplačnost prenosa nepremičnin in pri tem vztraja (npr. pripravljalna vloga z dne 5. 11. 2015) s tem logično prereka nadaljnje navedbe prvo tožene stranke, ki izhajajo iz predpostavke, da je bila kupnina plačana.

Glede prekluzije

19. Prvo tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti instituta prekluzije. S pravilno in zakonito uporabo pravil o prekluziji sodišče prve stopnje toženi stranki ni kršilo pravice do izjave, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

20. Obširne pritožbene navedbe o edicijskem predlogu tožeče stranke niso utemeljene. Narava edicijskega predloga ne pomeni, da je stranka, katero bi poziv sodišča za predložitev ustreznih listin zadel, do tega trenutka onemogočena pri tem, da samostojno predloži listine, na katere bi se nanašal poziv sodišča. Obveznost, da stranka predloži dokaze, s katerimi utemeljuje svoje navedbe, je namreč vsebovana že v samem ZPP, in sicer v določbah 7. in 212. člena, glede listin pa še v prvem odstavku 226. člena ZPP. V obravnavani zadevi se je vprašanje listin z vsebovanimi številkami transakcijskih računov, s katerih in na katere je bilo opravljeno domnevno nakazilo kupnine za odsvojene nepremičnine, s strani strank obravnavalo že od prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 15. 9. 2015. Zato se prvo tožena stranka neutemeljeno zavzema za to, da bi pravila o prekluziji lahko začela učinkovati šele v situaciji, ko bi sodišče prve stopnje edicijskemu predlogu tožeče stranke ugodilo in toženi stranki postavilo določno opredelitev listin, ki naj bi jih predložila, z rokom predložitve in opozorilom na posledice zamude s predložitvijo. Takšno stališče pomeni špekuliranje s predložitvijo relevantnih dokazov, kar pa nasprotuje namenu omenjenega 7. in 212. člena ZPP, pravila o prekluziji pa so prav zaradi preprečitve takega ravnanja določena v ZPP.

21. Višje sodišče poudarja, da je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2015, ki je bila pooblaščencu prvo tožene stranke vročena 17. 9. 2015, ugovarjala, da potrdilo banke A. z dne 15. 1. 2014 ne dokazuje nakazila domnevne kupnine na račun drugega toženca, saj potrdilo ne vsebuje podatkov o transakcijskih računih toženih strank, med katerima naj bi se izvršilo nakazilo kupnine. To pomeni, da je prvo tožena stranka že na tej točki vedela, da je verodostojnost potrdila za tožečo stranko sporna, na kar je še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2015 (med drugim) odgovorila z navedbo, da od banke ne more pridobiti listine z drugačno vsebino, kot pa jo banka redno izdaja. Ta navedba prvo tožene stranke na naroku ovrže tudi pritožbeno navedbo, da se vprašanje podatkov o transakcijskih računih na prvem naroku sploh ni obravnavalo. Iz zapisnika naroka izhaja ravno nasprotno: da sta tožeča in prvo tožena stranka obsežno razpravljali o verodostojnosti predloženega potrdila. Na naroku dne 17. 3. 2016 je prvo tožena stranka vendarle predložila tudi nekatera druga potrdila, pri čemer ni podala nikakršnih navedb, da od banke takih potrdil ne bi mogla pridobiti že prej. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je krivda za nepravočasno predložitev navedenih listin izključno na strani prvo tožene stranke, saj je imela od seznanitve z navedbami tožeče stranke dovolj časa za to, da bi navedene listine lahko predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2015 z dne 17. 11. 2016, na katero se prvo tožena stranka sklicuje, ni primerljiva s situacijo v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi je krivda za nepredložitev ustreznih listin izključno na prvo toženi stranki za razliko od predložene zadeve, kjer je sodišče dodatne dokaze upoštevalo zaradi za stranko nepričakovanega procesnega preobrata v drugem postopku, takšnih okoliščin pa v obravnavani zadevi ni bilo.

22. Ni utemeljeno niti sklicevanje na to, da so bili dokumenti predloženi pred dejansko obravnavo zahtevka za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb in da se s priznanjem prepozno predloženih dokazov postopek ni zavlekel. Ker je tožeča stranka že v tožbi ter tudi v sledečih pripravljalnih vlogah navajala, da so prodajne pogodbe nične, in ugovarjala nasprotnim navedbam prvo tožene stranke, na kar je prvo tožena stranka tudi odgovarjala, to dokazuje, da je bilo to vprašanje med strankama vsebinsko obravnavano že pred tem. Zato je imela prvo tožena stranka nedvomno dolžnost, da do prvega naroka predloži dokazila, s katerimi bi utemeljevala svoje navedbe. Višje sodišče ponovno poudarja, da sta tožeča in prvo tožena stranka še na prvem naroku obsežno razpravljali prav o vprašanju verodostojnosti potrdila banke A. z dne 15. 1. 2014 in ne le o procesnih vprašanjih, kot navaja prvo tožena stranka. Posledično je neutemeljen sklep, da se vprašanje ničnosti spornih poslov ni obravnavalo, dokler nanj ni opozorilo višje sodišče v sklepu in sodbi I Cpg 102/2017. Golo sklicevanje na to, koliko bi se z upoštevanjem prepozno predloženih dokazov zavlekel postopek, pa bi v obravnavani zadevi pomenilo zlorabo pravil o dolžnosti pravočasnega predlaganja dokazov, kar pa nedvomno ni namen zakonske določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP.

23. Prav tako ne drži, da predloženi listinski dokazi ne predstavljajo novega dokaznega predloga. Odločba Ustavnega sodišča Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 188/2006 z dne 15. 10. 2008, na kateri se sklicuje prvo tožena stranka, se nanašata na tematiko postavitve novega izvedenca in ne predložitve novega listinskega dokaza, zato nista neposredno primerljivi z obravnavano zadevo. V nobeni izmed predloženih odločb tudi ni najti stališča, da se razlaga dokaznega predloga za postavitev (novega) izvedenca lahko uporabi tudi za dokazovanje z listinami. Za nove listinske dokaze po presoji višjega sodišča ne bi šlo v primeru, ko bi stranka na ugovor nasprotne stranke predložila izvirnik listine, ki jo je predhodno predložila le v obliki fotokopije ipd. V situaciji, ko pa stranka predloži popolnoma novo listino z novimi bistvenimi podatki, pa gre nedvomno za nov predloženi dokaz, ki je lahko v primerjavi s prej predloženimi listinami podvržen pravilu o prekluziji.

Glede materialnopravne presoje ničnosti prodajnih pogodb

24. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja višje sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da so bile sporne prodajne pogodbe sklenjene z namenom izigravanja upnikov oziroma da je bil to ključni nagib, ki je vodil drugega toženca k sklenitvi spornih pogodb.

25. Po stališču pravne teorije spadajo v del pogodbene podlage – kavze – vse okoliščine, na katerih je utemeljeno pravno razmerje oziroma so z njim tesno povezane.3 Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil drugi toženec seznanjen z začetkom davčnega postopka. Prav tako so mu bile znane posledice izvedenega davčnega nadzora, saj je ob zaslišanju izpovedal, da je v preteklosti davčni organ od njega že izterjeval davčne dolgove in je v posledici (tudi) te izterjave šel v osebni stečaj. Nadalje drugi toženec za odsvojene nepremičnine ni prejel nobenega plačila, v nepremičninah pa kljub njihovi odsvojitvi še naprej brezplačno živi. Iz dejanskega stanja tudi izhaja, da sta bili toženi stranki na podlagi intenzivnega poslovnega sodelovanja v razmerju medsebojne povezanosti in da je prvo tožena stranka, ne da bi za to morala opraviti nasprotno dajatev v obliki plačila kupnine, od drugega toženca prejela v (zemljiškoknjižno) last več nepremičnin in prejela zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo nepremičnin na svoje ime v zemljiški knjigi, nato pa je brezplačno prejete nepremičnine še brezplačno pustila v uporabi drugemu tožencu in njegovi družini.

26. Na podlagi vseh navedenih okoliščin v zvezi z obema toženima strankama je nedvomno utemeljen sklep, da je bil glavni namen toženih strank ob sklenitvi spornih prodajnih pogodb izigravanje upnikov drugega toženca. Dejanske okoliščine prepričljivo dokazujejo tak namen pri drugem tožencu, ne more pa biti nobenega dvoma niti o obstoju relevantnih okoliščin na strani prvo tožene stranke, ki kažejo na njeno bistveno pomoč pri izigravanju upnikov drugega toženca. Pogodba, sklenjena z namenom izigravanja upnikov, nasprotuje morali, zato je podlaga takšne pogodbe po ustaljeni sodni praksi4 nedopustna skladno z določbo drugega odstavka 39. člena OZ. Posledično to pomeni, da je pogodba, sklenjena na podlagi nedopustne podlage po četrtem odstavku 39. člena OZ, nična.

27. Upoštevajoč ključno ugotovljeno dejstvo, da prvo tožena stranka drugemu tožencu za prejem njegovih nepremičnin v last ni plačala ničesar niti slednji od prvo tožene stranke ni zahteval plačila za odsvojene nepremičnine, je šlo pri spornih prodajnih pogodbah torej za neodplačen prenos premoženja z drugega toženca na prvo toženo stranko. Ob nadaljnjem upoštevanju vseh bistvenih okoliščin, ki dokazujejo vedenje drugega toženca o posledicah postopka davčnega nadzora, ni nobenega dvoma o tem, da je bil ključni nagib za opisani neodplačni prenos premoženja drugega toženca v tem, da ga skrije pred upniki in jih s tem izigra. Tak ključen nagib ni dopusten. To pomeni, da so sporne pogodbe nične tudi na podlagi določbe tretjega v zvezi z drugim odstavkom 40. člena OZ, pri čemer ob ugotovljeni neodplačnosti prenosa za takšno posledico niti ni bistveno, ali je prvo tožena stranka za nedopusten nagib drugega toženca vedela.

28. Višje sodišče še dodaja, da glede na predstavljene dejanske ugotovitve o neodplačnem prenosu nepremičnin na prvo toženo stranko in o nedvomnem namenu izigravanja upnikov niti ni bistveno, ali namen oškodovanja upnikov pravno kvalificiramo kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib drugega toženca za sklenitev takih pogodb.5 Ničnost pogodb je namreč posledica enega ali drugega, kar je ugotovilo in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve). Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

29. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede pritožbe drugega toženca zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018

30. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi s premoženjem, ki bi z uspešno uveljavitvijo tožbenega zahtevka spadalo v stečajno maso. To pa pomeni, da je v takih sporih stečajnega dolžnika upravičen zastopati le njegov zakoniti zastopnik – stečajni upravitelj. Procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna stranka opravi sama, se ne upoštevajo.6

31. Višje sodišče pojasnjuje, da izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika oziroma v tem primeru tožba na ugotovitev ničnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki ju sproži stečajni upravitelj, v svojem bistvu pomeni ravnanje stečajnega upravitelja v nasprotju z voljo stečajnega dolžnika v času, ko je sklenil posel. Enako velja tudi, ko izpodbojni zahtevek vloži upnik, pa stečajni upravitelj takemu zahtevku ne nasprotuje. Vendar to ne pomeni, da je stečajni upravitelj v konfliktu interesov s stečajnim dolžnikom, ki bi terjala postavitev kolizijskega zastopnika. Naloga stečajnega upravitelja je, da prevzame zastopanje stečajnega dolžnika v vseh postopkih, ki vplivajo na stanje stečajne mase in skrbi za vnovčenje oziroma potencialno povečanje stečajne mase ter za čim ugodnejše poplačilo upnikov. To je tudi temeljno vodilo stečajnega postopka. Stečajni dolžnik na podlagi določbe prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP od začetka stečajnega postopka glede premoženja, ki spada ali bi po stališču sodne prakse lahko spadalo v stečajno maso, nima več materialnopravnega upravičenja za razpolaganje z njim, posledično pa po določbi 386. člena v zvezi z določbama 245. člena in drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP glede tega premoženja nima niti procesnih upravičenj v postopku in se na domnevno obveznost zagotovitve le-teh ne more uspešno sklicevati. Iz navedenih razlogov zato ni utemeljena navedba, da sodišče drugemu tožencu krši pravico do sodnega varstva, ker ne dopusti, da v njegovem imenu procesna dejanja opravlja pooblaščenka, kateri z začetkom stečajnega postopka po določbi drugega odstavka 101. člena ZPP pooblastilo za zastopanje preneha oziroma ker zaradi kolizije interesov drugemu tožencu ne postavi kolizijskega zastopnika.

32. Na podlagi navedenega procesnega položaja drugega toženca je višje sodišče po določbi 352. člena ZPP pritožbo drugega toženca kot nedovoljeno zavrglo.

Glede pritožbe prvo tožene stranke zoper sklep z dne 15. 5. 2018

33. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je s popravnim sklepom sodišče prve stopnje svojo odločitev nedovoljeno vsebinsko spremenilo. Prav okoliščina, da v sodbi in sklepu z dne 17. 4. 2018 v I. točki izreka ni odločalo o nobenih nepremičninah, niti se tega vprašanja v zvezi s to točko izreka ne dotika obrazložitev, temveč se obrazložitev izključno nanaša na nepremičnine, navedene v II. točki izreka, dokazuje, da je zapis sodišča prve stopnje očitna pisna pomota, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim popravnim sklepom dopustno popravilo.

34. Navedba prvo tožene stranke, da je s spremembo izgubljena sledljivost sprememb številk v tožbenem zahtevku, pa ni skladna z njenim predhodnim ravnanjem. V pritožbi zoper sodbo in sklep, ki jo je vložila dne 25. 5. 2018, kar je še pred vročitvijo tega popravnega sklepa dne 29. 5. 2018, prvo tožena stranka ni navajala nikakršne nezmožnosti ugotovitve, na katere nepremičnine se nanaša izrek, oziroma ni konkretizirala, da bi bila obrazložitev kakorkoli v nasprotju z izrekom. Posledično je ta pritožbena navedba izključno prirejena za potrebe te pritožbe in kot taka ni utemeljena.

35. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe prvo tožene stranke zoper sklep z dne 22. 5. 2018

36. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o sodnih taksah počakati na pravnomočen zaključek sodnega postopka. Določba drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 določa le, da za stranko, ki je v postopku uspela in je oproščena plačila sodnih taks, le-te skladno z njenim uspehom plača nasprotna stranka. Iz dikcije omenjene določbe ZST-1 ne izhaja, da bi moralo sodišče za odločitev o naložitvi plačila čakati do pravnomočne odločitve. Posledično odločitev sodišča prve stopnje ni bila preuranjena.

37. Drži pa pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo omejitve višine sodnih taks, ki jo je naložilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018. V skladu z navedeno odločbo se sodna taksa od vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR odmeri, kot bi šlo za spor v višini 500.000,00 EUR. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti takso od zneska 500.000,00 EUR za vsakega od treh zahtevkov, torej v skupni višini 6.525,00 EUR, kot v pritožbi pravilno navaja prvo tožena stranka. Glede na uspeh tožeče stranke, ki znaša 1/3, morata toženi stranki solidarno plačati znesek 2.175,00 EUR sodne takse za redni postopek po tar. št. 1111 ZST-1 in enak znesek 2.175,00 EUR sodne takse za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST-1. 38. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena izpodbijani sklep spremenilo kot izhaja iz izreka te odločbe.

Glede stroškov pritožbenega postopka

39. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Višje sodišče je o vseh stroških pritožbenega postopka odločilo z enotno odločbo. Ker je prvo tožena stranka uspela le delno glede pritožbe zoper sklep z dne 22. 5. 2018, ki se nanaša na plačilo sodne takse, v preostalih delih pritožb pa ni uspela, je višje sodišče odločilo, da na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP sama krije vse svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2443/08 z dne 22. 5. 2009. 2 Galič, A., v: Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2010, str. 239. 3 Grilc, P., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 292. 4 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015, sodbi II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018, idr. 5 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018. 6 Galič, A., v: Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 340.