Jedro

Ne glede na različno imenovanje stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, pa so vsakokrat veljavni stanovanjski predpisi vsebinsko enako opredeljevali to pravico in sicer tako, da je bila strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Bistvena značilnost je bila, da te pravice ni bilo mogoče prenesti na uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška opravila, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku iz tožbe se zavrne kot neutemeljena. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izprazniti stanovanje v hiši L. in ga izročiti tožeči stranki. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe za isto stanovanje. Ugotovilo je, da je bilo sporno stanovanje v letu 1968 dodeljeno F. K. kot hišniško stanovanje. K. je v hiši opravljal dela kurjača in hišnika. Stanodajalec ni spremenil lastnosti stanovanja tako, da ne bi bilo več hišniško. Stanovanjska pogodba iz leta 1979 pa je nična, kolikor bi iz nje izhajalo, da je F. K. postal imetnik stanovanjske pravice brez omejitev, ki so veljale za hišniško stanovanje. Potem ko se je K. odselil, sta toženca ostala v stanovanju, vendar hišniških del nista opravljala. Zato se morata na podlagi 157.čl. Stanovanjskega zakona iz stanovanja izseliti. Ker toženca nista imela stanovanjske pravice, ni utemeljen njun zahtevek na sklenitev najemne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Spremenilo je sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožeče stranke. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno stališče, da je bilo sporno stanovanje oddano K. kot hišniško stanovanje in da te lastnosti kasneje ni izgubilo. Na hišniškem stanovanju pa po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je veljal pred Stanovanjskim zakonom, ni mogel nihče pridobiti stanovanjske pravice. Le tisti, ki je opravljal hišniška dela, je pridobil pravico do začasne uporabe. Potrdilo je tudi aktivno legitimacijo prve tožeče stranke, odreklo pa jo je drugi tožeči stranki, ki je le zastopnik lastnikov.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek in ugodi nasprotnemu zahtevku. Navaja, da K. ni dobil spornega stanovanja s pogodbo z dne 30.3.1968. Vselil se je namreč že 1.9.1957. Tožeča stranka ni predložila listine, iz katere bi bila razvidna namembnost spornega stanovanja ob dograditvi hiše. Sklicuje se na stanovanjsko pogodbo z dne 5.12.1979, s katero je bila K. priznana stanovanjska pravica brez omejitev. Ta pogodba se sklicuje na odločbo stanodajalca Izvršnega sveta Skupščine SRS, iz česar tožena stranka sklepa, da je bilo tedaj K. stanovanje dodeljeno kot navadno stanovanje. V tem času K. ni bil hišnik, pač pa je bil v službi pri Izvršnem svetu. Ko se je leta 1986 K. odselil, sta v stanovanju ostala toženca več kot dve leti. Glede na to ni mogoče zahtevati njune izselitve.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija zoper sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno o zahtevku na izpraznitev stanovanja, ni utemeljena, revizija zoper izrek o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe, pa ni dovoljena.

Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali je sporno stanovanje hišniško. Tožena stranka navaja v reviziji razloge, zaradi katerih meni, da stanovanje že prej ni bilo hišniško, vsekakor pa je to lastnost izgubilo s sklenitvijo stanovanjske pogodbe z dne 5.12.1979. Revizijska navedba, da se je F. K. vselil v sporno stanovanje že 1.9.1957 in da zato pogodba z dne 30.3.1968 ni odločilna, ni utemeljena. Res se je K. po lastni izjavi vselil navedenega dne, vendar v tej isti izpovedbi pojasnjuje, da je stanovanje dobil kot kurjač in zato da bi v hiši opravljal manjša hišniška dela; da bi dobil stanovanje, je moral opustiti svoj poklic (izpovedba na glavni obravnavi dne 16.3.1994). Sklicevanje tožene stranke na izpovedbo K. torej ni popolno in zato ne odraža njene prave vsebine o okoliščinah v zvezi z dodelitvijo stanovanja. Toda celo če ne bi bilo tako, je iz pogodbe z dne 30.3.1968 razvidno, da je vsaj od tedaj dalje sporno stanovanje hišniško.

Stanovanjska pogodba z dne 5.12.1979 ni spremenila opredelitve spornega stanovanja. Tožena stranka v reviziji zmotno razlaga določbo prvega člena te pogodbe, češ da se sklicuje na dodelitveno odločbo stanodajalca. V resnici je v tej pogodbi stanodajalec le imenovan, podatkov o dodelitveni odločbi pa ni; ustrezen prostor v formularju pogodbe ni izpolnjen. Tako formulirana pogodba daje podlago za razlago, po kateri pogodbeni stranki Samoupravna stanovanjska skupnost občine L. in F. K. nista posegla v namembnost stanovanja. Tega tudi nista mogla storiti, saj od njune volje ni bilo odvisno, ali naj ostane sporno stanovanje še naprej hišniško ali ne. Stanovanjska pogodba z dne 5.12.1979 je lahko z veljavnostjo za pogodbene stranke določila stanarino, dolžnost vzdrževanja stanovanja in druge pravice ter obveznosti pogodbenih strank, ni pa mogla spremeniti pravnega režima, ki ga je zakon določal za hišniška stanovanja. V zvezi s tem revizija opozarja, da obravnavana stanovanjska pogodba ne govori o začasni uporabi stanovanja, kar bi kazalo na hišniško stanovanje. Toda pri tem prezre, da so po tedaj veljavnem zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 18/74) tudi hišniki, kurjači in drugi uporabniki službenih ter hišniških stanovanj imeli stanovanjsko pravico (1. in 2. odst. 16.čl. navednega zakona), ki pa je bila izrečno omejena glede možnosti prenosa na uporabnike (3. odst. 16.čl. istega zakona). Pravico do začasne uporabe na hišniškem stanovanju je uvedel šele zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur.l. SRS št. 35/82) v 40.čl. Zato pogodba iz leta 1979 ni mogla vsebovati določb o pravici do začasne uporabe, ki je tedaj veljavni zakon ni poznal. Ne glede na različno imenovanje stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, pa so vsakokrat veljavni stanovanjski predpisi vsebinsko enako opredeljevali to pravico in sicer tako, da je bila strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Bistvena značilnost je bila, da te pravice ni bilo mogoče prenesti na uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška opravila, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja. Zato ni pomembno, da je F. K. kot tedanji kurjač in hišnik dobil drugo službo, da se je nato upokojil in odselil. Vse to ni povzročilo spremembe v namembnosti stanovanja, ki je kljub navedenemu ostalo hišniško. To dejstvo pa je onemogočilo prehod prejšnje stanovanjske pravice in kasnejše pravice do začasne uporabe stanovanja na toženca, ki sta živela skupaj s K. in po njegovem odhodu ostala v stanovanju. Zdaj veljavni Stanovanjski zakon izrečno ureja tak položaj v 157. členu, po katerem morajo uporabniki hišniških stanovanj, ki ob uveljavitvi tega zakona ne opravljajo hišniških funkcij, v enem letu po uveljavitvi tega zakona izprazniti hišniško stanovanje, ne da bi jim pripadli kakršni koli prostori, če se z lastniki hiše ne dogovorijo drugače (prvi odst. 157.čl. Stanovanjskega zakona).

Glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni. Izpodbijana sodba navaja razloge o vseh pomembnih okoliščinah in ni obremenjena z nobeno tako napako, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot kršitev po navedeni določbi ZPP. Iz gornje obrazložitve pa izhaja, da temelji sodba na pravilni uporabi materialnega prava. Uveljavljeni revizijski razlogi zato niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo, kolikor je dovoljena, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Za dovoljenost revizije predpisuje zakon določene predpostavke, med katerimi je navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi v znesku, ki presega vsakokrat veljavno vrednostno mejo. Tožena stranka je v nasprotni tožbi z dne 15.11.1993 vrednost spornega predmeta označila s točkami. Število točk je podlaga za izračun taks in odvetniške tarife, pri čemer je vrednost točke v obeh primerih različna. Da bi bilo ustreženo določbi 2. odst. 186.čl. in 3. odst. 382.čl. ZPP, pa mora biti vrednost spornega predmeta navedena v denarju. Če stranka, ki vlaga tožbo, ne ravna tako, si ne zagotovi pravice do revizije. Tako razlago določb 186. in 382.čl. ZPP je potrdilo tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 14.12.1994 (Pravna mnenja II/94 str.5). Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrglo revizijo tožene stranke v tem delu kot nedovoljeno (392. čl. ZPP).