Jedro

Sklep o prekinitvi postopka ni niti sklep v smislu 2. člena ZUS-1 niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se postopek vpisa tožeče stranke v register domačnih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu prekine do pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za delo, št. 06100-383/2011 z dne 28. 10. 2011. V obrazložitvi sklepa navaja, da mora ministrstvo v postopku vpisa v register skladno s 164. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) ugotoviti, ali stranka izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje. Eden izmed pogojev je, da stranka pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršila delovno pravne zakonodaje. V obravnavnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je Inšpektorat RS za delo dne 29. 2. 2012 posredoval predlog za uvedbo inšpekcijskega nadzora, v okviru katerega je bila tožeči stranki zaradi kršitev delovno pravne zakonodaje izdana odločba št. 06100-383/2011 z dne 28. 10. 2011, ki pa še ni pravnomočna. Vprašanje, ali je tožeča stranka kršila delovno pravno zakonodajo, v postopku vpisa v register predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V skladu z navedeno določbo lahko upravni organ v takšnem primeru to vprašanje obravnava sam ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Ker odločba inšpektorata za delo še ni pravnomočna, tožena stranka ni mogla ugotoviti, ali je izpolnjen pogoj iz prve alinee 164. člena ZUTD za vpis tožeče stranke v ustrezni register, zato je prekinila postopek do pravnomočnosti odločbe inšpektorata za delo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da odločba o prekršku ni predhodno vprašanje v konkretnem primeru, temveč gre za prekrškovno zadevo, v kateri je bila vložena zahteva za sodno varstvo, o kateri pa pristojno sodišče še ni odločilo. Tožena stranka bi zato morala v tem postopku upoštevati ustavno določbo o domnevi nedolžnosti, ki se smiselno uporablja tudi za prekrške. V skladu z navedenim je tožeča stranka povsem nedolžna in ni storila očitanega prekrška, zato ne more v nobenem oziru trpeti negativnih posledic izdane odločbe inšpektorata za delo. Gre namreč za nepravnomočno odločbo, ki nima nobenih pravnih učinkov. Tožena stranka bi zato morala odločiti o vlogi tožeče stranke, ne pa čakati do odločitve prekrškovnega organa, pri čemer le-ta izpolnjuje vse pogoje za vpis v register. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi ter dodatno pojasnjuje, da gre v tej upravni zadevi za vprašanje, ali je tožeča stranka v zadnjih dveh letih pred vložitvijo vloge kršila delovno pravno zakonodajo, kar je eden izmed pogojev za vpis v register. To vprašanje predstavlja samostojno pravno celoto, ki sodi v pristojnost drugega organa oz. sodišča, brez rešitve navedenega vprašanja pa tožena stranka ne more odločiti o glavni stvari. Zaradi navedenega so brez predmetne navedbe tožeče stranke o nespoštovanju domneve nedolžnosti, saj tožena stranka še sploh ni odločila o zahtevku. Prav zaradi tega, ker še ni rešeno vprašanje, ali je tožeča stranka storila prekršek ali ne, je tožena stranka prekinila postopek do rešitve tega vprašanja. Navedenega vprašanja pa tožena stranka ne more sama rešiti, saj se je postopek že pričel, ni pa še pravnomočno zaključen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V tej zadevi je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločila o prekinitvi postopka vpisa v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. Navedeni sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 147. člena ZUP zaradi rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu. V skladu z navedeno določbo lahko upravni organ, če med postopkom naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, to vprašanje obravnava sam ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Po presoji sodišča je odločanje o prekinitvi postopka odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tej bo v obravnavanem primeru šele odločeno z odločbo o vpisu v register ali o njegovi zavrnitvi, zoper to odločitev pa bo lahko tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu.

Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni spor dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akt ustreza definiciji upravnega akta. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je upravni akt odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. To pa je v primeru, kadar akt vsebuje odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Če pa z aktom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, tega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, razen če zakon izrecno ne določa drugače. Tako je v upravnem sporu lahko izpodbijati tudi tiste akte, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom pa je bil postopek le prekinjen do pravnomočne rešitve spornega vprašanja, ali je tožeča stranka kršila delovno pravno zakonodajo. Sklep o prekinitvi postopka tako ni sklep v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten. Ker upravni spor v zvezi s spornim sklepom ni dopusten, sodišče tudi ni vsebinsko presojalo tožbenih navedb in dokazov.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, je skladno s prej citirano določbo odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka sklepa.