Jedro

Tožeča stranka je v okviru glavnega zahtevka zahtevala še plačilo kapitaliziranih obresti oziroma postranske terjatve (tožeča stranka jih je uveljavljala le v seštevku) od neporavnanih in v izvršilnih postopkih neizterjanih terjatev, in zakonske zamudne obresti od 8.3.1995 dalje (tožba vložena 14.3.1995). Z revizijo se torej izpodbija poleg odločitve o treh glavnih zahtevkih v vrednosti 125.161,70 SIT, 492.298,70 SIT in 146.740,50 SIT, še odločitev o postranskih terjatvah v skupnem znesku 2.521.477,60 SIT. Ker pa se pri določitvi vrednosti spornega predmeta postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP), torej kot osnovni in edini razlog za začetek pravde, se vrednost določa po glavnih terjatvah. Tako je vrednost spornega predmeta premajhna za dovoljenost revizije in je bilo treba nedovoljeno revizijo v celoti zavreči (377. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 3.258.670,50 SIT s pp. Ugodilo je predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev ali obremenitev njenega solastninskega deleža na hiši, opisani v izreku sklepa.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB2 - uradno prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/2004) in predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji in je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Tožeča stranka je v okviru glavnega zahtevka zahtevala plačilo treh različnih terjatev, ki so nastale do neusklajene družbe oziroma podjetja v zasebni lasti tožene stranke do uveljavitve Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l.RS, 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/2001, 57/2004, 139/2004), in do katerih poplačila navkljub pravnomočnim izvršilnim naslovom zaradi v tožbi opisanih ravnanj tožene stranke ni prišla. Vtoževala je plačilo neporavnanih obveznosti, glede katerih je bila v izvršilnih postopkih, vodenih pod opravilnimi številkami II Ig 1120/93 za plačilo 125.161,70 SIT, II Ig 1707/92 za plačilo 492.298,70 SIT in Ig 488/93 za plačilo 146.740,50 SIT izvršba neuspešna. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala okoliščin, na temelju katerih bi bilo mogoče z gotovostjo opredeliti, ali je uveljavljala več zahtevkov, ki se opirajo na isto pravno ali dejansko podlago, ali le enega iz enega samega posla z večimi delnimi izpolnitvami (razen kolikor je navajala, da gre za postopke v zvezi z naročili blaga, kot izhajajo iz zgoraj navedenih izvršilnih spisov). Dolžnost stranke je, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali zahtevke (212. člen ZPP). Od tega je odvisna tudi dovoljenost revizije (367. člen ZPP). Tožeča stranka torej ni zatrjevala dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče določiti, ali je izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo, ali ima tožeča stranka pravico do revizije po drugem odstavku 41. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta, s tem pa tudi pravica do revizije, se mora v primeru, ko gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, ugotoviti po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP). Zahtevki pa ne presegajo mejnega zneska za dovoljenost revizije 1.000.000 SIT, zato revizija v tem delu ni dovoljena (377. člen ZPP).

Tožeča stranka je v okviru glavnega zahtevka za plačilo terjatev, glede katerih v izvršilnih postopkih ni uspela priti do poplačila (izvršilni postopki za plačilo 125.161,70 SIT, plačilo 492.298,70 SIT in plačilo 146.740,50 SIT), zahtevala še plačilo zneska 2.521.477,60 SIT (razlika do 3.285.670,50 SIT), kar predstavlja kapitalizirane obresti oziroma postranske terjatve (tožeča stranka jih je uveljavljala le v seštevku) od teh neporavnanih in v navedenih izvršilnih postopkih neizterjanih terjatev, in zakonske zamudne obresti od 8.3.1995 dalje (tožba vložena 14.3.1995). V konkretnem primeru se torej z revizijo izpodbija poleg odločitve o treh glavnih zahtevkih v vrednosti 125.161,70 SIT, 492.298,70 SIT in 146.740,50 SIT, še odločitev o postranskih terjatvah v skupnem znesku 2.521.477,60 SIT. Ker pa se pri določitvi vrednosti spornega predmeta postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP), torej kot osnovni in edini razlog za začetek pravde, se vrednost določa po glavnih terjatvah. Tako je vrednost spornega predmeta premajhna za dovoljenost revizije in je bilo treba nedovoljeno revizijo v celoti zavreči (377. člen ZPP).