Jedro

Čeprav so obveznosti družbe nastale pred uveljavitvam ZGD, toženka pa kot edina lastnica kapitalske družbe v zasebni lasti ni opravila uskladitev po 1. odstavku 580. člena ZGD, odgovarja toženka za terjatve družbe kot samostojna podjetnica po 6. točki 580. člena ZGD. Ni pa uspela tožeči stranki dokazati, da bi toženka ravnala v nasprotju s 140.a členom Zakona o podjetjih, ki je že poznal spregled pravne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 3.285.670,50 SIT s pripadki. Ugodilo je predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, da se toženki prepoveduje odtujitev ali obremenitev njenega solastninskega deleža na hiši, opisani v izreku sklepa.

Proti sodbi in sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Če upoštevamo 140.a člen Zakona o podjetjih, ugotovimo, da iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, na kaj je mislilo prvostopno sodišče, ko je ugodilo zahtevku. Ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza temu, kar zakon določa. Sodišče sicer skuša razlogovati tako, da naj bi zaradi enakega sedeža drugega podjetja šlo prelivanje sredstev na račun oziroma škodo upnikov, vendar je s tem v zvezi protispisna trditev, da je bila nabavljena večja količina blaga pri tožeči stranki. Tudi podatki o blokadi sredstev ne morejo izkazovati, da plačila niso šla na žiro račun podjetja. Zato zaključek, da je šlo za prelivanje sredstev, ne more biti pravilen. Sodišče domneva, da ker ni bilo odpravljeno blokiranje podjetja, ni bilo storjeno ničesar, kar pa ne drži. Zakaj sodišče sklepa, da je bila ustvarjena gospodarska identičnost s podjetjem, pa ni pojasnjeno. Okoliščina, da je na istem naslovu več družb ne pomeni ničesar. Sodišče zmotno meni, da ker je delavka tožeče stranke ob rubežu dobila vtis, da delajo pod drugim imenom, da je šlo za izkoriščanje upnikov. Nenavadno in nepojasnjeno, kaj ima opraviti tu podjetje T. in ni povezave iz 140.a členom Zakona o podjetjih. Tožena stranka se protivi izdani začasni odredbi. Sodišče bi lahko izdalo začasno odredbo že prej. Sodišče ni podalo argumentiranih navedb za odločitev za izdajo začasne odredbe.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo in sklep ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo obe tožbeni podlagi tožeče stranke: prva podlaga je bila odgovornost toženke kot lastnice družbe v zasebni lastnini po 6. točki 580. člena ZGD (Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS 30/93 in naslednji) in odgovornost lastnice po 140.a členu Zakona o podjetjih (ZP, Uradni list SFRJ št. 77/88 -46/90, ki je veljal do uveljavitve ZGD).

Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da so podani pogoji iz 140.a člena ZP (razlogi sodbe na 5. in 6. strani). Pri tem je štelo, da je šlo za prelivanje sredstev iz toženkinega podjetja na podjetje v lasti njene hčere zato, ker je V. J. izpovedala, da je v letu 1995 skupaj s sodnim izvršiteljem pri rubežu ...... p.o. G.... ugotovila, da rubljivih predmetov niso našli, v prostorih podjetja pa so bili isti ljudje, vendar so ugotovili tudi, da je v istih prostorih podjetje A. d.o.o., ki je v lasti toženkine hčere. Direktor podjetja pa je bil toženkin mož. Sodišče je tudi štelo kot odločilno, da je bilo podjetje ..... p.o. G......... 1316 dni neprekinjeno blokirano in da toženka ni naredila ničesar v prid zmanjševanju ali odpravi dolga.

Pritožba utemeljeno opozarja, da opisana dejstva ne ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 140.a člena ZP. Ta pravi, da v primeru, če edini delničar družbe, edini član družbe z omejeno odgovornostjo ali edini lastnik podjetja v zasebni lasti s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarijo pri drugih videz gospodarske identičnosti s podjetjem, je neomejeno solidarno odgovoren upnikom za obveznosti podjetja. 140.a člen Zakona o podjetjih (pozneje ga je nadomestil 6. člen ZGD)je izjema od načela, da je pravna oseba samostojni subjekt, ki odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Zato ni mogoče razlagati širše določbe 140.a člena ZP, kot je zapisana. Iz ugotovitev sodišče prve stopnje tako ni mogoče ugotoviti, da bi se sredstva družbe .... p.o. G........ mešala s premoženjem toženke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ni moč sklepati, da bi sredstva družbe prehajala na račun družbe A. d.o.o., ki je bilo v lasti toženkine hčere. Za sklepanje na obstoj pravno odločilnih dejstev iz zakonskega dejanskega stanja bi bilo treba ugotoviti, da so sredstva prehajala na račun druge družbe (v lasti toženkine hčere). Sodišče pa le ugotavlja, da je imela družba, ki je bila v lasti tožene stranke, blokirana sredstva tri leta in pol oziroma vse do stečaja, kar se je zgodilo v septembru 1996. Sodišče na koncu sklepa, da je prišlo do mešanja interesov večih družb in osebnih interesov ustanoviteljev, ki so vsi družinski člani. Dejstvo, da ima več družb sedež na istem naslovu, ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dokaz, da bi prišlo do mešanja interesov večih družb in osebnih interesov ustanoviteljev. V naši gospodarski realnosti je to celo pogost pojav. Tožeča stranka bi morala dokazati, da so sredstva namesto na račun družbe .... p.o. G....... bila nakazana na račun družb, ki so v lasti družinskih članov toženke. Tega dejstva pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Zato ima pritožba v tem delu prav in če ne bi bilo druge tožbene podlage, bi bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče prve stopnje je glede tega dela tožbenega zahtevka zmotno uporabilo določbe 140.a člena ZP. Dejansko stanje pa v tem delu ni sporno in tudi pritožba dejanskega stanja v tem delu ne graja.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 6. točke 580. člena ZGD, in je menilo, da po tej tožbeni podlagi tožbeni zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen. Sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene zmotno uporabilo materialno pravo, v tem primeru 580. člen ZGD.

Zaradi jasnosti zadeve je treba podati pregled, kako se je zakonodaja na statusnem področju razvijala in s tem v zvezi, kaj je zakonodajalec nalagal lastnikom družbe v zasebni lasti. Nesporno je, da je toženka imela v zasebni lasti družbo ... p.o. G......, ki je bila ustanovljena po določbi Zakona o podjetjih. Nesporno je tudi, da so terjatve tožeče stranke (višine terjatev niso sporne) nastale pred uveljavitvijo ZGD. Sodišče prve stopnje je zato zmotno menilo, da glede na čas nastanka dolgov ni mogoče uporabiti 580. člen ZGD, ki je nalagal družbenikom uskladitev po ZGD do 31.12.1994. Menilo je, da je zakon imel v mislih le tiste obveznosti, ki so nastale v prehodnem obdobju.

Pritožbeno sodišče pa je po skrbni analizi predpisa ugotovilo, da takšno sklepanje ni pravilno. 580. člen ZGD je uvrščen med prehodne določbe zakona. Namen zakonodajalca je bil, da se obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij uskladijo z zakonom do 31.12.1994. Kdor se pa ni uskladil, gre pa za kapitalske družbe v zasebni lasti, odgovarja za obveznosti do upnikov kot družbenik v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik. Podjetnik pa odgovarja z svojim osebnim premoženjem (1. odstavek 5. člena ZGD). Ker se nekatere družbe pozneje niso uskladile po ZGD, je bilo treba sprejeti Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS 54/99, v zvezi z odločbo ustavnega sodišča UI 135/00). Tudi ta zakon je določal, da kdor se ne uskladi po zakonu in pride do izbrisa družbe, odgovarja za obveznosti družbe kot samostojni podjetnik. To pomeni, da je v vseh primerih zakonodajalec želel, da se družbe uskladijo po ZGD, sicer pa prenehajo z delovanjem ob jamstvu lastnikov, da so odgovorni upnikom. Tudi ustavno sodišče je v obrazložitvi ustavne odločbe U-I-135/00 podalo takšno razlago 6. odstavka 580. člena ZGD (primerjaj obrazložitev citirane odločbe pod točko 48 in 49). To pomeni, da je zakonodajalec imel v mislih odgovornost lastnika zasebne družbe tudi za terjatve, ki so obstajale tudi do uveljavitve ZGD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka bila edina lastnica družbe ... p.o. G...... in da je imela družba na dan 19.10.1995 več kot tri leta in pol neprekinjeno blokiran žiro račun. Toženka pa se kljub temu ni pravočasno dokapitalizirala. Toženka je bila kot lastnica zasebne družbe odgovorna za uskladitev družbe po ZGD po 580. členu citiranega zakona in zato mora po 6. točki istega člena nositi posledice opustitve dolžnosti iz 1. odstavka 580. člena.

Po višini terjatve niso bile sporne. Sicer terjatve izhajajo iz treh izvršilnih zadev (priložene spisu). Pritožbeno sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali bi tožeča stranka glede na pravnomočne izvršilne naslove lahko vložila izvršbo na podlagi 6. točke 580. člena proti toženki. Res je bila družba .... p.o. G. izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa iz stečajnega postopka z dne 29.10.1996. Vendar to dejstvo ne pomeni, da je tožena stranka ob upoštevanju 580. člena ZGD avtomatično univerzalna pravna naslednica obveznosti družbe. Ne gre za identični primer kot ga je pozneje uvedel Zakon o finančnem poslovanju podjetij. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa v zadevi II Ips 493/2001 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje, v tem delu pa zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na sicer pravilno odločitev v izreku sodbe, je bilo tako treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V postopku namreč ni bilo procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba je sicer uveljavljala ta pritožbeni razlog, vendar ga ni obrazložila.

Pritožba tudi zmotno napada izdano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva iz 221. člena ZIZ in pravilno štelo, da je tožeča stranka dokazala tako obstoj terjatve kot možnost iz citirane določbe, saj se je toženka do sedaj branila plačati obveznosti, družba pa je v stečaju.