Jedro

Obravnavana razlastitev je za dosego javne koristi nujno potrebna, saj po nepremičninah, ki so predmet razlastitve, deloma že sedaj poteka cestni promet, nujno potrebna pa je tudi zaradi širitve javne ceste na dele parcel, kjer še ne poteka, na širino ceste 4 metrov, da bo omogočeno srečevanje nasproti vozečih vozil (izdelana PZI projektna dokumentacija na podlagi Pravilnika o projektiranju cest). Izkazana je tudi sorazmernost med javno koristjo in težo posega v zasebno lastnino, saj po delu predmetnih nepremičnin že sedaj poteka promet, torej se dejanska raba za tožnika v tem okviru ne bo spremenila, na drugi strani pa bo razlastitev zagotovila vzdrževanje ceste in nemoten dostop, sočasno pa bo zgrajena tudi javna kanalizacija, zaradi česar korist nedvomno presega izgubo, ki jo tožniku na teh nepremičninah zagotavlja zasebna lastnina.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v korist razlastitvene upravičenke Mestne občine Ljubljana za namen prevzema in gradnje objektov gospodarske javne infrastrukture - ceste in javnega kanalizacijskega omrežja, razlastil nepremičnine parc. št. 899/78, 899/80, 899/82, 899/84 in 899/86 vse k. o. ..., v lasti razlastitvenega zavezanca A. (I. točka izreka); odločil, da je investitorica dolžna pričeti z gradnjo v roku dveh let od pravnomočnosti odločbe (II. točka izreka); da se po pravnomočnosti predlaga izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice na nepremičninah v korist razlastitvene upravičenke (III. točka izreka) ter da s pravnomočnostjo ugasne služnostna pravica na nepremičninah (IV. točka izreka); ter da razlastitvena upravičenka in razlastitveni zavezanec lahko vložita predloga za odmero odškodnine za razlaščene nepremičnine v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču (V. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je v zadevi odločal na podlagi Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) ter ugotavlja, da je zahteva razlastitvene upravičenke za razlastitev nepremičnin zaradi prevzema in rekonstrukcije obstoječe kategorizirane občinske javne ceste z imenom ... in sočasne izgradnje kanalizacijskega omrežja v enoti urejanja prostora TR-428 glede na določbe ZUreP-2 v zvezi z razlastitvijo utemeljena. Razlastitvena upravičenka je izkazala vse pogoje za razlastitev tako abstraktno kot konkretno javno korist, posledično pa zavrne vse ugovore razlastitvenega zavezanca.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi meni, da je postopek v konkretnem primeru potekal z neenakopravno obravnavo strank postopka, posledično pa je izpodbijana odločba neobrazložena. Sklicuje se ZUreP-2, ki določa, da mora biti ponudba pravilna in resna, s tem je zakon utemeljil resnost in pravilnost ponudbe kot procesno predpostavko, kar pa organa nista presojala, temveč sta se sklicevala le, da bo o odškodnini odločeno v nepravdnem postopku. Ugovarja tudi, da je bila zahteva za razlastitev nepravočasna, glede na ponudbo. Organ ni ustrezno ugotovil javne koristi in tudi ne vseh elementov javne koristi, ki se zahtevajo pri opredelitvi abstraktne in konkretne javne koristi, niti se ni opredelil do konkretnih ugovorov tožnika glede neizkazanosti abstraktne javne koristi, kot jo določa zakon. Organ je izhajal iz nenatančne zahteve za razlastitev, saj iz zahteve ne izhaja natančno, ali gre za razlastitev za namene prevzema, gradnje ali rekonstrukcije obstoječe ceste, ki leži na parceli 899/37, ki je v lasti DUTB. Gre za glavno nepremičnino, ki naj bi bila predmet rekonstrukcije ceste, za njo postopek razlastitve ni tekel, kar pomeni, da javna korist za konkretno razlastitev ni izkazana oziroma, da gre za razlastitev na zalogo. Tožnikove nepremičnine naj bi bile namenjene za rekonstrukcijo in posledično za širitev ceste. V kolikor razlastitvena zavezanka še ni prevzela nepremičnin po katerih poteka obstoječa cesta, je ta še vedno v zasebni lasti, potem ni izkazana niti nujnost niti sorazmernost. S tem pa ni izkazana tudi nujna potrebnost razlastitve. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom v tem postopku – razlastitvena upravičenka MOL v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

6. Sodišče je 23. 3. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke na glavni obravnavi, in pred tem pisno, niso podale ugovora.

7. Sodišče je 21. 4. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v obe upravni odločbi in historični zemljiškoknjižni izpisek za parcelo 899/37 k.o. ... V okviru dokazovanja pa je vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet upravnega spora je odločba o razlastitvi tožnikovih nepremičnin, za namen gradnje in prevzema objektov gospodarske javne infrastrukture – ceste in javnega kanalizacijskega omrežja.

10. Tožnik uvodoma ugovarja, da organ ne bi smel voditi razlastitvenega postopka, saj za to ni bila izpolnjena procesna predpostavka, namreč ponudba za odkup nepremičnin, ki jo je razlastitveni upravičenec posredoval tožniku kot razlastitvenemu zavezancu pred uvedbo postopka razlastitve, ni bila ne resna ne pravilna. Sodišče soglaša s tožnikom, da iz drugega odstavka 197. člena ZUreP-2, ki določa, kaj mora razlastitveni upravičenec priložiti zahtevi za razlastitev, da mora biti ponudba iz 197. člena ZUreP-2, izdelana na način kot določa prvi odstavek 197. člena ZUreP-2, torej z ocenjeno vrednostjo v razlastitev predlaganih nepremičnin in ocenjenih nadomestil za škodo in drugimi stroški, v skladu z določbami ZUreP-2, ki urejajo odškodnino za razlastitev. Kolikor ponudba, ki jo prejme razlastitveni zavezanec ni izdelana tako kot določa prvi odstavek 197. člena ZUreP-2, razlastitveni upravičenec ne more nadomestiti pomanjkljivosti ponudbe s tem, da v fazi vložitve zahteve za razlastitev predloži ponudbo s cenitvijo, ki pa je razlastitveni upravičenec ni prejel. 11. V obravnavani zadevi se višina odškodnine v ponudbi ni razlikovala od višine odškodnine v cenitvi, razlastitveni zavezanec – tožnik pa na ustni obravnavi dne 17. 9. 2019, po prejemu sklepa o uvedbi razlastitve in zahteve za razlastitev s prilogami, opisani nepravilnosti, zaradi katere organ v smislu prvega odstavka 200. člena ZUreP-2, ne bi smel ugotoviti, da je zahteva za razlastitev popolna, ni ugovarjal. Iz zapisnika in pisne vloge tožnika z dne 13. 9. 2019 izhaja zgolj nestrinjanje z višino odškodnine, ni pa ta podal ugovora kot ga uveljavlja v tožbi, niti ga ni uveljavljal v pritožbi, zato ga sodišče opredeljuje za tožbeno novoto in ga ne obravnava.

12. Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi razlastitveni zavezanec uveljavljal že v upravnem postopku, da zahteva za razlastitev ni bila vložena pravočasno. Sodišče pa ne glede na navedeno tožniku pojasnjuje, da rok iz prvega odstavka 199. člena ZUreP-2 ni materialni prekulzivni rok, zaradi katerega bi tožnik lahko bil zaradi njegovega poteka vsebinsko uspešen z ugovorom nepravočasnosti.

13. Tožnik ugovarja tudi nenatančni zahtevi za razlastitev, saj iz nje, niti iz razlastitvenega elaborata ne izhaja ali je zahtevana razlastitev za namene prevzema ali gradnje ali rekonstrukcije obstoječe ceste – ulice ... Iz določbe prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 izhaja, da se nepremičnine lahko razlasti za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture. Iz zahteve za razlastitev in dokumentacije, ki ji je priložena izhaja, da je bila vložena tako za prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture, obstoječe ceste – ulice ... (kategorizirane) in gradnjo – načrtovano širitev le-te do obsega 4 metrov in izgradnje javne kanalizacije. Sodišče soglaša s tožnikom, da za sočasno gradnjo kanalizacijskega omrežja, ki bo potekala po trasi sedaj obstoječe ceste, razlastitev za namen gradnje (torej širitev ceste na nepremičnine tožnika) ne bi bila nujna, vendar je to nerelevantno. Tožnikove parcele so že danes deloma uporabljene za cesto, ki je obstoječa, širine 3 – 3,8 m, deloma pa bo na njih z gradnjo uresničen razlastitveni namen in bodo del ceste. Tožnik je na glavni obravnavi sicer podal ugovor, da cesta po njegovih nepremičninah ne poteka niti deloma, vendar se je, da po delu nepremičnin, ki so predmet zahteve za razlastitev, že v razlastitvenem postopku zatrjevalo, da tudi tam cesta poteka, pa tožnik ni izkazal niti ni dokazoval (razen trdil) nasprotnega. Sodišče glede na razloženo soglaša z organom, da je bila zahteva za razlastitev dovolj jasna, da je bila sposobna za obravnavo po obeh podlagah, gradnjo in prevzem.

14. Tožnik ugovarja, da je predlagana razlastitev razlastitev na zalogo, saj so njegove nepremičnine namenjene za širitev ceste, obstoječa cesta – parcela 899/37 pa je še v lasti DUTB in zoper njo razlastitveni postopek ni tekel, kar posledično pomeni, da ni izkazana nujnost niti sorazmernost in ne nujna potrebnost razlastitve.

15. Sodišče z ugovorom ne soglaša. Razlastitveni zavezanec ima možnost pridobiti nepremičnine, ki jih potrebuje za uresničitev razlastitvenega namena ali z razlastitvijo ali pa po civilni poti z nakupom, kot se je uresničilo v primeru parcele 899/37, pa parcele po kateri poteka obstoječa cesta. Sporna parcela je bila že v času podanega odgovora na tožbo v lasti razlastitvene upravičenke, kar je dokazala z zemljiškoknjižnim izpiskom.

16. V obravnavani zadevi je nadalje sporno, ali je za razlastitev izkazana abstraktna in konkretna javna korist. Iz prve alineje prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 izhaja zakonska domneva, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka (za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture) izkazana, če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, pod pogojem če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru. Pogoj natančnosti je med strankami sporen. V zvezi s prevzemom gospodarske javne infrastrukture – ceste ... izhaja iz OPN MOL, da je namenska raba zemljišč Ssse - splošne eno in dvostanovanjske površine, vendar je iz poteka regulacijske linije razvidno, da je po predmetnih zemljiščih predvidena občinska cesta (navedeno izkazujeta izvlečka kart iz grafičnega dela OPN MOL in izpisi iz portala Urbiinfo za posamezne nepremičnine). Enako izkazujejo isti dokazi tudi za gradnjo – širitev obstoječe ceste. Vsi navedeni dokazi so narejeni na podlagi katastra, kot iz njih tudi izhaja, zato je neutemeljen ugovor, da razlastitvena upravičenka ni izkazala, da je OPN MOL tako natančen, da bi bilo mogoče predmetne nepremičnine, ki so predmet razlastitve grafično prikazati v zemljiškem katastru. Abstraktna javna korist je tudi po mnenju sodišča tako nesporno izkazana.

17. Sodišče je presodilo tudi podanost konkretne javne koristi. Po drugem odstavku 192. člena ZUreP-2 je razlastitev dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Obravnavana razlastitev je za dosego javne koristi tudi nujno potrebna, saj po nepremičninah, ki so predmet razlastitve deloma že sedaj poteka cestni promet, nujno potrebna pa je tudi zaradi širitve javne ceste na dele parcel, kjer še ne poteka, na širino ceste 4 metrov, da bo omogočeno srečevanje nasproti vozečih vozil (izdelana PZI projektna dokumentacija na podlagi Pravilnika o projektiranju cest). Izkazana pa je tudi sorazmernost med javno koristjo in težo posega v zasebno lastnino, kot je ugotovil organ, saj po delu predmetnih nepremičnin že sedaj poteka promet, torej se dejanska raba za tožnika v tem okviru ne bo spremenila, na drugi strani pa bo razlastitev zagotovila vzdrževanje ceste in nemoten dostop, sočasno pa bo zgrajena tudi javna kanalizacija, zaradi česar korist nedvomno presega izgubo, ki jo tožniku na teh nepremičninah zagotavlja zasebna lastnina.

18. Tožnik povzema tudi tretji odstavek 192. člena ZUreP-2, vendar ne trdi, da razlastitvena upravičenka razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Tožnik s tožbo zoper njen akt ni uspel, zato je sodišče presodilo njene stroške še v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, torej ali so bili potrebni za predmetni postopek. Vendar sodišče meni, da niso bili, saj se sodišče ni oprlo pri svoji odločitvi na njena vsebinska stališča navajana v upravnem sporu. Njene navedbe v bistvenem niso pripomogle k rešitvi zadeve.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.