Jedro

V šestem odstavku 7. člena ZOZP je določen regresni limit, z navedbo zneska do katerega največ lahko zavarovalnica zahteva povračilo, ki je upoštevaje vsebino člena namenjen le končni prilagoditvi prisojene odškodnine na z zakonom predvideno raven in ne izračunavanju matematičnega izhodišča, od katerega je treba zmanjševati s strani zavarovalnice plačani znesek odškodnine v primerih ugotovitve deljene odgovornosti oškodovancev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni – v zavrnilnem delu glede glavnice tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg že pravnomočno prisojene glavnice 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.3.2006 do plačila, še nadaljnji znesek glavnice 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 3. 2006 dalje do plačila, odločitev o stroških postopka pa se spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 611,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 341,32 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo“.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 432,17 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da je tožeča stranka oškodovancema plačala odškodnino v skupni višini 13.884,16 EUR. Ker pa je zahtevala plačilo le v višini regresnega limita 8.345,85 EUR, je upoštevaje soprispevek oškodovancev k nastanku škode v višini 25%, toženec dolžan tožeči stranki plačati le še znesek 6.259,39 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 548/2010 z dne 24.3.2011 in sicer glede vprašanja, ali se prispevek oškodovanca k nastanku škode upošteva v okviru regresnega limita iz šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) ali pa v okviru zneska celotne izplačane odškodnine, upoštevajoč višino regresnega limita.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v okviru dopuščenega vprašanja. Navaja, da je napačno uporabljeno določilo petega, sedaj šestega odstavka, 7. člena ZOZP. Če bi tožeča stranka pri sklepanju konkretnih izvensodnih poravnav pravilno ocenila, da sta oškodovanca prispevala k nastanku škode v višini 25% in bi oškodovancema izplačala pravično denarno odškodnino skupaj v višini 10.413,12 EUR (torej 75% od zneska 13.884,16 EUR) in nato v regresni pravdi zahtevala plačilo v višini regresnega limita (8.345,85 EUR), bi sodišče toženca obsodilo na plačilo zneska 8.345,85 EUR. Prav tako bi sodišče toženca obsodilo na plačilo regresnega limita (8.345,85 EUR), če bi tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo dejansko izplačane odškodnine, torej zneska 13.884,16 EUR (75% od zneska 13.884,16 EUR znaša 10.413,12 EUR). Sodišče bi moralo pri določitvi toženčeve (zavarovančeve) regresne obveznosti potem, ko je ugotovilo, da sta oškodovanca prispevala k nastanku škode v višini 25%, izhajati iz zneska dejansko izplačane odškodnine, torej zneska 13.884,16 EUR in ne zneska 8.345,85 EUR, ki pomeni regresni limit. Najprej bi torej moralo ugotoviti ob upoštevanju prispevkov oškodovancev k nastanku škode v višini 25%, da višina škode, za katero odgovarja toženec, znaša 10.413,12 EUR (torej 75% od zneska 13.884,16 EUR), nato pa ob pravilni uporabi bonifikacije zavarovancev oziroma zakonsko določenega limita iz 5. odstavka, sedaj 6. odstavka, 7. člena ZOZP, odločiti, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR, kolikor znaša regresni limit. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka vključno s stroški revizije, v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, kakšno odškodnino je plačala oškodovancema, torej neupoštevaje v tej pravdi ugotovljeno deljeno soodgovornost oziroma soprispevek oškodovancev k nastanku škode. Izhodišče tožbe je tožničino stališče, da je odškodnino upravičeno izplačala v celotni vrednosti, le prilagodila je višino tožbenega zahtevka na raven z zakonom predvidene višine povračilnega zahtevka zavarovalnice po 7. členu ZOZP („regresni limit“ zavarovalnice).

8. V regresni pravdi se upoštevaje uzakonjeno ureditev v 7. členu ZOZP presoja utemeljenost dejansko izplačane odškodnine (drugi odstavek cit. člena), ki je seveda lahko zmanjšana tudi v obsegu deljene odgovornosti oškodovancev za njim nastalo škodo, ki so pristali, da se prevažajo z vozilom pod okoliščinami iz 2., 3., 4. in 6. točke tretjega odstavka tega člena, kljub poznavanju teh okoliščin (peti odstavek cit. člena). Na koncu - v šestem odstavku cit. člena pa je določen regresni limit, z navedbo zneska do katerega največ pa lahko zavarovalnica zahteva povračilo, ki je torej upoštevaje navedeno vsebino člena namenjen le končni prilagoditvi prisojene odškodnine na z zakonom predvideno raven in torej ne izračunavanju matematičnega izhodišča, od katerega je treba zmanjševati s strani zavarovalnice plačani znesek odškodnine v primerih ugotovitve opisane deljene odgovornosti oškodovancev. Navedena zakonska ureditev ima torej tudi po evidentnem namenu zakonodajalca končno korektivno funkcijo, katere namen je na eni strani preprečiti finančni zlom zavarovanca,(1) po drugi strani pa vendarle zagotoviti zavarovalnicam, da v primerih kršenja zavarovalne pogodbe, določenih z zakonom, prejmejo še razumno povračilo oškodovancu izplačanega zneska odškodnine. To „zgolj“ pomeni, da zavarovalnica ne more regresno prejeti več, kot pa znaša uzakonjena višina povračilnega zahtevka, ne pa tudi manj, če je njen zahtevek utemeljen najmanj do zakonsko limitirane višine. Po drugi strani pa se to nujno odraža tudi v pristopu sodišča pri presojanju utemeljenosti višine tožbenega zahtevka oziroma metodološko – računskem pristopu pri izračunavanju višine tožbenega zahtevka, do katere je zavarovalnica upravičena. Ali še drugače povedano: pravilna uporaba materialnega prava (navedene zakonske določbe) zahteva tudi pravilen vrstni red izračunavanja utemeljenosti zahtevka – torej najprej izračun višine odškodnine, do zneska, ki je bil upravičeno izplačan odškodovancem in šele nato morebiti potrebno prilagoditev (korekcijo) na raven limita. Tej zakonodajalčevi logiki sledi pravilno tudi tožeča stranka z uveljavljanim tožbenim zahtevkom, ko najprej izračuna višino odškodnine, do katere je po njenem stališču upravičena in šele nato prilagodi (zniža tožbeni zahtevek) v skladu z zakonsko zahtevo. Okoliščina, da tožeča stranka v tožbi ne upošteva deljene odgovornosti oškodovancev (tega sicer tudi ni dolžna storiti), v opisano računsko operacijo, ki jo mora po navedenem vrstnem redu opraviti sodišče, ne posega. V konkretnem primeru le ponuja ugotovitev, da sicer tudi zmanjšani znesek upravičeno izplačane odškodnine še vedno presega limit, vendar pa tudi v zakonskih okvirih postavljeni tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek je v konkretnem primeru zato materialnopravno utemeljen v okviru izračuna, da se od skupno izplačane odškodnine odšteje 25% iz naslova deljene odgovornosti oškodovancev, torej da se najprej ugotovi, da višina odškodnine za škodo, za katero odgovarja toženec, znaša 10.014,12 EUR (75% od zneska 13.884,16 EUR), nato pa se mu upoštevaje, da ugotovljeni znesek odškodnine, ki utemeljeno pripada oškodovancema, presega uzakonjeno zgornjo mejo zavarovalničinega zahtevka, ugodi do zakonsko določenega limita, do 8.345,85 EUR, torej za celotni vtoževani znesek.

9. V izpodbijanih sodbah sodišč prve in druge stopnje nepravilno rešeno vprašanje, dopuščeno s sklepom o dopustitvi revizije, pomeni zmotno uporabo materialnega prava (določbe 7. člena ZOZP). Zato je bilo treba reviziji tožeče stranke ugoditi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeniti tako, da je na podlagi ugoditvi pritožbi revidentke, ugodeno v celoti tožbenemu zahtevku, torej še za nadaljnji vtoževani znesek 2.086,46 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo odmero stroškov tožeče stranke na l. št. 92 (v sodbi sodišča prve stopnje sicer tudi pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke) ter popoln uspeh tožeče stranke v tej pravdi. Pri odmeri stroškov pritožbenega in revizijskega postopka tožeče stranke pa je upoštevalo odmero stroškov, navedenih na l. št. 99 in l. št. 121. Stroške je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Op. št. (1): Glej o tem na primer: Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2004 z dne 15.6.2006.