Jedro

Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, ima pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 6.259,39 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.2006 dalje do plačila, ter v nadaljevanju še k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 335,82 EUR v 15 dneh od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. V presežku je tožbeni zahtevek do vtoževanih 8.345,85 EUR zavrnilo iz razloga, ker je upoštevalo oškodovančev soprispevek k nastanku in obsegu škode v višini 25 %.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del citirane sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ter da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, ker je tožeča stranka izplačala oškodovancem iz obravnavanega škodnega dogodka 13.884,16 EUR odškodnine. Izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje 25 % za soprispevek oškodovancev odšteti od zadnje navedenega zneska, ne pa od zneska 8.345,85 EUR, ki pomeni regresni limit. Tako bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da odgovarja toženec do zneska 10.413,12 EUR, nato pa ga ob uporabi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, zavezati k plačilu zneska 8.345,85 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, toženi stranki naloži povrnitev celotnih stroškov pravdnega postopka, zavzema pa se še za povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, pa le še dodaja:

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradno upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določila 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, objavljenega v Ur. l. RS, št. 70/2509/1994, po katerem je v času škodnega dogodka znašala višina beneficiranega regresa 2,000.000,00 SIT oziroma sedaj 8.345,85 EUR. Ne glede na okoliščino, da je tožeča stranka sama že v svoji pripravljalni vlogi znižala tožbeni zahtevek na navedeni znesek, saj je prvotno vtoževala 10.413,12 EUR, pa velja v obravnavani zadevi poudariti, da regres določa 7. člen citiranega zakona. Drugi odstavek 7. člena določa, da v primerih določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo iz prejšnjega odstavka od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe v primerih, če je, kakor izhaja iz 4. točke tretjega odstavka citiranega člena, voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo. Limit določa zadnji odstavek citiranega člena (v času škodnega dogodka je bil določen na 2,000.000,00 SIT oziroma

8. 8.345,85). Iz petega odstavka 7. člena pa sledi, da zavarovalnica nima pravice od zavarovanca uveljavljati povračila za tisti del škode, za katero je odgovoren oškodovanec, ki je pristal, da se prevaža z vozilom pod okoliščinami iz 2., 3., 4. in 6. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu in to kljub temu, da so mu bile te okoliščine znane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta oškodovanca vedela za to, da je toženec pod vplivom alkohola, zato je pravilno ocenilo njun soprispevek k obravnavanemu škodnemu dogodku in regres, ki ga je dolžan plačati toženec, znižalo za 25 %, tako da gre tožeči stranki regres limitiran po zadnjem odstavku citiranega člena, zmanjšan za 25 %. Drugačna prizadevanja tožeče stranke v pritožbi sodišče druge stopnje iz gornjih razlogov zavrača. 9. Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil 353. člena ZPP.

10. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo v celoti propadla, nosi na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama svoje pritožbene stroške.