Jedro

Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila, četudi v strnjenih razlogih, ki jih tožnik citira v tožbi in jih ne izpodbija, utemeljena na ugotovljeni begosumnosti in v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno večkrat prehajal številne državne meje (kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi), v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne odloči o pristojnosti glede reševanja njegove prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na 4. odstavek v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 51. člena in dodatno na 3. alineo 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 11. 2012 do dne 12. 2. 2013. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., rojen ... 4. 1980, v postopku na Policijski postaji Radlje ob Dravi in ob vložitvi prošnje navajal kot svoje ime B.B., rojen ... 1. 1982, dne 2. 11. 2012 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje in vse do izdaje spornega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2). Pri podaji prošnje je navedel, da pri sebi trenutno nima nobenega osebnega dokumenta, ima pa v Pakistanu potni list in osebno izkaznico. Na vprašanje, zakaj je kljub temu, da ima v Pakistanu svoje osebne dokumente, odpotoval brez njih, pa je odgovoril, da mu ne omogočajo pridobitve vizuma, zato jih je nesmiselno imeti pri sebi. Na podlagi policijske dokumentacije, ki so jo v postopku predložili policisti Policijske postaje Radlje ob Dravi, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik izvorno državo zapustil in potoval deloma sam, deloma s pomočjo ilegalnega sprovajalca ter državne meje ves čas prehajal ilegalno. V Turčiji je tožnik od ilegalnega sprovajalca prejel tudi ponarejen potni list Irana z njegovo sliko in lažnimi osebnimi podatki. Ko je bil v Grčiji po ilegalnem vstopu prijet s strani policije, so ga zadržali 24 ur in mu izdali dokument, da mora Grčijo zapustiti v roku enega meseca, a je tam ilegalno ostal približno tri leta in opravljal priložnostna dela. Ko dela ni več dobil, je ob pomoči ilegalnega sprovajalca, ki mu je obljubil, da ga bo za plačilo odpeljal do Italije, odšel s tovornjakom v Avstrijo, nato pa z osebnim avtomobilom proti Italiji. Ko ga je voznik osebnega avtomobila izpustil iz vozila, je rekel, da so v Italiji, nato pa ga je kmalu prijela slovenska policija. Posebej vprašan, ali bi zaprosil v Sloveniji za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi prijela, je odgovoril, da bi šel naprej do Italije, kamor je bil namenjen. Ko je dne 5. 11. 2012 tožena stranka pri preverjanju prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovila, da je tožnik že 9. 8. 2012 zaprosil za azil v Romuniji, je tudi ugotovila, da je tožnik pred tem že zapustil Azilni dom samovoljno in odšel neznano kam. Ker je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko predloži eno izmed v določilih ZTuj-2 navedenih listin, v takem primeru pa pristojni organ ugotavlja le njihovo pristnost, in ker pristojni organ ob upoštevanju 129. člena ZMZ varuje osebne podatke prosilca pred organi njegove izvorne države, je v konkretnem primeru glede na navedeno izpolnjen zakonski pogoj za začasno omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti, ki je tožnik pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, saj ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, na poti pa je uporabljal tudi ponarejene dokumente. Še zlasti pa tožena stranka dvomi v tožnikovo istovetnost, ker je po vložitvi prošnje samovoljno zapustil Azilni dom in je bil prijet s strani italijanskih varnostnih organov dne 9. 11. 2012 na Fernetičih, z vozovnico na relaciji Ljubljana – Trst. Tedaj se je predstavil kot A.A.; na vprašanje, zakaj se je italijanskim policistom predstavil z drugačnim imenom, je pojasnil, da je ob vložitvi prošnje podal lažne osebne podatke zato, ker se je bal, da bodo odkrili, da je bil predhodno že v Romuniji in da bo zato tja vrnjen; sedaj, ko mu je znano, kako poteka postopek, pa je navedel svoje prave osebne podatke. Ker do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je glede na navedeno po oceni tožene stranke podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti. Nadalje tožena stranka navaja, da je dne 5. 11. 2012 pridobila rezultate iz baze EURODAC in ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani že 9. 8. 2012 s strani Romunije, kjer je tožnik prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Romunija, kjer je bil tožnik obravnavan v avgustu 2012, se je tožena stranka odločila, da mu omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča 3. alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ. Ukrep omejitve gibanja iz tega razloga pa je nujen, ker je tožena stranka prepričana, da tožnik v primeru predaje Romuniji ne bi počakal na izvršitev predaje, saj ob vložitvi prošnje sploh ni navedel, da je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito in je, ko je bil ob ustni naznanitvi omejitve gibanja povprašan po razlogih, odgovoril, da ob podaji prošnje tega ni navedel, ker da je v Romuniji prejel odločbo, da mora v roku 10 dni zapustiti državo, sicer bo vrnjen v Pakistan. Zato je pri podaji prošnje tudi navedel druge osebne podatke, da ga ne bi vrnili v Romunijo. Na podlagi navedenih ugotovitev je tožena stranka zaključila, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku tako na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena in tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece. Glede na vse navedeno je še odločila, da na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, ker bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje ter bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Romuniji, saj tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, prav tako pa je pri podaji prošnje prikril, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Romuniji, poleg vsega pa je njegova ciljna država Italija, zaradi česar je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce po presoji tožene stranke nujna. Še zlasti to velja ob dejstvu, da je tožnik po vložitvi prošnje v Sloveniji samovoljno odšel v Italijo, kjer je bil prijet s strani italijanskih varnostnih organov, pri katerih je tožnik navedel popolnoma drugačne osebne podatke, kar potrjuje dvom v njegovo resnično istovetnost. 3. Tožnik se v tožbi ne strinja z omejitvijo gibanja in izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 65/2011 pa tudi v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi v primeru, če obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o okoliščinah, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito ter o drugih pomembnih okoliščinah, ki jih mora tožena stranka obrazložiti. V tej zvezi se sklicuje na stališča Upravnega sodišča v izpostavljenih sodbah (U 2649/2006, U 2903/06, U 2670/06 in U 1191/08). Z vidika prava EU je ob omejitvi gibanja potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz 3. odstavka 7. člena Direktive Sveta št. 2003/9/ES (z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, UL L št. 31 z dne 6. 2. 2003), ki vsebuje formulacijo „če je to potrebno“, v povezavi s sodbami sodišča EU v zadevah Kadzojev, C-357/09, odstavek 64, in El Dridi, C-61/11, odstavek 39 in 42, pa tudi iz določila 19. člena Ustave glede na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odstavek 10 do 15), da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Na tej podlagi pa ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko, pač pa je treba v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom, zakaj je prišel brez njega in ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto; poleg tega pa mora biti hkrati utemeljeno predvidevanje, kako oziroma na kakšen način bo ugotovljena identiteta tožnika v času omejitve osebne svobode z zaznavno večjo stopnjo zanesljivosti, kot je bila ugotovljena identiteta tožnika v času izdaje izpodbijanega akta, v katerem ni utemeljitve, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. V kolikor bi za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti zadoščalo zgolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, kar ne drži, bi bilo možno in potrebno gibanje omejiti skoraj vsakemu prosilcu, saj le redko kdo od njih poseduje ustrezne dokumente, tožnik pa je ob podaji prošnje povedal, da jih ima v Pakistanu, a z njimi ne bi mogel pridobiti vizuma, zato je brez pomena, da jih nima s seboj. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu povzema pojasnila oziroma navedbe tožnika o tem, zakaj je, ko je bil prijet v Italiji, spremenil osebne podatke in zakaj je brez osebnih dokumentov, ter jih opredeli kot nezadostne in neutemeljene. Tožena stranka je pri tem mnenja, da tožnik ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, takšno stališče pa tožnik označuje kot povsem napačno in meni, da dokazni standard v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ne more biti gotovost, tako kot v civilnih zadevah, kot zmotno meni tožena stranka, pač pa je dokazno breme deljeno, tako po ZMZ kot po ustavno-sodni praksi, pri čemer se tožnik sklicuje na sodbo U 2649/2006 z dne 15. 11. 2006 in I Up 65/2011. Vendar je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zgolj navedla, da je tak dvom podan, po mnenju tožnika pa s tem ni v zadostni meri utemeljila dvoma v tožnikovo istovetnost, saj ostalih navedb tožnika očitno ne šteje za neverodostojne in s tem ne podaja dvoma v splošno verodostojnost tožnika. Posledično je po mnenju tožnika omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ nedopustna. Glede izrečenega ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC, ki so bili za tožnika posredovani s strani Romunije z dne 9. 8. 2012, kjer je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito, pa tožnik meni, da je nepravilna avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi EURODAC, saj ZMZ določa, da je odločitev o tem diskrecijska in zato mora biti ustrezno utemeljena ob upoštevanju 2. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), medtem ko je tožena stranka svojo odločitev oprla na dejstvo, da ob podaji prošnje tožnik ni navedel, da je v Romuniji že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar je prepričana, da tožnik v primeru predaje Romuniji na izvršitev le-te ne bi počakal. Vendar pa tožnik poudarja, da je tožni stranki ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pojasnil, da je v Romuniji prejel le odločbo, da mora državo zapustiti v roku 10 dni, drugače bo vrnjen v Pakistan. Njegova pojasnila pa je tožena stranka v izpodbijani sklep zgolj povzela in se do njih ni opredelila v tem smislu, ali pojasnilom tožnika verjame ali ne. Pri odločitvi o omejitvi gibanja na Center za tujce v Postojni se je oprla tudi na argument ilegalnega prehajanja državnih mej različnih držav, s čimer naj bi bila izkazana izrazita begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, česar pa po mnenju tožnika ni v zadostni meri obrazložila. Sam ilegalni prehod meje sam po sebi še ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, niti ni ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito kazniv, kot to določa 35. člen ZMZ, zato tudi ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, kar po mnenju tožnika zmotno zatrjuje tožena stranka. V zvezi z razlogom izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, kar je tožena odločila, ker je bila ciljna država tožnika Italija, po mnenju tožnika ni pojasnjeno, zakaj naj bi bilo to dejstvo takšno, da narekuje navedeni ukrep, saj po mnenju tožnika ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožnik namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Zato je po mnenju tožnika odločitev tožene stranke v neskladju z namenom 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, izpodbijani sklep pa nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti v smislu 3. odstavka 15. člena v zvezi z 19. členom Ustave, saj bi morala tožena stranka preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventuelno izvedbo Dublinskega postopka oziroma predajo Romuniji kot državi članici EU, odgovorni za obravnavo njegove prošnje ter pri tem upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad osebo, ki bi storila kaznivo dejanje, ampak nad prosilcem za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni upravičen in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Sodišče je, preden je v obravnavani zadevi prvič odločilo, tožnika neposredno ustno zaslišalo na glavni obravnavi dne 21. 11. 2012 in vpogledalo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka. Tožnik je na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan, med drugim izpovedal, da je po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Italijo zato, ker so mu njegovi kolegi povedali, da bo verjetno vrnjen v Pakistan, ker so bili odkriti njegovi prstni odtisi. Na posebno vprašanje, zakaj je tožnik ob vložitvi prošnje pri toženi stranki navedel povsem drugačne osebne podatke, kot na ustni obravnavi na sodišču, pa je odgovoril, da mu je tako svetoval „njegov agent“, ki mu je dal navodila, da nikjer ne sme povedati pravih osebnih podatkov, ker se v primeru, če bo dal prave osebne podatke, lahko zgodi, da ga pošljejo nazaj v Pakistan oziroma ga tja deportirajo. Sodišče je s sodbo opr. št. I U 1714/2012 z dne 21. 11. 2012 tožbo zavrnilo, na pritožbo tožnika pa je Vrhovno sodišče RS navedeno sodbo razveljavilo s citiranim sklepom in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče v ponovljenem postopku po citiranem sklepu Vrhovnega sodišča RS, s katerim je bilo na podlagi 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 77. členom ZUS-1 sodba I U 1714/2012 z dne 21. 11. 2012, (ki jo je upravno sodišče izdalo, ko je v zadevi prvič odločilo po opravljeni glavni obravnavi, v skladu z določilom 5. odstavka 51. člena ZMZ) glavne obravnave ni ponovno razpisalo, ker je bila s citiranim sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljena iz procesnih razlogov, ker je upravno sodišče v obravnavani sporni zadevi presodilo le obstoj enega (iz 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ) izmed dveh razlogov, zaradi katerih je bilo tožniku začasno omejeno gibanje. Drugi razlog, na katerega se je oprla tožena stranka v izpodbijanem sklepu je ugotavljanje istovetnosti prosilca (1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ).

8. V ponovljenem postopku sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja zaradi ugotavljanje istovetnosti tožnika po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, kot tudi glede obstoja razloga iz 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in da je različno navajal svoje osebne podatke. Sprva se je izdajal za osebo z imenom B.B., roj. ... 1. 1982, nato se je – po vrnitvi s strani italijanskih varnostnih organov predstavil kot A.A., roj. ... 4. 1980, ko pa je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi 21. 11. 2012 pa je v tej zvezi sodišču pojasnil, da mu je takšna navodila dal njegov „agent“, namreč da tožnik ne sme dati nikjer svojih pravih osebnih podatkov. Zato se je po presoji sodišča tožena stranka pri izrečenem ukrepu omejitve gibanja tožniku pravilna oprla tudi na 1. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ.

9. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi dodatno oprla na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citiranega določila izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko je na tej pravni podlagi tožniku gibanje začasno omejila. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri poleg pravnih obrazložila tudi vse relevantne dejanske okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Romunije. To pa je okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Enako stališče je večkrat ponovilo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbah I Up 193/2010 z dne 1. 7. 2010 (8. odstavek) in I Up 264/2008 z dne 19. 6. 2008. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da je ta okoliščina podana, tudi logično in prepričljivo s svojimi razlogi argumentirano obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila, četudi v strnjenih razlogih, ki jih tožnik citira v tožbi in jih ne izpodbija, utemeljena na ugotovljeni begosumnosti in v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno večkrat prehajal številne državne meje, kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 21. 11. 2012, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne odloči o pristojnosti glede reševanja njegove prošnje. Izrečena omejitev gibanja ni bila avtomatična zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi, temveč jo je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet, utemeljila v zadostni meri, sodišče pa se, kot rečeno z njenimi razlogi strinja, zato se nanje sklicuje, da jih ne ponavlja (2. odstavek 72. člena ZUS-1).

10. Tožena stranka je tudi utemeljila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centa za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov Azilnega doma, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka, ne bi zapustil samovoljno (še pred odločitvijo glede pristojnosti), v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik ilegalno večkrat prečkal številne državne meje in da je bil njegov namen priti v Italijo, kamor je tudi že odšel dne 9. 11. 2012 z avtobusno vozovnico na relaciji Ljubljana – Trst in je bil na Fernetičih prijet s strani italijanskih varnostnih organov ter vrnjen v Slovenijo, kar je izrecno potrdil tudi sam, ko je bil ustno zaslišan pred sodiščem dne 21. 11. 2012 na glavni obravnavi, kot tudi, da je v Romuniji že predhodno vložil prošnjo za azil. 11. Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v sodbi, tožbeni ugovori niso utemeljeni. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je iz opisanih razlogov sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks sodišče ni posebej odločalo, ker je tožnik, kot poudarja v tožbi, že na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.