Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja in samega poteka postopka jasno izhaja, da tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zaradi različnih podatkov, ki jih je navajal, pa njegova identiteta še ni bila ugotovljena. Izhaja tudi, da je tožnik ilegalno prehajal meje več držav, zato je pravilna presoja o begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 13. 11. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ ter v povezavi s 3. točko 3. člena ZMZ, tožniku, ki trdi da je S. R., omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 11. 2012 od 10.30 ure do dne 12. 2. 2013 do 10.30 ure.

2. Sodišče prve stopnje je odločalo v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 553/2012 z dne 19. 12. 2012. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sledilo je utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu in se z njo strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da istovetnost tožnika ni ugotovljena. Tožnik je svoje osebne podatke spreminjal in jih različno navajal, ni pa predložil nobene listine, na podlagi katere, bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Sprva se je izdajal za osebo z imenom Y. M., roj. ... 1982. Po njegovem prijetju s strani italijanskih varnostnih organov (Azilni dom je samovoljno zapustil dne 5. 11. 2012) in njegovi vrnitvi v Slovenijo (italijanski varnostni organi so ga vrnili v Slovenijo dne 9. 11. 2012), pa se je predstavil kot S. R., roj. ... 1980, in zatrjeval, da je to njegova pravo ime. Nezakonito je prehajal meje različnih držav. Pridobljen je bil rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Ugotovljeno je bilo, da je že v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito. Prosti preudarek je bil pravilno uporabljen. Tožena stranka je pojasnila, zakaj je začasna omejitev gibanja tožniku nujna in sorazmerna. Sodišče prve stopnje se strinja tudi z utemeljitvijo tožene stranke glede tožnikove begosumnosti.

3. Tožnik je po svetovalki za begunce vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Meni, da mu tožena stranka ne bi smela omejiti gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ le zato ker ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je ukrep omejitve gibanja (po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ) potreben zato, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, in ga bo mogoče predati tej državi. Meni, da tudi njegova begosumnost ni bila v zadostni meri utemeljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, pa lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodila, da sta podana oba navedena razloga za začasno omejitev gibanja. Konkretno in podrobno sta utemeljila svojo odločitev glede obeh razlogov. Razlogi so skladni s podatki v predloženih spisih.

8. Glede na v obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje se tudi Vrhovno sodišče strinja s presojo, da sta podana zakonita razloga za začasno omejitev tožnikovega gibanja. Odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo, sta zakoniti in pravilni.

9. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Iz ugotovljenega dejanskega stanja in samega poteka postopka jasno izhaja, da tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zaradi različnih podatkov, ki jih je navajal, pa njegova identiteta še ni bila ugotovljena. Izhaja tudi, da je tožnik ilegalno prehajal meje več držav, zato je pravilna presoja o begosumnosti. Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi s prostim preudarkom, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bil uporabljen na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je v zadostni meri, poleg pravnih, obrazložila tudi vse relevantne dejanske okoliščine o načinu in mejah njegove uporabe.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.