Jedro

Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, torej ali bi imel tožnik v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem sodišče poudarja, da je s tem v zvezi treba upoštevati tudi vse osebne okoliščine pri tožniku: - tudi njegovo zdravstveno stanje in s tem povezane predložene dokaze ter informacije o izvorni državi v zvezi z dostopnostjo zdravstva, ki ga tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja oziroma vsajenega srčnega spodbujevalnika in težav s kožo, v zvezi s čimer navaja, da jemlje zdravila, potrebuje; - presoditi njegove navedbe o opustitvi muslimanske vere in o prehodu v ateizem in s tem v zvezi po potrebi preučiti informacije o izvorni državi, torej kakšno je življenje oseb, ki so opustile muslimansko vero in prešle v ateizem po vrnitvi v Kabulu; - da je mlad moški; - da v Kabulu nima družine niti prijateljev ter da se v Sloveniji šola – obiskuje srednjo šolo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-216/2008/54 (1312-14) z dne 31. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi citira določbe prvega in četrtega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter navaja, da tožnik v tem postopku uveljavlja tri razloge za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, in sicer strah pred maščevanjem s strani Talibanov zaradi pobega po tem, ko so ga urili za izvedbo uporniške akcije, spremembo verskih nazorov v smislu, da je postal ateist ter zdravstvene razloge. Ker pa je do spremembe njegovih verskih nazorov in do zdravstvenih težav prišlo v času njegovega bivanja v Sloveniji in ker to nista bila razloga, zaradi katerih mu je bil priznan status subsidiarne zaščite v odločbi z dne 13. 1. 2011, je toženka v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite presojala le razloge, zaradi katerih je mu priznan status subsidiarne oblike zaščite, ne pa novonastalih razlogov. Zato se do razloga spremembe verskih nazorov in do tožnikovih zdravstvenih težav ter s tem v zvezi predloženih dokazov v izpodbijani odločbi ni opredelila. Obravnavala je le en razlog, ki ga tožnik uveljavlja, in sicer strah pred maščevanjem Talibanov. V zvezi z morebitno vrnitvijo tožnika v njegovo domačo vas toženka ugotavlja, da spada med sporna območja. Iz informacij pa posredno ali neposredno tudi izhaja, da bodo bivši člani Talibanov v primeru vrnitve v domači kraj podvrženi tveganju, da bodo njihove tarče. Tako zaključuje, da se tožnik ne more vrniti v domači kraj oziroma v provinco Ghazni. Nato je presojala (v smislu možnosti notranje razselitve) ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen in s tem v zvezi se sklicuje na več pridobljenih informacij o izvorni državi. Ocenjuje, da tožnik v Kabulu ne bi bil ogrožen s strani Talibanov. Poudarja tudi, da je prisilna rekrutacija v vrste Talibanov omejen pojav in da ni bojazni, da bi bil tožnik rekrutiran v Kabulu. Kar se tiče same varnostne situacije v Kabulu toženka zaključuje, da varnostna situacija v Kabulu še zdaleč ni takšna, da bi zadoščala za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Na strani tožnika pa tudi ni zasledila nobenih takšnih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil on sam ogrožen zaradi samovoljnega nasilja. Toženka se sicer zaveda, da tožniku ob prihodu v Kabul glede na to, da tam nima socialne mreže, ne bo lahko, vendar pa je mlad in relativno zdrav samski moški in ima zato v Kabulu perspektivo za preživetje. Še toliko bolj glede na to, da se očitno zelo hitro uči tujih jezikov in da je potrdil, da obvlada angleški jezik, glede na to, da obiskuje srednjo šolo, pa najverjetneje obvlada vsaj osnove računalništva. Takšna znanja pa glede na pridobljene informacije predstavljajo prednost pri iskanju zaposlitve in tudi omogočajo pridobitev dobro plačanega dela. Njegove zdravstvene težave pa ne bodo ovira za opravljanje dela v sferi računalništva in prevajalstva. Iz preučenih informacij tudi izhaja, da v večjih mestih, tudi v Kabulu, precej notranje razseljenih oseb živi v neformalnih naseljih v šotorih in v hišah iz blata v okolici mesta ter da so v Kabulu najemnine za stanovanja in hiše precej visoke. Vendar samski moški ponavadi živijo s prijatelji in si delijo najemnino. V zvezi z dejstvom, da je tožnik hazarske narodnosti ugotavlja, da je skupnost Hazarov v mestu Kabul precej številčna ter da obstajajo predeli v Kabulu, kjer živi skoraj izključno hazarsko prebivalstvo. V teh delih Kabula je problematičen dostop do vode in elektrike, je pa razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva. Tako zaključuje, da samo dejstvo, da je tožnik hazarske narodnosti, ne predstavlja ovire za njegovo preselitev v Kabul. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka presojala zgolj, ali bi bil podvržen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju s strani Talibanov. Pri tem pa je napravila očitno materialno pravno napako, saj 106. člen ZMZ nikjer ne določa, da se tudi pri uporabi 68. člena tega zakona upoštevajo le razlogi, na podlagi katerih je bila podeljena subsidiarna zaščita. Meni, da če želi toženka uporabiti institut notranje razselitve, mora glede Kabula presojati tako razloge in osebne okoliščine, ki so pomembni za status begunca, kot tudi vse razloge in osebne okoliščine, pomembne za status subsidiarne zaščite. Tako je toženka pri presojanju, ali je Kabul primerna notranja razselitvena možnost, popolnoma ignorirala dejstvo, da ima tožnik resne zdravstvene težave in celo zapisala, da je relativno zdrav. Nekdo z vsajenim srčnim spodbujevalnikom objektivno gledano ne more biti označen za relativno zdravega, poleg tega mora tožnik hoditi na redne preglede vsake pol leta in bo imel v prihodnosti tudi ponovno operacijo za zamenjavo baterije. Poleg vsega ima še težave s kožo in jemlje zdravila. Toženka s tem v zvezi tudi ni preučila nikakršnih informacij o dostopnosti zdravstvenih storitev v Kabulu in zavrnila presojo informacij, ki jih je podal tožnik in ki navajajo, da je zdravstvo v Afganistanu še vedno v zelo slabem stanju in da je dostop do osnovnih in urgentnih storitev izredno težak. Prav tako ni upoštevala mnenja dr. A.A., ki je bil vojaški zdravnik v Afganistanu in v mnenju navaja, da za tožnikove težave v Kabulu ni na voljo primernih storitev. Upoštevala pa ni niti druge pomembne osebne okoliščine tožnika – opustitev muslimanske vere in prehod v ateizem in s tem v zvezi ni preučila nobenih poročil o morebitni škodi, ki lahko takšno osebo ob vrnitvi v Kabul doleti. Tožnik je predložil poročilo, da ateiste v Afganistanu lahko kaznujejo s smrtjo. Glede samih bivanjskih razmer v Kabulu pa tožnik v tožbi navaja, da iz poročil, ki jih je predložil tekom postopka, izhaja, da 80 % ljudi v Kabulu živi v nenačrtovanih naseljih z omejenim dostopom do osnovnih storitev in v ubogih sanitarnih razmerah. Samo dejstvo, da je tožnik mlad in izobražen ne more pomeniti, da bo zagotovo med 20 % tistih, ki živijo v boljših razmerah. V Kabulu nima nikogar, na pomoč drugih Hazarov se ne more zanašati, saj ne deli več njihove vere. Meni, da je toženka neživljenjsko citirala odstavek UNHCR-ovih smernic in popolnoma ignorirala številna druga poročila o situaciji notranje razseljenih oseb. Po mnenju tožnika pa je tudi napačno presodila, da mu ne grozi več nehumano ravnanje s strani Talibanov v primeru vrnitve v Kabul. Dejstvo je, da so Talibani v Kabulu prisotni in da imajo svoje ljudi povsod. Ker že več let živi v tujini in je prevzel „zahodni način razmišljanja“, poleg vsega pa je še ateist, bo ob naključnem srečanju s pripadniki Talibanov, ki ni neverjetno, zbudil pozornost. Če ga bodo vzeli pod drobnogled in odkrili njegova znamenja ali pa nekako izvedeli za njegovo preteklost, bo njegovo življenje v nevarnosti. Pri tem ne gre pozabiti, da je tožnik Hazar. Smernice UNHCR pa navajajo, da so Hazari še vedno nadlegovani, ustrahovani in žrtve ubojev s strani Talibanov. Poleg tega smernice UNHCR tudi navajajo, da je pojav prisilne rekrutacije s strani Talibanov možno zaslediti tudi v naseljih z notranje razseljenimi ljudmi, kar kaže na to, da so Talibani prisotni v teh naseljih. Tožnik pa ne bo imel druge možnosti, kot se naseliti ravno tam, saj v Kabulu ne pozna prav nikogar. V nadaljevanju tožbe tudi izpostavlja, da je 106. člen ZMZ v neskladju z ustavo in Kvalifikacijsko direktivo, kar obširno pojasni. Če se sodišče ne strinja z njegovimi argumenti in meni, da se tudi pri uporabi 68. člena ZMZ v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite lahko presoja le razloge, na podlagi katerih je bila zaščita podeljena, tožnik predlaga ustavitev (pravilno: prekinitev) postopka ter začetek postopka za oceno ustavnosti 106. člena ZMZ pred Ustavnim sodiščem. Glede na to pa, da je tožnik kot otrok bil žrtev Talibanov, saj ga je družinski prijatelj dobesedno „prodal“ Talibanom, ki so ga izurili za samomorilskega napadalca, meni, da so to že zadostni razlogi za uporabo določbe petega odstavka 107. člena ZMZ oziroma tretjega odstavka 16. člena Kvalifikacijske direktive. Sodišču predlaga, da sproži postopek presoje ustavnosti spornega 106. člena novega ZMZ, podrejeno pa, da ugotovi neskladnost določbe nacionalnega prava s pravom EU ter po uradni dolžnosti zavrne uporabo neskladne določbe nacionalne zakonodaje ter izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo sodbo, s katero naj tožniku podaljša status subsidiarne oblike zaščite; podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik je 25. 9. 2014 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji, da se tožniku podaljša mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite. Subsidiarna zaščita je bila tožniku z odločbo z dne 13. 1. 2011 podeljena zaradi njegove mladoletnosti ter obstoja utemeljenih razlogov, da bi bil tožnik ob povratku v domačo provinco podvržen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, država pa ga pred temi dejanji ne bi mogla zaščititi, saj so bile njegove navedbe glede urjenja v taboru Talibanov in okoliščine v zvezi s tem sprejete kot verodostojne. Zaradi njegove mladoletnosti, upoštevajoč tudi popolno izgubo stikov s starši in drugimi sorodniki, je toženka v odločbi z dne 13. 1. 2011 ocenila, da tudi notranja razselitev ne bi bila primerna alternativa za tožnika. Ob odločanju o podaljšanju mednarodne zaščite pa tožnik ni bil več mladoleten, zato je toženka presojala le, ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan podvržen resni škodi, ki bi jo povzročilo maščevanje Talibanov. Ni pa upoštevala tožnikovih navedb o spremembi verskih nazorov v smislu, da je postal ateist ter njegovih zdravstvenih razlogov, ker navedena dva razloga nista obstajala v času odločanja o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite. V izpodbijani odločbi je ocenila, da tožnik v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, ne bo ogrožen, zato mu subsidiarne zaščite ni podaljšala.

7. Po določbi prvega odstavka 106. člena ZMZ v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s šestim odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ter preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

8. Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi zaključila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v domačo vas v okraju Ardhandab na severu province Zabul, ki administrativno spada v okraj Jaghori v provinci Ghazni, podvržen resni škodi v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ ter da se v domači kraj oziroma v provinco Ghazni ne more vrniti. Torej je v tem upravnem sporu sporno le, ali se tožnik brez nevarnosti, da bo utrpel resno škodo, lahko vrne v izvorno državo Afganistan, in sicer z notranjo razselitvijo v Kabul, pri čemer mora biti izkazano, da so za to izpolnjeni pogoji iz 68. člena ZMZ.

9. ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).

10. Glede vprašanja notranje razselitve v Kabul je Vrhovno sodišče v nekaterih novejših judikatih (sklep I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 in I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014) navedlo:

11. „Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; (2) ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in (3) ali se tam lahko nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: (1) varnost in zaščita, (2) spoštovanje osnovnih človekovih pravic in (3) možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V zadevi Salah Sheekh proti Nizozemski je ESČP standard razumnega pričakovanja v točki 141 izrazilo s pričakovano zmožnostjo prosilca, da se v delu države, kamor bo razseljen, nastani. Pojem nastanitve po tolmačenju ECRE (Evropskega sveta za begunce in izgnance) zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja (glej Kay Hailbronner, EU Immigration and asylum law – commentary on EU regulations and directives).

12. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).“

13. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, ob upoštevanju navedenega v prejšnjih dveh točkah te sodbe, torej ali bi imel tožnik v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem sodišče poudarja, da je s tem v zvezi treba upoštevati tudi vse osebne okoliščine pri tožniku: - tudi njegovo zdravstveno stanje in s tem povezane predložene dokaze ter informacije o izvorni državi v zvezi z dostopnostjo zdravstva, ki ga tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja oziroma vsajenega srčnega spodbujevalnika in težav s kožo, v zvezi s čimer navaja, da jemlje zdravila, potrebuje; - presoditi njegove navedbe o opustitvi muslimanske vere in o prehodu v ateizem in s tem v zvezi po potrebi preučiti informacije o izvorni državi, torej kakšno je življenje oseb, ki so opustile muslimansko vero in prešle v ateizem po vrnitvi v Kabulu; - da je mlad moški; - da v Kabulu nima družine niti prijateljev ter da se v Sloveniji šola – obiskuje Srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. Glede na to, da tožnik v Kabulu nikogar ne pozna, bi se moral torej tam znajti sam, iz česar bi sledilo, da je njegova edina možnost razselitev v katerega od begunskih centrov. V zvezi s temi pa je toženka že v izpodbijani odločbi (glej drugi odstavek na 8. strani obrazložitve) navedla, da je pojav prisilne rekrutacije s strani Talibanov zaslediti tam, kjer imajo uporniki nadzor, pa tudi v naseljih z notranje razseljenimi ljudmi. Glede begunskih centrov bi bilo potrebno še dodatno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. V zvezi s tem je toženka v izpodbijani odločbi ob upoštevanju, da je tožnik hazarske narodnosti, navedla, da obstajajo v Kabulu predeli, kjer živi skoraj izključno hazarsko prebivalstvo ter da je v teh delih Kabula problematičen dostop do vode in elektrike, kar velja tudi za Dasht-i Barchi, kjer pa imajo Hazari razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva ter da se tudi podeželje v Afganistanu, od koder prihaja tožnik, sooča s slabim dostopom do vode in elektrike, zato v tem oziru ni mogoče trditi, da bi bil v Kabulu na slabšem, hkrati pa je ocenila, da si bo s svojimi znanji in izobrazbo lahko pridobil zaposlitev, ki mu bo omogočala dostojen življenjski standard (glej zadnji odstavek na 11. strani in 12. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Toženka pa, kot že navedeno, pri tem ni upoštevala vseh tožnikovih osebnih okoliščin, pri svoji odločitvi pa se je oprla na hipotetično domnevo, da si bo tožnik sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški s svojimi znanji in izobrazbo lahko našel delo in preživel. Vendar pa je, kot že navedeno, Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih judikatih poudarilo, da takšna hipotetična domneva ne zadostuje. Sodišče pa tudi ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljene ljudi zaščita, ki jim jo nudijo državni subjekti in mednarodne organizacije.

14. Ker je sodišče po vsem zgoraj navedenem toženki naložilo upoštevanje vseh tožnikovih osebnih okoliščin v okviru uporabe 68. člena ZMZ v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ni sledilo tožnikovemu podrednemu predlogu za prekinitev postopka in sprožitev postopka presoje ustavnosti 106. člena ZMZ.

15. Ni pa po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da so v tem primeru izpolnjeni razlogi za uporabo petega odstavka 107. člena ZMZ oziroma tretjega odstavka 16. člena Kvalifikacijske direktive. Po določbi petega odstavka 107. člena ZMZ v primeru obstoja okoliščin iz pete in šeste alineje prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka tega člena status ne preneha, če oseba navede utemeljene razloge, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti ali resne škode, povzročene v preteklosti, zaradi katerih noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma države prejšnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva. Določba 107. člena ZMZ se namreč nanaša izključno na prenehanje oziroma na odvzem statusa mednarodne zaščite, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je bil podlaga za odločanja o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite 106. člen tega zakona.

16. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je toženka nepravilno uporabila določbo 68. člena ZMZ. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek; v zvezi s čemer sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče v že prej navedenem sklepu I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 v primerljivi situaciji razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, kot tudi odpravilo odločbo upravnega organa ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala toženka upoštevati gornja stališča sodišča in o zadevi ponovno odločiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).