Jedro

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe 68. člena Zakona o mednarodni zaščiti - v nadaljevanju ZMZ) odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-216/2008/54 (1312-14) z dne 31. 7. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, ob citiranju novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, povezane s problematiko podaljšanja subsidiarne zaščite, navaja, da za prosilčevo notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne. Pri tem je treba upoštevati vse tožnikove osebne okoliščine, tudi njegovo zdravstveno stanje, njegove navedbe glede opustitve muslimanske vere, dejstva, da v Kabulu nima družine ali prijateljev ter da se v Sloveniji šola. Glede begunskih centrov bi bilo treba še dodatno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi tudi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljenje ljudi zaščita, ki jim jo nudijo državni subjekti in mednarodne organizacije.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga tožena stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je natančno preučila možnost tožnikove nastanitve v Kabulu, pri čemer je uporabila informacijo o izvorni državi. Preučila je tudi možnost tožnikovega ekonomskega preživetja. Opozarja, da ni bila dolžna ob presoji možnosti za tožnikovo notranjo razselitev upoštevati tudi tožnikovega zdravstvenega stanja ter njegovih navedb o opustitvi muslimanske vere. Pri presoji podaljšanja subsidiarne oblike zaščite glede na zakonske določbe ne more presojati novih ali spremenjenih okoliščin, ki jih oseba morebiti uveljavlja, ampak zgolj tiste, zaradi katerih ji je že bil priznan status subsidiarne oblike zaščite. To bi namreč lahko privedlo do situacije, ko bi se ugotovilo, da notranja razselitev ni možna zaradi nekega razloga, ki bi sam po sebi lahko pomenil razlog za priznanje mednarodne zaščite. V obravnavanem primeru je mogoče brez posebnega preučevanja informacij zatrditi, da bi tožnik v Kabulu imel večje možnosti zdravljenja kot v domačem okolju, enako pa velja tudi za opustitev muslimanske vere. Dejstvo, da tožnik v Republiki Sloveniji obiskuje srednjo šolo, nima nikakršne zveze z možnostjo notranje razselitve. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da je svojo odločitev oprla na hipotetično domnevo, da si bo tožnik moral sam priskrbeti bivališče ter socialno in ekonomsko varnost. Ni jasno, zakaj se problematizira ocena, da bo tožnik sposoben skrbeti sam zase. Pričakuje se, da bo polnoletna oseba sposobna poskrbeti sama zase, in šele če te možnosti nima, je v primeru notranje razselitve potrebno presojati, ali obstaja pomoč države. Če je sodišče prve stopnje že vrnilo zadevo v ponovni postopek, bi bilo nujno, da poda jasna in podrobna navodila in pojasnila. Tožena stranka mora namreč vedeti, kako naj postopa v vseh primerljivih primerih, ne le v konkretnem.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2011 priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njegove mladoletnosti in možnosti nastanka resne škode zaradi maščevanjem Talibanov. Tožnik je namreč pobegnil iz talibanskega tabora, potem ko so ga urili za izvedbo uporniške (samomorilske) akcije.

7. V prošnji za podaljšanje mednarodne zaščite je tožnik uveljavljal tri razloge, in sicer strah pred maščevanjem Talibanov, spremembo verskih nazorov (postal naj bi ateist) ter zdravstvene razloge (vstavljen srčni spodbujevalnik in težave s kožo, zaradi katerih mora jemati zdravila).

8. Tožena stranka je presojala samo prvi razlog (maščevanje Talibanov), ki je bil med drugim (poleg mladoletnosti) podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ne pa tudi tožnikovih navedb o spremembi verskih nazorov in njegovih zdravstvenih težav, saj ta dva razloga nista obstajala v času odločanja o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite.

9. Tožena stranka je ugotovila, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v domačo vas v okraju Arghandab na severu province Zabul (ki administrativno spada v okraj Jaghori v provinci Ghazni) podvržen resni škodi v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ, zato se tja ne more vrniti, vendar se lahko vrne v izvorno državo Afganistan, in sicer z notranjo razselitvijo v Kabul, saj naj bi bili za to izpolnjeni pogoji iz 68. člena ZMZ. Ta člen določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v tej državi varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, je torej pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka zmotno uporabila citirano določbo 68. člena ZMZ. Prvostopenjsko sodišče je sledilo novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča v primerih notranje razselitve v Kabul (npr. sodbi I Up 282/2014), Vrhovno sodišče pa se v tej sodbi izrecno opredeljuje samo do tistih stališč v izpodbijani sodbi, ki so relevantni za odločitev.

11. Tožnik je poleg razloga (strah pred Talibani), ki ga je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito in ki je bil (med drugim, poleg njegove takratne mladoletnosti) razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, navajal dva nova razloga za podaljšanje te oblike zaščite (odpoved muslimanski veri oziroma „prehod v ateizem“ in zdravstvene težave).

12. V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite organ na podlagi 106. člena ZMZ po opravljenem osebnem razgovoru preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer (samo) v okviru razlogov, na podlagi katerih je bila ta oblika zaščite podana. Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pravilno ni upoštevala na novo zatrjevanega tožnikovega „ateizma“, saj gre v tem primeru za povsem nov razlog za mednarodne zaščite. Ni pa se mogoče strinjati z „nepresojo“ drugega novega razloga, ki ga je navajal tožnik, to je njegovih zdravstvenih težav. Res je, da so lahko zdravstveni razlogi prosilca podlaga za priznanje bodisi statusa begunca (če je na primer prosilcu iz razlogov po drugem odstavku 2. člena ZMZ onemogočen dostop do zdravstvenih storitev) ali pa za priznanje subsidiarne zaščite (zaradi možnosti nastanka resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ). Vendar zdravstvenih težav prosilca, po presoji Vrhovnega sodišča (v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite) ni mogoče presojati samo v obsegu, ali je bila prosilcu iz tega razloga priznana subsidiarna zaščita (ali pa gre za „nov“ razlog). Predvsem to velja v okoliščinah, kot so podane v obravnavanem primeru, v katerih tožnikova naselitev v rojstnem kraju ni mogoča (zaradi nevarnosti Talibanov), in prihaja (ob uporabi 68. člena ZMZ) v poštev samo notranja razselitev v Kabul, kamor bi bil tožnik verjetno vrnjen.

13. Pri ugotavljanju možnosti za notranjo razselitev (notranjo zaščito) se namreč na podlagi 68. člena ZMZ upoštevajo (tudi) osebne okoliščine prosilca. V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.

14. V obravnavanem primeru so pri tožniku po priznanju subsidiarne zaščite nastopile zdravstvene težave. Decembra 2011 mu je bil zaradi smrtno nevarne motnje srčnega ritma vstavljen trajni srčni spodbujevalnik. Kot izhaja iz mnenja dr. Ž. T. z dne 17. 2. 2014 (ki se nahaja v upravnem spisu), se morajo taki bolniki (poleg farmakološkega zdravljenja) vsake pol leta zglasiti na pregled k specialistu kardiologu zaradi nastavitve srčnega spodbujevalnika in stanja baterije. Življenjska doba baterije je cca. 10 let, ob višjem proženju pa se ta doba skrajša. Po izteku življenjske dobe baterije jo je treba zamenjati, kar se opravi z manjšim kirurškim posegom v specializirani ustanovi. Iz navedenega mnenja tudi izhaja (zdravnik, ki je napisal mnenje, je leta 2011 štiri mesece preživel v Afganistanu kot zdravnik), da je kolikor toliko spodobna zdravstvena oskrba v Afganistanu možna le v vojaških bazah in nekaterih bazah nevladnih organizacij, kamor pa je dostop lokalnim prebivalcem onemogočen zaradi ekonomskih ali varnostnih ovir.

15. Kot izhaja iz dejanskega stanja, povzetega v izpodbijani odločbi in ki temelji na informacijah tožnikove izvorne države, bi se tožnik v Kabulu (vsaj v začetnem obdobju) lahko naselil v kakšnem begunskem taborišču ali pa v predelih Kabula, kjer so naseljene skupnosti Hazarov (tožnik je namreč po narodnosti Hazar). Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da tožena stranka v svoji odločbi ni ocenila, kakšne so možnosti dostopa do zdravstvenih storitev v Kabulu. To bo tožena stranka morala storiti v novem postopku, pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da bo v obravnavanem primeru treba tudi ugotoviti, ali obstaja možnost dostopa lokalnega prebivalstva tudi do specialističnih storitev, kakršno bi v obravnavanem primeri potreboval tožnik. Ne glede na to, da bo ugotavljanje teh dejstev za toženo stranko težavno, je treba upoštevati, da je tožnik, glede na njegovo zdravstveno stanje, v smrtni nevarnosti, če ne bi imel dostopa do ustrezne zdravstvene oskrbe.

16. Vrhovno stališče se tudi strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi tožena stranka glede na okoliščine obravnavanega primera morala ugotoviti, ali v Kabulu obstaja zaščita za notranje razseljene ljudi, ki jo nudijo državni subjekti in mednarodne organizacije. Tožnik v Kabulu nima nobenih sorodnikov in ne pozna nikogar. Domneva, da si bo sam, brez kakršnekoli pomoči, lahko našel prebivališče, poiskal zaposlitev ali vsaj sredstva za preživljanje ter v primeru zdravstvenih težav tudi ustrezno zdravstveno oskrbo, je v tem primeru res samo hipotetična.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.