Jedro

Pravica do delne invalidske pokojnine se zavarovancu (invalidu III. kategorije invalidnosti) prizna z dnem nastanka invalidnosti. Datum priznanja te pravice ni vedno istoveten z datumom pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj se le-ta izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, opr. št. ... z dne 26. 10. 2006 in iste številke z dne 22. 5. 2006. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od dne 4. 5. 2006 dalje in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega – 4 ure dnevno ter pravico do delne invalidske pokojnine. Tožencu je naložilo, da bo o odmeri delne invalidske pokojnine odločil v roku 30 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je bil tožnik v relevantnem obdobju s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo lažje delo z omejitvami. Glede na zavarovanje tožnika po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) in pa določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, tožnik pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogel pridobiti. Toženec nadalje še meni, da bi ocena lahko bila drugačna zgolj po 19. 11. 2007, ko je tožnik prebolel tranzitno možgansko kap (TIA), kar pa je dobro leto po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. Sodni izvedenec ni mogel navesti takšnega objektivnega dejstva, ki bi izviralo iz relevantnega časovnega obdobja in ki bi po mnenju toženca lahko bilo podlaga za drugačno oceno delovne zmožnosti. Vsakršno podajanje ocen v obdobju pred 19. 11. 2007, torej v obdobju postopka pri tožencu, pa bi bilo zgolj hipotetično oziroma takšne narave, da po tedanjem stanju ne bi bilo moč podati drugačne ocene delovne zmožnosti, kot jo je podal toženec. Tudi datum 4. 5. 2006 ni takšno objektivno dejstvo, ki bi lahko bilo podlaga za odločitev o delovni zmožnosti tožnika. Sodišče je tudi kršilo določbe postopka, ko ni odločilo o dokaznem predlogu toženca po soočenju sodnega izvedenca z izvedencem invalidske komisije II. stopnje, kar je bilo predlagano v vlogi z dne 18. 2. 2009. V kolikor pa bi bila ocena o delazmožnosti podana s strani sodnega izvedenca pravilna, pa tožniku glede na zavarovanje po 16. členu ZPIZ-1 v relevantnem obdobju, pravic iz invalidskega zavarovanja ne bi bilo moč priznati. Tožnik namreč ni invalid I. ali II. kategorije invalidnosti in zato ne more uveljaviti pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Glede na to, da torej tožnik po omenjeni specialni določbi ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja, mu tudi ni možno priznati pravic iz 93. člena ZPIZ-1. Tožniku v relevantnem obdobju tudi sicer ni bilo možno priznati pravice do dela s krajšim delovnim časom, ker ga brez omejitev ni bil zmožen opravljati. Prav tako toženec iz previdnosti navaja, da tudi sicer odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine ni pravilna. Posamezni zavarovanec namreč takšno pravico pridobi le, če dejansko dela s časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, v kolikor je v relevantnem času obvezno zavarovan (kot je to pri tožniku). Pri toženi stranki je zato praksa, da se o pravici do delne invalidske pokojnine odloči po sami razvrstitveni odločbi in neodvisno od nje, saj je pogoj do efektivne pridobitve te pravice sama izvršitev razvrstitvene odločbe. Sodišče navedene pravice tudi ne bi smelo nepogojno priznati, saj niti ni gotovo, če bo pogoje za uživanje te pravice tožnik v prihodnosti tudi izpolnil. Toženec še opozarja, da sodišče tudi sicer ni odločilo glede vprašanja začetka izplačevanja delne invalidske pokojnine oziroma odločitve o tem vprašanju ni naložilo tožencu, kot bi v primeru siceršnje odločitve in glede na 82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) moralo storiti. Odločitev o izplačevanju in ne samo o odmeri bi moralo naložiti tožencu. Toženec pri tem še pripominja, da je bila tožniku v kasnejšem postopku priznana pravica do invalidske pokojnine, kot je to ugotovilo in navedlo v razlogih tudi sodišče prve stopnje in glede na navedeno tožniku tudi delne invalidske pokojnine glede na podano dejansko stanje ne bi bilo moč odmeriti in tudi ne izplačevati, saj zato niso izpolnjeni pogoji. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 26. 10. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 22. 5. 2006, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je v postopku ugotovil, da je pri tožniku, ki je zavarovan kot kmet, delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo lažje delo brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez dela nad globino, brez daljše hoje in stoje, brez dela na višini. Ker je tožnik zavarovan po 16. členu ZPIZ-1, mu toženec ob upoštevanju 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja.

Vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost, je sodišče ustrezno razčistilo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca M.Č., dr. med., specialista nevrologa. Iz prepričljivo podanega pisnega izvedenskega mnenja, datiranega z dne 20. 11. 2008 izhaja ugotovitev, da tožnik za delo kmet pod splošnimi pogoji ni zmožen. Potrebne so omejitve pri delu. V postopku pri tožencu je bil spregledan tožnikov kondicijski deficit oziroma dejstvo, da se tožnik hitro psihofizično utrudi in se njegova delazmožnost hitro izčrpa. Zaradi navedenega je potrebna tudi časovna razbremenitev. Podrobno so opisane tudi zdravstvene težave, s tem, da je sodni izvedenec izvedensko mnenje tudi ustrezno obrazložil, zaslišan na glavni obravnavi. Izvid in mnenje sodnega izvedenca, podrobno povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče vsega navedenega ne ponavlja znova. Glede datuma nastanka invalidnosti je sodni izvedenec očitno upošteval datum osebnega pregleda pred invalidsko komisijo I. stopnje dne 4. 5. 2006, ko tudi sama invalidska komisija ugotavlja, da bi bile potrebne določene omejitve pri delu. Že tedaj je očitno nastala invalidnost, le pravice tožniku niso bile priznane glede na status zavarovanja. Sodni izvedenec je pri tem dodal le časovno razbremenitev pri delu. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje opravilo soočenje med članom invalidske komisije in pa sodnim izvedencem. Nenazadnje toženec na zadnji glavni obravnavi pri izvedbi tega dokaza ni vztrajal. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljene.

Glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot kmet. Gre za zavarovanje po 16. členu ZPIZ-1. V 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev in glede na podlago zavarovanja, tožnika utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in delno invalidsko pokojnino. ZPIZ-1 namreč v 93. členu določa, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Ker gre za samozaposlenega, premestitev ni možna, kar pa ne izključuje priznanja pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevi Psp 821/2006 z dne 27. 9. 2007. Tudi glede datuma priznanja pravice do delne invalidske pokojnine, je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da je v primeru priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno uporabiti 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi, pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare oziroma z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Invalidnost je pri tožniku nastala dne 4. 5. 2006 in od tedaj dalje ima torej tudi pravico do delne invalidske pokojnine. Datum priznanja same pravice pa ni vedno istoveten z datumom, od kdaj naprej se mu izplačuje delna invalidska pokojnina. Glede izplačila konkretne dajatve iz invalidskega zavarovanja je namreč potrebno uporabiti 1. odstavek 159. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela, s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Torej šele ko je izpolnjen pogoj, določene v omenjenem členu, se zavarovancu prične izplačevati delna invalidska pokojnina. Sodišče je odločitev o izplačilu skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 naložilo tožencu. Res je, da iz izreka izhaja, da naj bi toženec z novo odločbo zgolj odmeril delno invalidsko pokojnino, vendar je po stališču pritožbenega sodišča omenjeno potrebno tolmačiti tako, da je toženec dolžan istočasno odločiti tudi o datumu, od kdaj naprej se izplačuje delna invalidska pokojnina. Preden toženec odmeri delno invalidsko pokojnino, mora ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji po prej citiranem 159. členu ZPIZ-1, kajti odmera se navezuje na izpolnjevanje pogojev in s tem tudi na datum, od kdaj naprej se delna invalidska pokojnina izplačuje zavarovancu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.