Jedro

Sodišče tožniku ni priznalo pravice do premestitve na drugo delovno mesto ali na drugo delo, temveč izrecno le pravico do dela v okviru svoje dejavnosti s krajšim delovnim časom. Tako pravico pa samozaposleni zavarovanec po tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1 ima.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine. Odmero pokojnine je naložilo toženi stranki. Ugotovilo je, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, je pa s polovico polnega delovnega časa zmožen opravljati delo v okviru svoje dejavnosti. Tožnik je bil prijavljen v zavarovanje na podlagi 16. člena ZPIZ-1 kot kmet, zato na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravice do premestitve oziroma do dela na drugem ustreznem delu z omejitvami. Ima pa pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je za dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, ni bilo potrebe po soočenju med članom invalidske komisije in sodnim izvedencem, toženec pa na zadnji glavni obravnavi pri izvedbi tega dokaza ni vztrajal. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni možno priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Ta določba ne omogoča opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, saj omogoča le uveljavljanje pravice do dela s krajšim delovnim časom. Tega pa tožnik brez omejitev ne more opravljati. Posledično je sodišče zmotno uporabilo tudi 93. člen ZPIZ-1. „Podrejeno in iz previdnosti“ tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo določbe drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 glede datuma priznanja pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po soočenju in o njem ni odločilo v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima ustrezne in zadostne razloge o tem, zakaj soočenje sodnega izvedenca in člana invalidske komisije ni bilo potrebno. Tožena stranka je v vlogi z dne 18. 2. 2009 predlagala bodisi soočenje, bodisi dodatno zaslišanje sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je takemu dokaznemu predlogu sledilo: zaslišalo je sodnega izvedenca. Povsem jasno je s tem odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke in predlagani dokaz tudi izvedlo.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Revizija je neutemeljena že zato, ker izhaja iz zmotne predpostavke. Sodišče tožniku ni priznalo pravice do premestitve na drugo delovno mesto ali na drugo delo, temveč izrecno le pravico do dela v okviru svoje dejavnosti s krajšim delovnim časom. Tako pravico pa samozaposleni zavarovanec po tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1 ima. Revizijske navedbe, da tožnik na podlagi določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja in posebej tudi ne pravic iz 93. člena ZPIZ-1 so v direktnem nasprotju z navedenimi določbami. Tožnik ima kot invalid III. kategorije na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ravno to in samo to pravico.

9. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi, da je tožena stranka zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila le s sklicevanjem na tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1. Za to določbo pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Ker odločitev toženca temelji zgolj na določbi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, bi bila izpodbijana sodba pravilna tudi v primeru, če bi res priznala tožniku pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu.

10. V zvezi z navedbami v reviziji o zmotni uporabi 156. člena ZPIZ-1 pa revizijsko sodišče opozarja na že sprejeta stališča in sodno prakso, na primer: VIII Ips 181/2008 z dne 20. 4. 2010, VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010, VIII Ips 536/2008 z dne 7. 6. 2010, idr.

11. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).