Jedro

Od navedb tožeče stranke je treba ločiti priloge tožbe, ki so praviloma listinski dokazi, namenjeni ugotavljanju resničnosti njenih navedb. Sklicevanje na priloge se lahko nanaša le na dokaz že danih navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je od prve toženke zahteval plačilo 76.886,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 na podlagi 2. 8. 2005 sklenjene pogodbe med tožnikom in prvo toženko o financiranju in izvedbi obnove kanalizacije, ki se izvaja za potrebe priključitve stanovanjskih objektov A. (v nadaljevanju Pogodba). Od prve in druge toženke je nerazdelno zahteval še plačilo 168.707,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011, in sicer od prve toženke na podlagi Pogodbe, od druge toženke pa iz naslova neupravičene obogatitve.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo 76.886,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot tudi tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko za nerazdelno plačilo 168.707,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbena zahtevka zoper prvo toženko je zavrnilo zaradi zastaranja, saj je presodilo, da ima Pogodba naravo gospodarske pogodbe,(1) zato za terjatve, ki iz nje izhajajo, velja triletni zastaralni rok, ki je potekel. Prav tako je zastarala terjatev do druge toženke, saj je bila druga toženka obogatena že s sklenitvijo Pogodbe, tožnik pa s tem trenutkom prikrajšan. Ker je bila tožba vložena po poteku triletnega oziroma petletnega zastaralnega roka, je tudi ta terjatev zastarala.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, sicer jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je pritožbenim očitkom, da Pogodba ni gospodarska pogodba in da zanjo zato velja splošni petletni zastaralni rok, zato terjatev ni zastarala. Kljub temu je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, saj je ugotovilo, da je tožba nesklepčna, ker tožnik višine tožbenih zahtevkov zoper prvo toženko kljub njenim ugovorom ni zadostno opredelil. 4. V zvezi s tožbenim zahtevkom zoper drugo toženko je pritrdilo pritožbenim očitkom, da druga toženka ni bila obogatena s trenutkom sklenitve Pogodbe, ampak šele s prehodom koristi, to je s trenutkom, ko je tožnik plačal oziroma dejansko založil sredstva za drugo toženko.(2) Odločitev sodišča prve stopnje je kljub temu potrdilo zaradi nesklepčnosti, saj so bile trditve tožnika tudi v zvezi s tem tožbenim zahtevkom preveč pomanjkljive. Trdil je le, da je v skladu s 138. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) meteorna kanalizacija spadala v pristojnost druge toženke in je zato obogatena, čemur je druga toženka ugovarjala, ker ni bilo obrazloženo, na kakšen način naj bi bila obogatena. Tožnik tako ni pojasnil vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem. Ni pojasnil, katera so tista dela, ki so bila opravljena na komunalnem omrežju in katera tista, ki jih je skladno z veljavno zakonodajo dolžna zagotavljati druga toženka.

5. Tožnik je vložil revizijo in predlagal, da ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, podredno pa da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da se celoten zahtevek zoper prvo toženko nanaša le na en del kanalizacije. V tožbi je namreč pojasnil, da od prve toženke zahteva plačilo 76.886,96 EUR za vrednost del na fekalnem kanalu, ki so presegala obnovo dela kanalizacije, ki je bil predmet graditve objektov na A. Posebej je nerazdelno zoper obe toženki zahteval plačilo 168.707,08 EUR, ki pomeni vrednost del za meteorni kanal. Višje sodišče je zato tožbena zahtevka zoper prvo toženko zmotno presojalo enotno in odločilo z enotno obrazložitvijo, saj so se ugovori prve toženke glede obeh zahtevkov razlikovali. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je izpodbijana sodba glede tega neobrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Prva toženka je ugovarjala, da njen strošek znaša 45 % vrednosti dejansko izvedenih del na kanalizaciji za komunalno odpadno vodo ter trdila, da se tožnik kljub pozivu prve toženke ni opredelil po posamezni vrsti kanalizacije, katera dela in v kakšnem obsegu so bila izvedena ter kolikšen del tega je tožnikov strošek. Pritožbeno sodišče je očitno spregledalo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko sestavljen iz dveh delov (iz vrednosti fekalnega in vrednosti meteornega dela kanalizacije). Ugovor prve toženke se je nanašal le na prvi del zahtevka, ki tako ni obrazloženo ugovarjala višini vtoževanega zneska, ki se nanaša na meteorni kanal. Posledično ne drži, da je glede tega tožbenega zahtevka trditveno in dokazno breme glede višine prešlo na tožnika.

7. Poleg tega iz navedb prve toženke jasno izhaja, da pripoznava zahtevek, ki se nanaša na 45 % dejansko izvedenih del na kanalizaciji za komunalno odpadno vodo, zato je napačen zaključek, da takšne izjave ni mogoče šteti za pripoznavo zahtevka (kršitev 316. člena ZPP). Če trditev prve toženke ne bi bilo mogoče šteti za pripoznavo, bi jih bilo treba šteti vsaj kot priznana dejstva (prvi odstavek 214. člena ZPP).

8. Ne drži tudi zaključek pritožbenega sodišča, da je tožba nesklepčna. Tožnik je pravočasno v tožbi in prvi pripravljalni vlogi navedel, da je opravil dela na podlagi konkretne pogodbe (nesporno dejstvo), opredelil je vsebino pogodbe in vrednost opravljenih del ter na kateri kanalizaciji so bila opravljena. Višino je opredelil glede na vrsto kanalizacije, saj je navedel, da so bila dela opravljena na kanalih ..., v skupnem znesku 292.718,30 EUR, pri čemer je znesek za fekalni kanal znašal 124.011,22 EUR in za meteorni kanal 168.707,08 EUR. Že v tožbi se je skliceval na dopis B., d. o. o., v katerem je natančno navedel, na katerih opredeljenih kanalih je opravil dela, ki izhajajo iz tega dopisa. Priloga k tožbi ima v določenih primerih lahko vlogo dejanske tožbene podlage, in sicer morajo biti vse splošne navedbe razvidne iz tožbe, kar so v obravnavanem primeru bile. Dopis jih le podrobneje opredeljuje, zato gre za podobno situacijo kot pri pred pravdo pridobljenem izvedenskem mnenju. Pritožbeno sodišče je to zmotno štelo le kot dokaz. Ob tem je pomembno, da so bili tudi ugovori prve toženke pavšalni, saj je trdila le, da tožnik v predpravdni komunikaciji ni opredelil vrednosti in obsega opravljenih del. Vse navedeno še toliko bolj velja za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na meteorni kanal, saj je tožnik navedel, da so dela v celoti presegala obnovo tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve stanovanjskih objektov na A., in sta toženki dolžni povrniti vse stroške.

9. Tudi druga toženka je zahtevku v zvezi z meteorni delom kanalizacije nasprotovala le iz materialnopravnih razlogov, ki se nanašajo na ZUreP-1 in iz razloga zastaranja, ne pa iz razloga, ker dela ne bi bila opravljena v navedeni vrednosti. Iz navedb druge toženke je razbrati ugovor o obstoju vzročne zveze, ker tožnik ni pojasnil, na kakšen način je bil on prikrajšan, druga toženka pa obogatena. Trditve, da je druga toženka zakonsko dolžna zagotavljati gradnjo in delovanje meteorne kanalizacije in bi morala to opraviti sama, zadostujejo. Ker je to opravil tožnik, je bila druga toženka obogatena.

10. Poleg tega je druga toženka napačno razlagala 138. člen ZUreP-1. Neutemeljeno je sklicevanje na urbanistično pogodbo, saj jo ZUreP-1 predvideva le kot neobvezno pogodbo in le za prostorske akte, ki so nastali po njegovi uveljavitvi. Trditev, da je infrastruktura, ki jo je zgradil tožnik, v javni rabi, zadostuje za utemeljitev vzročne zveze, saj že iz same zakonodaje izhaja, da je takšno infrastrukturo dolžna zagotavljati druga toženka.

11. Revizija je bila vročena toženkama. Druga toženka je nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje (zaradi nediferencirane vrednosti spornega predmeta), podredno pa njeno zavrnitev (zaradi nesklepčnosti zahtevka). Prva toženka na revizijo ni odgovorila.

12. Revizija je utemeljena.

O dovoljenosti revizije

13. Druga toženka v odgovoru na revizijo trdi, da revizija ni dovoljena, ker tožnik uveljavlja tožbena zahtevka zoper obe toženki in v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP ni navedel vrednosti spornega predmeta za vsako toženko posebej, zato gre za t.i. nediferencirano vrednost spornega predmeta.

14. Ugovor druge toženke ni utemeljen. Tožbeni zahtevek zoper obe toženki je denarni zahtevek in za ugotavljanje pravice do revizije se kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tako denarni zahtevek zoper prvo toženko (76.886,96 EUR) kot denarni zahtevek za nerazdelno plačilo 168.707,08 EUR zoper obe toženki sta opredeljena in presegata mejno vrednost za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožnik zahteva 168.707,08 EUR zoper obe toženki nerazdelno, kar pomeni, da gre za nedeljivo obveznost. Tudi če bi v tem primeru šlo za deljivo obveznost, bi se glede na to, da gre za dve toženki, in glede na to, da ni določene drugačne delitve skladno s 393. členom OZ, obveznost med njimi delila na enake dele in bi vsak zahtevek posebej presegal revizijski prag.

O utemeljenosti revizije

15. Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). Vsebinsko trditveno breme pomeni dolžnost tožnika, da navede dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma da navede spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici, kar je predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka.

16. Tožnik je v tožbi navedel, da je sta v 5. členu Pogodbe s prvo toženko določili, da bo tožnik plačal izvedbo obnovitvenih del po Pogodbi. Sredstva, ki presegajo stroške obnove tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve objektov na A., so bila le založena v korist prve toženke. Navedel je, da kljub večkratnim pozivom prva toženka teh zneskov ni poravnala. Celotna vrednost izvedenih del po pogodbi je 292.718,30 EUR, od tega je tožnik za dela v zvezi s fekalnim delom plačal 124.011,20 EUR, v zvezi z meteornim delom pa 168.707,08 EUR. Vrednost del, ki presegajo znesek obnove objektov na A. za fekalni kanal je 76.886,96 EUR in 168.707,08 EUR za meteorni kanal, zato je prva toženka tožniku dolžna skupaj povrniti 245.594,04 EUR.(3) Ker je druga toženka dolžna skladno s 138. členom ZUreP-1 zagotavljati gradnjo in delovanje meteorne kanalizacije, bi morala opraviti in plačati dela v zvezi s tem. Ker tega ni storila, je za vrednost izvedenih del obogatena.

17. Prva toženka je prerekala vrednost zahtevka, ki se nanaša na fekalni del (prvi tožbeni zahtevek za plačilo 76.886,96 EUR). Ugovarjala je, da vrednost del ni tolikšna, kot trdi tožnik, ampak je strošek prve toženke v višini 45 % od dejansko izvedenih del na kanalizaciji za komunalno vodo. Navedla je še, da tožnik kljub pozivu prve toženke, da natančno (po posamezni vrsti kanalizacije) opredeli, katera dela in v kakšnem obsegu so bila izvedena ter kolikšen strošek je bil njen strošek, ni storil. Tožbenemu zahtevku za plačilo 168.707,08 EUR za meteorni kanal je ugovarjala primarno zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj utemeljenost zahtevka opira na zakonsko dolžnost druge toženke, zato ne more utemeljeno istega zneska zahtevati tudi od prve toženke. Tožba je zato po njenem mnenju tudi nesklepčna.

18. Druga toženka je ugovarjala pasivno legitimacijo, zastaranje in nesklepčnost tožbe. V zvezi z nesklepčnostjo je ugovarjala, da tožnik ni pojasnil, na kakšen način je bila druga toženka obogatena, tožnik pa prikrajšan (ni pojasnil vzročne zveze). Tudi sicer iz 138. člena ZUreP-1 izhaja, da gradnjo komunalne infrastrukture, ki s prostorskim aktom ni namenjena javni rabi, in gradnjo priključkov na objekte in omrežje komunalne infrastrukture, zagotavlja investitor objekta, ki ga priključuje. Poleg tega druga toženka ni prevzela nikakršne zaveze za financiranje in izvedbo obnove kanalizacije.

19. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi odgovoril na ugovore prve toženke, in sicer, da obseg in vrednost izvedenih del izhajata iz tožbi priloženega dopisa B., d. o. o., z dne 11. 9. 2008, naslovljenega na prvo toženko. V 2. točki dopisa je naveden izračun izvedenih del, ki jih je za tožnika izvedel izvajalec na podlagi Pogodbe (obračun se izrecno sklicuje na Pogodbo). Specifikacija je navedena glede na posamezen kanal (v točkah A, A1, B, B1, C, D za kanale ...) v skupnem znesku 292.718,30 EUR, v nadaljevanju je navedena ločena specifikacija za fekalni kanal v znesku 124.011,22 EUR in meteorni kanal v znesku 168.707,08 EUR. V zvezi z ugovori druge toženke je navedel, da je druga toženka obogatena brez pravne podlage, saj je izgradnja in obnova meteornih kanalov njena dolžnost, ker so ti v javni rabi, kar jasno izhaja tudi iz prej navedenega dopisa.

20. V zvezi z zatrjevanjem obsega in vrednosti dejansko opravljenih del je načelno mogoče soglašati s stališčem pritožbenega sodišča, da vsebina predlaganega dokaza (dopisa B., d. o. o.) sama po sebi ni del dejanske podlage in da bi moral tožnik opredeljeno podati trditve, pa jih ni. S trditveno podlago tožbe in pravočasnimi navedbami pozneje v postopku je opredeljena dejanska podlaga, ki jo sme sodišče upoštevati pri odločanju. Od navedb tožeče stranke je treba ločiti priloge tožbe, ki so praviloma listinski dokazi, namenjeni ugotavljanju resničnosti njenih navedb. S priloženimi listinami ni mogoče utemeljevati nove dejanske podlage, ki je sama tožba ne vsebuje. V sodni praksi(4) je že uveljavljeno stališče, da se sklicevanje na priloge lahko nanaša le na dokaz že danih navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Na prilogo tožbe se torej tožeča stranka izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne pomeni dokaza in ko ne gre za primer, ko se s tem sodišču naloži breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe poišče pravno relevantne navedbe tožnika.

21. V obravnavani zadevi gre prav za tak izjemen primer. V tožbi in v prvi pripravljalni vlogi je tožnik opredelil podlago in višino svojih terjatev tako, da se je skliceval na Pogodbo oziroma zakonsko dolžnost druge toženke in navedel zneske stroškov opravljenih del za fekalni in meteorni del obnovljene oziroma zgrajene kanalizacije. Opredelil je, kakšen del stroškov fekalnega dela je dolžna plačati prva toženka, ter navedel, da sta del, ki se nanaša na meteorni del, v celoti dolžni plačati toženki (prva toženka na pogodbeni podlagi, druga toženka na podlagi neupravičene obogatitve). Navedel je še, da iz predloženega dopisa B., d. o. o., izhaja obseg in vrednost izvedenih del. Poleg dopisa je (v prvi pripravljalni vlogi) predlagal še druge dokaze, ki bi njegove navedbe lahko potrdili. Priloga tožbe v tem primeru ni dokaz, ampak sestavni del tožbenih navedb, ki jih podrobneje specificira.

22. Teoretično je pravilno tudi izhodišče pritožbenega sodišča, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), in da trditveno in dokazno breme med postopkom prehaja iz ene stranke na drugo. Na začetku postopka je trditveno in dokazno breme v procesnem in praviloma tudi v materialnem smislu na strani tožeče stranke. Če torej tožeča stranka postavi minimum (sklepčnih) trditev, je treba tudi toženi stranki dopustiti, da z minimumom sklepčnih ugovornih navedb nasprotuje zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je nato dolžna svoje prvotne trditve dopolniti do te mere, da ovrže ugovore tožene stranke. Ne drži pa ocena pritožbenega sodišča, da se je tožnik pavšalno skliceval na dopis B., d. o. o., prva toženka pa naj bi obrazloženo ugovarjala. Ugovor prve toženke je bil namreč še bolj pavšalen od navedb tožnika. Pravilna je zato ugotovitev pritožbenega sodišča, da ugovori prve toženke v tem delu niso dovolj jasni, da bi lahko pomenili izrecno in določno (delno) pripoznavo zahtevka (5). Poleg tega se je tožnik v prvi pripravljalni vlogi bolj natančno kot v tožbi (ne le pavšalno, kot ugotavlja pritožbeno sodišče) skliceval na dopis, v katerem so specificirane njegove tožbene trditve. Ocena, da je (še posebej ob zelo pavšalnem ugovoru prve toženke) tožbeni zahtevek nesklepčen in posledično neutemeljen, je zato pretirana.

23. Revizijski očitki o tem, da tožba ni bila nesklepčna, so zato utemeljeni, pri čemer je utemeljen tudi nadaljnji revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je prva toženka podala drugačne ugovore v zvezi s prvim in drugim tožbenim zahtevkom. Prva toženka je namreč glede prvega tožbenega zahtevka ugovarjala njegovi višini in premajhni opredeljenosti vseh opravljenih del, zoper drugi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na meteorni del kanalizacije, pa je ugovarjala pasivni legitimaciji. Argument pritožbenega sodišča glede nezadostnih trditev in glede prehajanja trditvenega in dokaznega bremena ter posledično zaključek, da sta oba tožbena zahtevka nesklepčna, je zato še toliko manj na mestu v primeru drugega tožbenega zahtevka, saj se ugovor o nezadostni opredelitvi izvedenih del nanj niti ni nanašal. 24. Nesklepčnost tožbenega zahtevka je bila prav tako razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, ker po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni opredeljeno zatrjeval vzročne zveze med prikrajšanjem tožnika in obogatitvijo druge toženke. Tožnik je trdil, da je namesto druge toženke izpolnil njeno zakonsko obveznost gradnje komunalne infrastrukture v javni rabi iz 138. člena ZUreP-1, s čimer je zatrjeval dejstva, abstraktno vsebovana v 197. členu OZ. Ta določa poseben primer obogatitve, kadar kdo za drugega kaj potroši ali zanj stori, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. V takem primeru ima prikrajšani pravico od njega zahtevati povračilo. Tudi pri uporabi navedene določbe morajo biti izpolnjeni splošni pogoji po prvem odstavku 190. člena OZ: odsotnost pravnega temelja, obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega in vzročna zveza med tema dvema elementoma. Drži torej ugotovitev pritožbenega sodišča, da je sestavni del splošnega pravila iz 190. člena OZ tudi vzročna (kavzalna) zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo. Izraža jo besedna zveza „kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega“. Iz tožnikovih trditev izhaja, da se obogatitev druge toženke (izgradnja meteorne kanalizacije v celoti) odraža v prihranitvi njenega premoženja, ker je tožnik namesto nje izpolnil njeno obveznost izgradnje kanalizacije v vrednosti 168.707,08 EUR, iz česar implicitno izhaja tudi trditev obstoja vzročne zveze. Prav tako v nasprotju z ugotovitvami sodišča druge stopnje ni izostala opredelitev, katera dela so bila opravljena in katera dela je dolžna zagotavljati druga toženka (porazdelitev stroškov), saj je tožnik trdil, da je del, ki se nanaša na meteorno kanalizacijo, v celoti zakonska dolžnost druge toženke.

25. Ker je pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja utemeljenost tožbenih zahtevkov in posledično zavrnilo postavljena tožbena zahtevka zaradi nesklepčnosti, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

26. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tožnik kot javni sklad v konkretnem pogodbenem razmerju s prvo toženko kot gospodarskim subjektom ni nastopal kot nosilec oblasti oziroma javnih pooblastil, temveč kot enakopraven subjekt na trgu. Od njega se je v konkretnem primeru pričakovala tudi višja stopnja skrbnosti ravnanja, kot se načeloma pričakuje od negospodarskih subjektov, saj gre za pravno osebo z ustreznim pravnim in strokovnim aparatom oziroma zaposlenimi.

(2) Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Obogatitev oziroma zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa v skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ nastane oziroma zapade šele s prehodom koristi.

(3) Tožbi je priložil dopis B., d. o. o., in v oklepaju navedel, da gre za rekapitulacijo izvedenih del. (4) Gl. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2009 z dne 3. 11. 2011, podobno tudi II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007, II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010 in II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015. (5) Gl. 14. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.