Jedro

DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Sodišče prve stopnje bi zato moralo DDV v višini 22 % obračunati zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, torej po 1. 7. 2013. Za storitve, ki so bile opravljene pred navedenim dnem, pa bi moralo obračunati 20 % DDV.

Nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. S tem trenutkom sme torej pooblaščenec odvetnik zahtevati plačilo nagrade od svoje stranke. Zato je potrebno šteti, da je bila najkasneje z vložitvijo tožbe oziroma druge vloge opravljena tudi storitev.

Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve nastane oziroma zapade šele s prehodom koristi, to je s trenutkom, ko je tožeča stranka plačala oziroma dejansko založila sredstva za drugo toženo stranko.

Stranka svojemu trditvenemu bremenu ne zadosti, v kolikor se zgolj sklicuje na dokazno listino ali drug dokaz, ne pojasni pa, kaj natančno bi iz te listine oziroma dokaza naj izhajalo.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I. izpodbijane sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 3.329,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je prva tožena stranka dolžna plačati znesek 76.886,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 do plačila, in da sta ji prva in druga tožena stranka dolžni v istem roku nerazdelno plačati znesek 168.707,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Prav tako pa je tožeči stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati drugi toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.144,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II. izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Druga tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala od prve tožene stranke na podlagi sklenjene pogodbe plačilo zneska 76.886,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011. Prav tako pa je od prve in druge tožene stranke zahtevala nerazdelno plačilo zneska 168.707,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011. Plačilo tega zneska je od prve tožene stranke zahtevala na podlagi sklenjene pogodbe, od druge tožene stranke pa iz naslova neupravičene obogatitve.

6. V obravnavani zadevi med pravdnimi strankami niso bila sporna naslednja dejstva: - da sta tožeča in prva tožena stranka dne 2. 8. 2005 sklenili Pogodbo o financiranju in izvedbi obnove kanalizacije, ki se izvaja za potrebe priključitve stanovanjskih objektov v Č. (v nadaljevanju Pogodba; prvostopenjska sodba, red. št. 8), - da je skupna vrednost dejansko izvedenih del znašala 292.718,30 EUR in da je tožeča stranka ta dela v celoti plačala (trditve tožeče stranke na l. št. 2, ki jih nobena od toženih strank ni prerekala, prvostopenjska sodba, red. št. 1, na str. 3 in v št. 3-5).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je terjatev tožeče stranke zastarala. Glede pogodbene terjatve do prve tožene stranke je sodišče prve stopnje tako sprejelo stališče, da ima Pogodba naravo gospodarske pogodbe, zaradi česar za njene terjatve velja triletni zastaralni rok. Svojo odločitev je utemeljilo na podlagi četrtega odstavka 13. člena OZ (1). Pri tem je pojasnilo, da tožeča stranka kot javni sklad v konkretnem pogodbenem razmerju s prvo toženo stranko kot gospodarskim subjektom ni nastopala kot nosilka oblasti oziroma javnih pooblastil, temveč kot enakopraven subjekt na trgu. Od nje pa se je v konkretnem primeru pričakovala tudi višja stopnja skrbnosti ravnanja, kot se načeloma pričakuje od negospodarskih subjektov, saj gre za pravno osebo z ustreznim pravnim in strokovnim aparatom oziroma zaposlenimi (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Drži pritožbeni očitek, da Pogodba ni gospodarska pogodba, in da torej zanjo ne velja triletni zastaralni rok, ampak splošni petletni zastaralni rok. Tožeča stranka je v pritožbi (l. št. 48 do 50, oziroma točka IV. pritožbe) obširno utemeljevala, zakaj Pogodba ni gospodarska pogodba.

9. OZ v četrtem odstavku 13. člena določa, da se za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je bila narava Pogodbe takšna, da je mogoče reči, da je tožeča stranka z njeno sklenitvijo opravljala pridobitno dejavnost. 10. Nedvomno tožeča stranka v obravnavanem primerni ni nastopala kot gospodarski subjekt (2). V skladu s takrat veljavnim ZJS (3) je bila namreč tožeča stranka, in še vedno je, javni sklad (4). Javni sklad je pravna oseba javnega prava, ki upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost namenila za zagotavljanje javnega interesa (prvi odstavek 1. člena ZJS). Tožeča stranka je bila ustanovljena na podlagi SZ (5), ki jo je opredelil kot javno pravno osebo s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, določenimi s SZ. Njena temeljna naloga pa je financiranje nacionalnega stanovanjskega programa oziroma spodbujanje stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih hiš. Slednje izhaja tudi iz Akta o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (6), ki ga je v skladu s 57. členom ZJS tudi opredelil kot javni sklad. Tožeča stranka torej svojo dejavnost opravlja v javnem interesu. Vse navedeno je tožeča stranka zatrjevala tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi. Trditve tožeče stranke, da ne opravlja pridobitne dejavnosti, je torej ustrezno in pravilno pojasnila. Na drugi strani toženi stranki nista pojasnili, v čem je dejavnost tožeče stranke pridobitna, oziroma da je bila Pogodba sklenjena v pridobitne namene. Pri tem so ostale neprerekane trditve tožeče stranke, da nepremičnin, s katerimi posluje, tožeča stranke ne daje na neomejeni in prosti trg brez omejitev, in da lahko stanovanja prodaja le kupcem, ki se pravočasno prijavijo na razpis ter izpolnjujejo izrecno navedene pogoje za to. Isto velja tudi za trditve tožeče stranke (l. št. 27, tretji odstavek), da je v obravnavanem primeru šlo za izgradnjo komunalne infrastrukture, ki je namenjena javni rabi. Pogodba pa je bila sklenjena ravno v zvezi s financiranjem te izgradnje. V obravnavanem primeru torej Pogodba ni zasledovala pridobitnih namenov, zaradi česar je potrebno v skladu v skladu z določbo četrtega odstavka 13. člena OZ zaključiti, da Pogodba ni gospodarska pogodba. Zanjo zato velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

11. Glede terjatve tožeče stranke do druge tožene stranke pa je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je bila druga tožena stranka obogatena že s sklenitvijo Pogodbe, torej dne 2. 8. 2005, tožeča stranka pa s tem trenutkom prikrajšana. Ker je bila tožba vložena po poteku triletnega oziroma petletnega zastaralnega roka, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

12. Utemeljeno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da v obravnavanem primeru druga tožena stranka ni bila obogatena s trenutkom sklenitve Pogodbe.

13. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Obogatitev oziroma zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa v skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ nastane oziroma zapade šele s prehodom koristi, to je s trenutkom, ko je tožeča stranka plačala oziroma dejansko založila sredstva za drugo toženo stranko (7). Tožeča stranka torej v trenutku sklenitve Pogodbe še ni imela terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, saj ta takrat še ni zapadla. Zato tudi v tem delu zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve tožeče stranke do drugotožene stranke ni pravilen. Materialno pravo je torej bilo zmotno uporabljeno. Tožba je bila vložena 19. 12. 2011. Okoliščin, ki bi kazale na to, da se je zastaranje tožbenega zahtevka začelo že pred 19. 12. 1996, druga tožena stranka ni zatrjevala.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prva tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek. Pripoznava tožbenega zahtevka mora biti namreč izrecna in določna. Tako iz navedb prve tožene stranke v odgovoru na tožbo (l. št. 17, 2. točka navedb), kot tudi njenih nadaljnjih navedb, izhaja, da je nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tudi sicer na podlagi trditev prve tožene stranke (l. št. 16, druga stran, 2. točka navedb v odgovoru na tožbo), na katero se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče določno opredeliti, kaj natančno bi naj prva tožena stranka pripoznala. Pripoznava mora biti namreč takšna, da lahko na njeni podlagi sodišče brez nadaljnjega obravnavanja nedvoumno zaključi, da tožena stranka izrecno priznava, da je tožbeni zahtevek v celoti oziroma v točno določenem delu utemeljen.

15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka vtoževane terjatve ni pripoznala z dopisom z dne 20. 12. 2010. Gre namreč za dopis tožeče stranke, ki je bil naslovljen na prvo toženo stranko. Navedeni dopis torej ne predstavlja izjave volje tožene stranke. Zastaranje zato v smislu 364. člena OZ ni moglo biti pretrgano. Dolg mora namreč pripoznati dolžnik.

16. Kljub temu, da sodišče prve stopnje materialnega prava ni uporabilo pravilno, pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka še zmeraj pravilna. To namreč terjajo drugi razlogi, ki jih je ob preizkusu izpodbijane sodbe zaznalo sodišče druge stopnje in bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

17. Tožeča stranka je v tožbi pojasnila, na kateri podlagi zahteva plačilo vtoževanega zneska od prve tožene stranke. Kot je sama trdila (l. št. 2), sta pogodbeni stranki v Pogodbi določili, da bo tožeča stranka plačala izvedbo obnovitvenih del po Pogodbi. Hkrati sta se dogovorili, da so finančna sredstva, ki presegajo za obnovo tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve stanovanjskih objektov v Č, potreben znesek, le založena v korist prve tožene stranke. Pri tem je v nadaljevanju navedla (l. št. 2, druga stran), da je skupna vrednost izvedenih del znašala 292.718,30 EUR. Končno pa še, da je vrednost del, ki so presegla obnovo tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve objektov v Č., znašala 76.886,96 EUR za fekalni del in 168.707,08 EUR za meteorni kanal. Prva tožena stranka je nato v odgovoru na tožbo (l. št. 17, 2. točka navedb) ugovarjala, da strošek prve tožene stranke znaša 45 % od vrednosti dejansko izvedenih del na kanalizaciji za komunalno odpadno vodo. Zatrjevala je še, da tožeča stranka kljub pozivu prve tožene stranke, da natančno opredeli po posamezni vrsti kanalizacije, katera dela in v kakšnem obsegu so bila izvedena ter kolikšen je bil njihov strošek, tega ni storila, in zato ni mogoče opredeliti točnega zneska, za katerega so bila založena sredstva tožeče stranke. Te navedbe je ponovila tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi (l. št. 33).

18. Prva tožena stranka je torej obrazloženo ugovarjala višini vtoževanega zneska. Tožeča stranka pa kljub navedenemu ugovoru v nadaljevanju višine svoje vtoževane terjatve ni ustrezno pojasnila. V svoji prvi pripravljalni vlogi (l. št. 25) je v delu zgolj ponovila svoje trditve iz tožbe, pri tem pa se je pavšalno sklicevala na dopis A. d.o.o. z dne 11. 9. 2008, iz katerega bi naj izhajal obseg in vrednost opravljenih del, navedena pa bi naj bila tudi specifikacija glede na posamezni kanal. 19. Sodišče druge stopnje upoštevajoč navedeno poudarja, da takšna opredelitev višine vtoževane terjatve tožeče stranke ni zadostna. Glede na trditve, ki jih je podala tožeča stranka, višine njene terjatve ni mogoče preizkusiti, oziroma sodišče posledično ni moglo ugotoviti dejstva, in sicer višine vtoževane terjatve. V pravdnem postopku mora namreč stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevek oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP (8)). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Najprej je dolžnost tožeče stranke, da navede vsa oziroma minimum (9) pravno relevantnih dejstev. Torej dejstev, iz katerih izvira njeno materialnopravno upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo. Šele v drugi fazi pa je dolžna z namenom, da zatrjevana dejstva dokaže, predlagati izvedbo ustreznih oziroma primernih dokazov. Če tožeča stranka ne zatrjuje pravno relevantnih dejstev, dokazovanje sploh ni potrebno. V tem primeru se namreč ničesar niti ne more dokazovati. Zahtevek ni sklepčen in je posledično neutemeljen. Navedeno torej pomeni, da stranka svojemu trditvenemu bremenu ne zadosti, v kolikor se zgolj sklicuje na dokazno listino ali drug dokaz, ne pojasni pa, kaj natančno bi iz te listine oziroma dokaza naj izhajalo (10). To je dolžna storiti še toliko bolj, v kolikor nasprotna stranka resničnosti dejstva, ki bi ga ta listina naj dokazovala, obrazloženo nasprotuje.

20. Pri tem sodišče druge stopnje v zvezi trditvenim in dokaznim bremenom poudarja, da le-to v procesnem smislu ni ves čas na strani ene stranke, ampak med postopkom prehaja (11). V začetku postopka je trditveno in dokazno breme v procesnem in praviloma tudi v materialnem smislu na strani tožeče stranke. V kolikor torej tožeča stranka postavi minimum, sicer sklepčnih trditev, je po drugi strani potrebno toženi stranki dopustiti, da z minimumom sklepčnih ugovornih navedb nasprotuje zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka pa je nato v nadaljevanju dolžna svoje prvotne trditve dopolniti do te mere, da ovrže ugovore tožene stranke. Seveda pa je nato v nadaljevanju dolžna tudi tožena stranka konkretizirati svoje prvotne navedbe. Ko sodišče presodi, da sta se stranki o obravnavanem predmetu izjavili v zadostni meri, pri čemer materialno procesno vodstvo ni več potrebno, preide k dokaznemu postopku oziroma obravnavanju zahtevka ter posledično k odločitvi o njegovi utemeljenosti.

21. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da je sredstva za določen del izvedenih del založila. V tožbi je vrednost teh del zgolj opredelila v skupnem znesku. V kolikor prva tožena stranka tega dejstva oziroma višine vtoževane terjatve ne bi obrazloženo prerekala, bi sodišče višino vtoževane terjatve lahko štelo za nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). Vendar ni bilo tako. Prva tožena stranka je namreč pojasnila, kaj natančno jo v zvezi z višino vtoževane terjatve moti. In sicer tožeča stranka ni natančno opredelila po posamezni vrsti kanalizacije, katera dela in v kakšnem obsegu so bila izvedena ter kolikšen je bil njihov strošek, zaradi česar ni bilo mogoče opredeliti zneska založenih sredstev tožeče stranke. Zato je v nadaljevanju postopka trditveno breme glede višine vtoževane terjatve in kako je izračunala vtoževane zneske, znova prešlo na tožečo stranko. Tožeča stranka namreč v tožbi ni pojasnila, na kakšen način je opredelila višino svojega zahtevka, tega pa ni storila niti v nadaljevanju postopka. Ni torej pojasnila, kako je prišla do ugotovitve, da vtoževani znesek predstavlja finančna sredstva, ki presegajo znesek obnove tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve stanovanjskih objektov v Č.

22. Sodišče prve stopnje se sicer s vprašanjem utemeljenosti višine vtoževane terjatve ni ukvarjalo, oziroma se mu o tem glede na razloge za sprejeto odločitev tudi ni bilo potrebno opredeliti. Vendar tožeča stranka, v kolikor bi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v ponovljenem sojenju ne bi mogla odpraviti svojih pomanjkljivih trditev o višini vtoževane terjatve. Učinki prekluzije so namreč v obravnavani zadevi nastopili že z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavno v „prvem“ postopku (12). Prav tako pa je na pomanjkljivost svojih trditev bila opozorjena s strani tožene stranke.

23. Sodišče druge stopnje zato v skladu s 355. členom ZPP izpodbijane sodbe glede prve tožene stranke ni razveljavilo (13) ampak je pomanjkljivosti odpravilo samo in odločilo v zadevi oziroma potrdilo izpodbijano sodbo.

24. Sodišče druge stopnje pa je tudi glede tožbenega zahtevka do druge tožene stranke ugotovilo, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna. Vendar za to prav tako obstajajo drugi razlogi, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

25. Tožeča stranka je v tožbi glede druge tožene stranke zatrjevala (l. št. 2, druga stran, točka III. tožbenih navedb), da je v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUreP-1 (14) meteorna kanalizacija spadala v njeno pristojnost in je zato v skladu s 190. členom OZ dolžna tožeči stranki vrniti vrednost dosežene koristi, to je vrednost opravljenih del na meteornem kanalu oziroma znesek 168.707,08 EUR. Druga tožena stranka je zahtevku nasprotovala (l. št. 30), ker tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način bi naj bila druga tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana, in ker tudi ni pojasnila vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem. Kvaliteta opredeljenosti navedenih trditev tožeče stranke in druge tožene stranke je torej bila enaka. Zato je v skladu s stališčem, ki ga je sodišče druge stopnje že zavzelo glede utemeljenosti zahtevka zoper prvo toženo stranko (15) bila tožeča stranka tista, ki bi morala svoje trditve o obstoju vzročne zveze konkretizirati do te mere, da bi ovrgla ugovor druge tožene stranke.

26. Tožeča stranka v nadaljevanju ni pojasnila vzročne zveze med njenim prikrajšanjem in obogatitvijo druge tožene stranke. Glede na temelj svojega zahtevka in prej navedeni ugovor druge tožene stranke bi namreč tožeča stranka morala pojasniti, na kakšen način obstaja vzročna zveza. V okviru opredelitve vzročne zveze bi morala pojasniti, katera so bila tista dela, ki so bila opravljena na komunalnem omrežju, in katera od teh del je sicer v skladi z veljavnimi predpisi dolžna zagotavljati druga tožena stranka. Temu ne ustreza zgolj pavšalna navedba tožeče stranke v tožbi, da je bila druga tožena stranka obogatena na škodo tožeče stranke, ker je ZUreP-1 določal, da meteorna kanalizacija spada v zakonsko pristojnost druge tožene stranke.

27. Zahtevek tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljen niti zoper drugo toženo stranko. Tožeča stranka pomanjkljivosti svojih trditev ne bi mogla več odpraviti v ponovljenem sojenju. Teh namreč, kljub podanemu in utemeljenemu ugovoru druge tožene stranke, ni naredila niti do konca prvega naroka za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje. Odločitev slednjega v izpodbijani sodbi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko je zato pravilna.

28. Sodišče druge stopnje je tako v skladu s 355. členom ZPP odpravilo pomanjkljivosti, do katerih je prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in pritožbo tožeče stranke v zvezi z glavnimi tožbenimi zahtevki v celoti zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo.

29. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka (točka II. izpodbijane sodbe). Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožba nanaša na stroške, ki jih je sodišče odmerilo drugi toženi stranki, ki jo je v pravdi zastopal pooblaščenec odvetnik. Tožeča stranka se ne strinja z višino DDV, ki jo je sodišče uporabilo pri odmeri nagrade pooblaščenca druge tožene stranke.

30. DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1 (16). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Sodišče prve stopnje bi zato moralo v skladu z navedenima določbama ZDDV-1 DDV v višini 22 % obračunati zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, torej po 1. 7. 2013 (17). Za storitve, ki so bile opravljene pred navedenim dnem, pa bi moralo obračunati 20 % DDV. ZOdvT (18) za postopek pred sodiščem prve stopnje predvideva enotno nagrado za tožbo in vse nadaljnje vloge in procesna dejanja. Edino za narok pred sodiščem prve stopnje ZOdvT predvideva posebno nagrado, pri čemer se tudi ta odmeri v enkratnem znesku, ne glede na število opravljenih narokov (19). Pri tem tudi Tarifa, ki je v skladu s tretjim odstavkom 3. člen ZOdvT sestavni del tega zakona, v prvem odstavku opomb 3 v 3. delu določa, da nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. S tem trenutkom sme torej pooblaščenec odvetnik zahtevati plačilo nagrade od svoje stranke. Zato je potrebno tudi šteti, da je bila najkasneje z vložitvijo tožbe oziroma druge vloge opravljena tudi storitev. V obravnavanem primeru je to nedvomno bilo pred 1. 7. 2013, saj je druga tožena stranka po pooblaščencu odvetniku na tožbo odgovorila 7. 2. 2012. Za nagrado za postopek bi torej sodišče moralo obračunati 20 % DDV, za nagrado za narok pa 22 % DDV. S tem, ko je sodišče prve stopnje DDV za celotno nagrado obračunalo po višji, to je 22 % davčni stopnji, je zmotno uporabilo materialno pravo.

31. Sodišče druge stopnje pa je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe glede odločitve o stroških ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v drugem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč za izhodiščno vrednost nagrade, ki jo je uporabilo pri odmeri stroškov, vzelo znesek 1.351,00 EUR. Torej vrednost, za katero ZOdvT v prilogi (20) določa, da se odmeri v sporih z vrednostjo spornega predmeta od 230.000,00 EUR do 260.000,00 EUR. V obravnavani zadevi sta bili toženi dve stranki. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP) (21). Kot že izhaja iz dosedanje obrazložitve te sodbe, je bila pravna in dejanska podlaga zahtevka zoper drugo toženo stranko v obravnavanem primeru drugačna, kot pri zahtevku do prve tožene stranke. Vrednost spornega predmeta je za drugo toženo stranko znašala 168.707,08 EUR. Izhodiščna vrednost nagrade za navedeno sporno vrednost pa znaša 1.093,00 EUR. Glede na navedeno je druga tožena stranka upravičena do povračila stroškov nagrade za postopek v znesku 1.420,90 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v znesku 1.311,60 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT) in pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Upravičena pa je tudi do 20 % DDV od nagrade v znesku 1.420,90 EUR in od pavšala v znesku 20,00 EUR, torej do 288,18 EUR, in do 22 % DDV od nagrade v znesku 1.311,60 EUR, torej do 288,55 EUR.

32. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. členom ZPP izpodbijano sodbo v točki II. izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 3.329,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

33. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela glede glavnega dela terjatve. S pritožbo je v relativno majhnem delu (v manj kot 20 %) uspela zgolj glede odločitve o stranski terjatvi, to je glede pravdnih stroškov. Zato ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni bil potreben za odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi, predvsem pa ni grajala materialnopravnih pomanjkljivosti prvostopenjske odločitve, ki so bile odločilne za pravilno odločitev v tej zadevi in tako ni prispeval k pravilni odločitvi.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo).

(2) Prvi odstavek 13. člena OZ določa: Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti.

(3) Zakon o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00).

(4) To stališče potrjujejo tudi sklepi VSL I R 64/2013 z dne 22. 8. 2013, I R 37/2014 z dne 14. 5. 2014 in I R 38/2014 z dne 27. 5. 2014. (5) Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/1991).

(6) Uradni list RS, št. 96/2000 z dne 19. 10. 2000. (7) Smiselno isto tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 354/2010 z dne 5. 12. 2013 in II Ips 377/2010 z dne 19. 12. 2013. (8) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14).

(9) Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 345. (10) Ibidem, stran 353. (11) Ibidem, stran 382. (12) To izrecno izhaja iz drugega odstavka 362. člena ZPP. Ta določa, da na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Drugih ne smejo.

(13) Tudi sicer 355. člen ZPP določa, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi zgolj izjemoma, in sicer le, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti.

(14) Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 - popr., 58/03 – ZZK-1).

(15) Tu pride predvsem v poštev 19. točka obrazložitve te sodbe.

(16) Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 40/12 - ZUJF, 83/12, 14/13, 46/13 - ZIPRS1314-A in 101/13 – ZIPRS1415).

(17) Dvig splošne davčne stopnje iz dotedanjih 20 % na 22 % je bil uveden z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 46/2013 z dne 29. 5. 2013. (18) Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09 – Zodv-C).

(19) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. (20) V skladu z drugim odstavkom 12. člena ZOdvT je priloga, v kateri so navedene višine nagrad s količnikom 1,0 pri vrednosti predmetov odvetniške storitve do 500.000 eurov, sestavni del tega zakona.

(21) Prvi odstavek 21. člena ZOdvT se v zvezi z ugotavljanjem vrednosti predmeta za odmero nagrade sklicuje na drugi odstavek 19. člena ZST-1 (Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 29/13 - Skl. US, 21/13 - ZP-1H, 63/13, 89/13 - Odl. US, 111/13 - ZP-1I, 40/14 - Skl. US, 58/14 - Odl. US in 72/14 - Skl. US)), ta pa v zvezi z ugotavljanjem vrednosti predmeta oziroma zahtevka na ustrezne določbe ZPP.