Jedro

Drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z URS v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni pravno priznana v določbah ZOR.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 12.100.000 SIT (sedaj 50.492,41 EUR) odškodnine z zamudnimi obrestmi in mu povrne pravdne stroške. Zavrnilo pa je tudi predlog toženke za povrnitev stroškov postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov.

Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je določba

13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS tožnika izenačila v pravicah in dolžnostih z državljani RS vse do odločitve o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo. To je toženka ponovila tudi v Zakonu o državljanstvu RS in Zakonu o tujcih. Čeprav je bilo o njegovi prošnji dokončno odločeno šele 20. 10. 1999, so mu dok umente odvzeli že leta 1994. Trdi, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da sta tekla dva postopka, arbitrarna in protispisna, saj je tožnik vložil le eno prošnjo za sprejem v državljanstvo. Pritožbeno sodišče napačno povzema njegove trditve, da je bil že leta 1992 izbris an iz registra državljanstva RS, saj tedaj državljanstva sploh ni imel. Pač pa je trdil, da so bili takrat državljani bivših republik SFRJ, ki niso bili sprejeti v državljanstvo, izbrisani iz registra prebivalstva. Zato je arbitrarna odločitev pritožbenega sodišča, da je brez podlage pritožbena trditev, da je bil iz registra državljanstva izbrisan že leta 1992. Ni sporno, da je tudi tožnik eden od več tisoč prebivalcev nekdanjih republik SRFJ, ki so bili izbrisani iz registra prebivalstva in so jim bili odvzeti vsi dokumenti. Tožnik je izgubil službo kot tujec in nove službe ni mogel dobiti. Za delovno dovoljenje bi moral prinesti dokazilo o prijavljenem prebivališču. Za prijavo prebivališča so od njega zahtevali dokazilo o sredstvih za preživljanje, vedno pa vsaj en osebni dokument. Vrtel se je v začaranem krogu in je bil zaradi tega vse do sprejema v državljanstvo brez službe. Sklicuje se na odločbe ustavnega sodišča U-I-246/02, U-I-284/94 in na odločbo ustavnega sodišča o razveljavitvi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SRFJ. Poudarja, da je treba pri vprašanju, ali je država ravnala protizakonito in protiustavno, državo obravnavati kot celoto, kar pomeni vse veje oblasti in celoten proces odločanja v določeni zadevi. Sodišči pa sta postopek neutemeljeno fragmentirali. Glede na odločitev ustavnega sodišča, da so predpisi, s katerimi se je urejal status državljanov nekdanjih republik bivše SFRJ, protiustavni, toženka ne more uspešno trditi, da ni kršila predpisov. Poudarja, da je tožnik svoj zahtevek temeljil na širši podlagi, kot jih obravnavata izpodbijani sodbi. Trdil je, da je postopek za sprejem v državljanstvo trajal skoraj 9 let, kar ni razumen rok za odločanje, da je bil izbrisan iz registra prebivalstva leta 1992 in da so mu bili leta 1994 odvzeti dokumenti, čeprav je postopek za sprejem v državljanstvo še tekel. Za odločitev ni pomembno, ali je bil sprejet v državljanstvo ali ne. Država bi mu odškodninsko odgovarjala tudi, če ne bi bil sprejet v državljanstvo, saj ga ne bi smela izbrisati iz registra prebivalstva in mu ne bi smela odvzeti osebnih dokumentov. Sodbi nimata razlogov v zvezi z odvzemom dokumentov in izbrisom iz registra. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenega vprašanja, kaj pomeni popolnoma nepravilno in nezakonito ravnanje organov, ki je po stališču prvostopenjskega sodišča potrebno za odgovornost toženke. Revizija nadalje izpodbija pravilnost zaključka nižjih sodišč, da je bilo o njegovi prošnji odločeno v razumnem roku. Devetletno odločanje o eni zahtevi ni razumen rok. Za odškodnino iz tega naslova pa država odgovarja brez krivde. Ekskulpirala bi se lahko samo, če bi dokazala, da je za zavlačevanje kriv tožnik. Da je zakonodajna veja oblasti med postopkom morala večkrat spremeniti svoje predpise, ker so bili protiustavni, pa se tožnika ne tiče. Zaradi počasnega odločanja mu je nastala materialna in nematerialna škoda. Devet let je bil v negotovosti in v neurejenem položaju.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine, ker je ta njegovi prošnji za državljanstvo ugodila šele po osmih letih. Uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ker ni mogel pridobiti delovnega dovoljenja. Zahteva povrnitev 9.600.000 SIT (sedaj 40.060,09 EUR) izgubljenega zaslužka (po 100.000 SIT za 96 mesecev) ter še 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) za psihične bolečine, ki jih je trpel zaradi dolgotrajnega postopka in dolgotrajne nezaposlenosti brez sredstev za preživljanje.

7. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik 24. 12. 1991 zaprosil z a sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94; v nadaljevanju ZDRS). Vse od leta 1987 je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in je tukaj dejansko živel. Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo z dne 29. 10. 1993 najprej ni ugodilo njegovi prošnji. Na podlagi tedaj veljavnih določb tretjega odstavka 40. člena in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS je zaključilo, da bi sprejem tožnika v državljanstvo zaradi teže kaznivega dejanja, ki ga je storil, pomenil nevarnost za javni red. Tožnik je bil zaradi kaznivega dejanja umora, ki ga je storil pri opravljanju službe varnostnika na železniški postaji v ..., obsojen na 13 let zapora. Sedem let kazni je prestal v Črni Gori, ostalo pa v Sloveniji, kamor se je preselila tudi njegova družina. Proti navedeni odločbi Ministrstva za notranje zadeve je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 8.12.1994 zavrnilo. Proti sodbi vrhovnega sodišča je tožnik vložil še ustavno pritožbo, kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugodilo. Z odločbo Up-25/95 z dne 3. 12. 1998 je sodbo vrhovnega sodišča in odločbo ministrstva odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. Poudarilo je, da ministrstvo in sodišče nista obravnavali tožnikovih navedb o okoliščinah storjenega kaznivega dejanja in o tožnikovem obnašanju na prestajanju kazni, v času pogojnega odpusta ter po prestani kazni. V času ponovnega odločanja ministrstva o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo je ustavno sodišče na pobudo drugega ustavnega pritožnika z odločbo U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 razveljavilo tretji odstavek 40. člena ZDRS, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red iz 8. točke 10. člena ZDRS. Ministrstvo za notranje zadeve je nato z odločbo z dne 30. 7. 1999 tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ugodilo.

Glede zavrnitve zahtevka za povrnitev izgubljenega zaslužka

8. V reviziji zatrjevane bistvene kršitve pravdnega postopka niso podane. Sodbi imata razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče je ustrezno obrazložilo tudi svojo odločitev o zakonitosti ravnanja toženkinih organov, ki so odločali o tožnikovi prošnji za državljanstvo ter odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene očitke.

Ostale procesne kršitve, ki jih uveljavlja revizija, se ne nanašajo na odločilna dejstva, zato ne predstavljajo kršitev po 14. točki drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Za odločitev v tej zadevi je nepomembna v reviziji poudarjena razlika med pritožbenimi trditvami, da so bili leta 1992 državljani bivših republik SFRJ izbrisani iz registra prebivalstva in njihovim povzemanjem v sodbi pritožbenega sodišča, da so bili tedaj izbrisani iz registra državljanstva Republike Slovenije. Za odločitev prav tako ni odločilno, da so bili tožniku odvzeti osebni dokumenti. Bistveno je, ali in kdaj tožnik v Republiki Sloveniji, kjer je živel, ni mogel pridobiti dela in zaslužka ter ali je vzrok takemu tožnikovemu položaju v protipravnem ravnanju toženkinih organov.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so zavajujoče tožnikove trditve, ki jih ponavlja tudi v reviziji - da je bil izbrisan iz registra prebivalstva že leta 1992 in da v Republiki Sloveniji ni mogel delati vse od leta 1991 pa do leta 1999. Tožnik je bil namreč po 13. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) v povezavi z 81. členom Zakona o tujcih do izdaje dokončne zavrnilne odločbe o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo izenačen s pravicami in dolžnostmi državljanov Republike Slovenije. Ta pravni položaj je ponovno pridobil z izdajo odločbe ustavnega sodišča Up-25/95 z dne 3.12.1998, ki je tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo vrnilo Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje.

V tem času je lahko tožnik v Republiki Sloveniji živel in delal kot ostali slovenski državljani in za delo ni potreboval delovnega dovoljenja.

10. Tudi za vmesno obdobje, v katerem tožnikov pravni status ni bil izenačen s pravicami in dolžnostmi državljanov Republike Slovenije, sta sodišči pravilno zaključili, da tožnik neutemeljeno uveljavlja povrnitev izgubljenega zaslužka. Pravilno sta presodili, da toženkini organi niso ravnali protipravno v smislu 26. člena Ustave. Revizija sicer utemeljeno opozarja, da je treba pri vprašanju, ali je država ravnala protizakonito in protiustavno, presojati ravnanje organov vseh vej oblasti. Vendar pa sodišči sta presojali ravnanje vseh tistih organov toženke, katerih odločitve so lahko vplivale na tožnikovo možnost zaposlitve v Republiki Sloveniji. Pravilno sta ocenili, da upravni organ in sodišče, ki je odločalo v upravnem sporu, nista ravnala protipravno že zato, ker sta uporabila zakonsko določbo, za katero je ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da ni skladna z ustavnimi določbami. Za oceno ustavnosti zakonskih določb je kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti pristojno zlasti ustavno sodišče (prvi odstavek 160. člena Ustave ter prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 21. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju ZUstS). Tudi sodišče lahko vloži zahtevo za oceno ustavnosti, če nastane vprašanje ustavnosti ali zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodi (prvi odstavek 23. člena ZUstS). Vendar njegove vloge pri presoji ustavnosti zakonskih določb ni mogoče presojati le z vidika, da je bila zakonska določba, ki jo je uporabilo, v postopku pred ustavnim sodiščem kasneje razveljavljena. Drugačna ocena rednih sodišč o ustavni skladnosti posameznih zakonskih določb zato sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave. V konkretni zadevi je treba tudi upoštevati, da neskladja tretjega odstavka 40. člena ZDRS z ustavnimi določbami tudi ustavno sodišče ni videlo vse do odločitve U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999. Tudi ko je odločalo o tožnikovi ustavni pritožbi je z odločbo Up-25/95 z dne 3. 12. 1998 odpravilo le posamične akte, ni pa ugotovilo ustavne neskladnosti tretjega odstavka 40. člena ZDRS, na katerih sta odpravljeni odločbi temeljili. V to zakonsko določbo ni posegalo, čeprav bi lahko glede na drugi odstavek 161. člena Ustave in drugi odstavek 59. člena ZUstS razveljavilo z Ustavo neskladno zakonsko določbo tudi pri odločanju o tožnikovi ustavni pritožbi. Protipravnosti ravnanja upravnega organa in vrhovnega sodišča ne izkazuje niti okoliščina, da je ustavno sodišče njuni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. Po ustaljeni sodni praksi je treba pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja (in enako ravnanja upravnega organa, ki v zadevi odloča) izhajati iz narave sodnikovega dela. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi (pravno mnenje občne seje VSS z dne 14. 12. 1995). Drugačna pravna in dejanska presoja sodišča, zaradi katere je spremenjena ali razveljavljena sodba v instančnem postopku, ne pomeni protipravnega ravnanja, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost. Narava pravnega odločanja je taka, da je pogosto mogoča različna presoja pravnih in dejanskih vprašanj, zaradi česar pravo vključuje v sistem odločanja pravna sredstva. Upoštevati je tudi treba, da tožnik v tej zadevi ni zatrjeval pravno relevantne vzročne zveze. Ni zatrjeval okoliščin (ni navedel nobenih podatkov o svojem obnašanju med prestajanjem kazni in po njem, niti o okoliščinah storjenega kaznivega dejanja), ki bi glede na odločitev ustavnega sodišča o njegovi ustavni pritožbi lahko vplivale na odločitev o njegovi prošnji za državljanstvo, če bi jih organi, ki so o njej odločali, upoštevali. Ob pomanjkanju teh trditev ni mogoče zaključiti, da so bile prav kršitve, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče v odpravljenih odločbah, vzrok zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo in njegovi škodi zaradi izgubljenega zaslužka.

11. Sodišči se nista izognili niti vprašanju morebitne zakonodajne protipravnosti. Drži, da je ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 40. člena ZDRS, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red iz 8. točke 10. člena ZDRS zaradi neskladja te določbe z Ustavo. Prav zaradi te določbe tožnik ni mogel pridobiti ne državljanstva ne delovnega dovoljenja. V drugem odstavku 24. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (v nadaljevanju ZZT) je bilo namreč določeno, da oseba, ki ji je bila v postopku za sprejem v d ržavljanstvo Republike Slovenije izdana negativna odločba po drugem ali tretjem odstavku 40. člena ZDRS, ne more pridobiti delovnega dovoljenja. Kot tujec tožnik v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja ni mogel več delati (1. in 2. člen ZZT). Vendar pa revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da tožnik ne more uspešno tožiti države samo zato, ker je ustavno sodišče razveljavilo zakon. Tudi pri presoji zakonodajne protipravnosti je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih vprašanjih. Zato drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z Ustavo v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave.

O

dškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Po presoji revizijskega sodišča pa zakonodajalec takih kršitev ni zagrešil s tem, ko je z razveljavljeno zakonsko določbo omogočal zavrnitev prošenj za pridobitev državljanstva, če bi sprejem prosilca v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red. Kot že navedeno, tudi pri presoji ravnanja zakonodajalca ne gre spregledati, da ocene o ustavni neskladnosti tretjega dostavka 40. člena ZDRS ob odločanju o tožnikovi ustavni pritožbi ni sprejelo niti ustavno sodišče. 12. Revizija pravilno poudarja, da se odločba ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 nanaša tudi na tožnika. Z njo je ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna .

Vendar ta in z njo povezane kasnejše odločbe ustavnega sodišča na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Tožnikova škoda zaradi izgubljenega zaslužka namreč izvira iz prepovedi izdaje delovnega dovoljenja osebam , katerim je bila v postopku za sprejem v d ržavljanstvo Republike Slovenije izdana negativna odločba po drugem ali tretjem odstavku 40. člena ZDRS (drugi odstavek 24. člena ZZT).

13. Tožnik zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka ne more utemeljiti niti s trditvami o prekomernem trajanju odločanja o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo. Če bi bilo o njegovi prošnji odločeno preden je ustavno sodišče v odločbi U-I-89/99 z dne 10.6.1999 ugotovilo neskladje dela tretjega odstavka 40. člena ZDRS z ustavo, tožnik državljanstva ne bi pridobil. Do tedaj po stališču upravnih organov in sodišč (kot tudi po stališču ustavnega sodišča) ustavnost tretjega odstavka 40. člena ZDRS ni bila sporna. Da bi lahko bilo zaradi okoliščin storjenega kaznivega dejanja ter obnašanja med prestajanjem zaporne kazni in po njem tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo ugodeno tudi v času veljavnosti tretjega odstavka 40. člena ZDRS, pa tožnik v tej pravdi ni zatrjeval in dokazoval. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo

14. Revizija utemeljeno izpodbija zmotno stališče pritožbenega sodišča, ki ni upoštevalo celotnega trajanja odločanja o tožnikovi prošnji za državljanstvo, pač pa je postopek razdelilo na dva zaporedna postopka, ker naj bi šlo za odločanje na dveh pravnih podlagah. Vendar presoja pritožbenega sodišča, da sta tekla dva postopka, ne predstavlja protispisnosti, pač pa zmotno materialnopravno stališče pri ugotavljanju, ali je bila kršena tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ugotovitev kršitve te pravice ni bistvena. Zavrnitev tega dela zahtevka je pravilna že zato, ker škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana. Revizijsko sodišče je v več zadevah (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 591/2008, II Ips 305/2009 in II Ips 470/2009) zavzelo stališče, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni bila pravno priznana.

15. Tožnik tega dela zahtevka ne more utemeljiti neposredno na določbah EKČP, pač pa le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar po tem zakonu ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili na dan začetka njegove uporabe 1.1.2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava v OZ oziroma ZOR (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005). Tudi v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen pred 1. 1. 2007, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni vložil pritožbe na ESČP. Utemeljenost tožnikovega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode je zato treba presojati po 26. členu Ustave v povezavi z določbami ZOR. Po splošnih pravilih odškodninskega prava mora biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjena zlasti njena temeljna predpostavka - nastanek pravno priznane škode. Nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni pravno priznana ne v določbah Ustave ne v določbah ZOR. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 155. členu ZOR. Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 200., 201., 202. in 203. členih ZOR. S tem je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog teh oblik nepremoženjske škode je zaprl, kar pomeni, da je glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Tožnikove nepremoženjske škode ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v 200. do 203. členih ZOR. Tožnikove duševne bolečine nimajo vzroka v nobeni od tam navedenih okoliščin. Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in dolgotrajna nezaposlenost namreč ne pomenita kršitve osebnostnih pravic, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti na tistem delu navedene zakonske določbe, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Ker za škodo, ki jo zatrjuje, tožnik ni upravičen do denarne odškodnine, sta sodišči pravilno ravnali, ko sta njegov zahtevek tudi v tem delu zavrnili.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.