Jedro

Tožnik brez podlage povezuje dva različna postopka, ki sta tekla za pridobitev državljanstva, ker so bili pogoji za pridobitev državljanstva, ko je upravni organ prvič odločal o prošnji, drugačni od pogojev, ko je odločilo drugič s pozitivno odločbo. Prvi postopek je tekel na podlagi zakonske določbe 40. člena ZDRS, ki je vsebovala tudi tretji odstavek in prav zaradi te določbe je v prvem postopku dobil negativno odločbo. Po razveljavitvi določbe 3. odst. 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, do katere je prišlo šele v letu 1999, pa je bila tožniku že 30.7.1999 izdana pozitivna odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 12.100.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2000 do plačila in mu povrniti pravdne stroške vse v 15-ih dneh. Zavrnilo je predlog tožene stranke, da se ji povrnejo stroški tega postopka.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče sicer korektno povzema določbo 26. člena Ustave Republike Slovenije, da pa ni pravilno uporabilo določbo 1. odst. 172. člena ZOR, saj v tej določbi ni omenjeno protipravno ravnanje državnega organa ali osebe, ki se omenja v 26. členu Ustave. Ustava je le okvirni predpis, sodišče bi zato moralo o odškodninski odgovornosti tožene stranke odločiti na podlagi 154. člena ZOR, ki določa, da tisti, ki povzroči škodo drugemu mora škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče pa je v tej zadevi tudi to določbo zmotno uporabilo, ker je prevalilo dokazno breme na tožnika. To se vidi iz obrazložitve 1. odst. na 8. strani sodbe, kjer je zapisano, da tožnik ni dokazal, da bi mu bili dokumenti odvzeti z namenom, da se izigrajo z Ustavo in z zakonom določene predpise, pravice tožnikov oz., da je bilo ravnanje organov tožene stranke popolnoma nepravilno in nezakonito. Tožniku tudi ni razumljivo to stališče, saj ne razume ali naj bi država odgovarjala odškodninsko samo, če njeni organi popolnoma nepravilno in protizakonito odločajo. Postavlja se mu vprašanje, kje je meja med popolnim in nepopolnim, nepravilnim in protizakonitim ravnanjem. V sodbi so po mnenju tožnika uvedeni novi kriteriji za odškodninsko odgovornost države. Že zato meni, da bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Tudi sicer ne sprejema odločitve. Opozarja, da je tožena država, ki je tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo najprej zavrnila in ji ugodila šele po devetih letih. Temelj tožnikovega zahtevka je nesporno dejstvo, da je bil tožnik izbrisan iz registra prebivalstva Republike Slovenije, da so mu vzeli osebno izkaznico, prometno in vozniško dovoljenje ter potni list. Tožnik je bil brez dela, brez socialnega zavarovanja in brez možnosti, da zahteva socialno ali drugo pomoč. Bil je v začaranem krogu, saj če je prosil za službo so zahtevali, da dokaže, da ima prebivališče in prinese delovno dovoljenje. Če je prosil za delovno dovoljenje, so zahtevali, da dokaže, da ima zagotovljeno službo in prijavljeno prebivališče. Ne enega ne drugega ni mogel dokazati, bil je prijavljen sodniku za prekrške, ni imel prometnega dovoljenja, vse to pa je bilo posledica tega, da ni bilo ugodeno njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo. Sodišče je državo kot toženo stranko v tej pravdi obravnavalo zelo ozko. Enačilo jo je z uradniki, ki so tožniku izdajali odločbe. Država pa je več od njenih uradnikov in organov, v katerih delajo ti uradniki. Državo je tožil zato, ker devet let po njeni krivdi ni imel državljanstva. Ustavno sodišče te države je ugotovilo, da je država kršila svojo Ustavo, ko je sprejela zakonske predpise v nasprotju z lastno Ustavo in mednarodnimi obveznostmi. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-89/99 z dne 23.7.1999) in najnovejšo odločbo o izbrisanih. Če bi se vse to upoštevalo v izpodbijani sodbi, bi morala država tožniku odškodninsko odgovarjati, saj je škoda tožniku nastala zaradi kršenja bodisi Ustave, bodisi zakonov, bodisi podzakonskih aktov ali mednarodnih obveznosti. Sodišče v sodbi ugotavlja, da so bili tožniku odvzeti osebni dokumenti 30.5.1994, torej prej preden je bilo pravnomočno odločeno o njegovi zahtevi za sprejem v državljanstvo. Iz debate, ki se sedaj vodi okoli izbrisanih pa je splošno znano, da so bili tisti, ki niso bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije izbrisani že leta 1992. Tožniku ni treba dokazovati, da je država imela nekaj specifično zoper njega. Če je bilo izbrisano iz registra na tisoče ljudi in med njimi tudi tožnik, je bila to državna politika. Zaradi takšne politike je tožniku bila povzročena škoda, ki jo mora država plačati. Če mu država ne bi odvzela dokumentov, ki mu jih je sama izdala, bi tožnik še naprej živel tako kot je živel do osamosvojitve Slovenije, bil bi izenačen z državljani Republike Slovenije v vsakem pogledu, razen pridobivanju nepremičnin, ne bi izgubil službe in ne bi mu bilo treba prositi za delovno dovoljenje in bivalni vizum, ne bi ga maltretirala policija in ne bi bil kaznovan za prekrške. V taki situaciji trajanje postopka za sprejem v državljanstvo ne bi imelo praktično nobenega pomena in ne bi predstavljalo temelj za tožbo. V tožnikovi opisani situaciji pa to trajanje vpliva le na višino odškodnine, na temelj pa ne. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje v zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge, vendar pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo v okviru 350. člena ZPP, ali je prišlo v postopku do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Nobene takšne kršitve ni našlo. Zato ugotavlja, da pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka ni utemeljen.

Vse odločilne dejanske okoliščine tega spora so v izpodbijani sodbi ugotovljene in niti niso bile sporne. V pritožbi ni pojasnjeno katero odločilno dejstvo ni bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, niti katero naj bi bilo ugotovljeno zmotno, zato tudi pritožbenemu razlogu nepravilno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju ni mogoče pritrditi.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je bilo tudi materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno. Zmotne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje določbo 1. odst. 172. člena ZOR napačno razlaga. Člen 172 ZOR ni samostojna podlaga za presojo civilne deliktne odgovornosti pravne osebe. Iz te določbe izhaja samo, da pravna oseba, ki navzven nastopa preko svojih organov, odgovarja za škodo, ki jo ti organi povzročijo, ker gre za dejanje pravne osebe same. Sicer pa je tudi v teh primerih podlaga za odškodninsko odgovornost še vedno 154. člen ZOR, ki ga sodišče prve stopnje ni prezrlo, saj je v razlogih sodbe povedalo, da morajo biti pri civilnem deliktu ugotovljeni kumulativni vsi štirje pogoji, med njimi tudi protipravnost. Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dokazno breme zmotno naprtilo tožniku, ne držijo. V 154. členu ZOR (enaka je določba sedanjega 131. člena OZ) je predpisana krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. To pravilo pa ne pomeni, da mora vse elemente odškodninske odgovornosti dokazati tožena stranka, ampak je na toženo stranko prevaljeno le dokazovanje odgovornosti. Protipravnost ravnanja oz. opustitve, vzročno zvezo in škodo pa mora dokazati oškodovanec. Šele če bo dokazal, da mu je nastala škoda, za katero odgovarja tisti iz katerega sfere izvira protipravno ravnanje oz. škodljivo dejstvo, se dokazno breme glede odgovornosti prevali na toženo stranko, ki mora, ko je torej tožnik dokazal prve tri predpostavke odškodninske odgovornosti, dokazati, da ni kriva za tožnikovo škodo, ker ni ravnala niti naklepno, niti z malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je zato dokazno breme glede protipravnosti pravilno naprtilo tožniku.

Ko je sodišče presojalo, ali je toženi stranki mogoče očitati protipravnost, je pravilno razložilo, da protipravnosti ni mogoče enačiti z razlogi zaradi katerih je bila upravna odločba MNZ z dne 29.10.1993, ki ni ugodila tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva v RS v postopku pred Ustavnim sodiščem odpravljena. Takšna razlaga pojma protipravnosti je ustaljena v sodni praksi. Država sicer načeloma odgovarja za nepravilno ravnanje svojih organov, vendar samo ob pogoju očitne kršitve prava. V konkretni zadevi pa do takšne kršitve ni prišlo, zato tudi ni odškodninske odgovornosti. To se da razbrati tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je vrnilo zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve. Iz te odločbe sledi, da se je Ustavno sodišče strinjalo, da je kaznivo dejanje zaradi katerega je bil pritožnik obsojen in zaradi katerega v prvem postopku tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni bilo ugodeno, pomembno dejstvo (glede na takrat veljavni zakon) pri presoji sprejema v državljanstvo. Ustavno sodišče je v tej odločbi zgolj opozorilo, da so za presojo prošnje pomembne tudi druge okoliščine, med njimi predvsem tožnikovo obnašanje v času po prestani kazni in pa okoliščina, da je storil kaznivo dejanje pri opravljanju svoje delovne dolžnosti, kar pri prvem odločanju ni bilo preizkušeno, čeprav so se te okoliščine zatrjevale. V času prvega odločanja o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo je veljala določba 3. odst. 40. člena ZDRS, po kateri je imel upravni organ diskrecijsko pravico, ko je odločal o prošnji za sprejem v državljanstvo. Odločil je v okviru te pravice, odločitev ni bila niti samovolja in niti neargumentirana. Dejanske ugotovitve, ki so razvidne iz odločbe upravnega organa, ko je prvič odločal o tožnikovi prošnji na podlagi takrat veljavne zakonodaje, zato ne dokazujejo tožnikovih navedb o protipravnem ravnanju.

Tudi tožnikov odškodninski zahtevek zaradi odločanja v nerazumnem roku ni utemeljen. Tožnik ta zahtevek utemeljuje na dejstvu, da se je o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo odločalo osem let, kar pa ni točno. Tožnik brez podlage povezuje dva različna postopka, ki sta tekla za pridobitev državljanstva, ker so bili pogoji za pridobitev državljanstva, ko je upravni organ prvič odločal o prošnji, drugačni od pogojev, ko je odločilo drugič s pozitivno odločbo. Prvi postopek je tekel na podlagi zakonske določbe 40. člena ZDRS, ki je vsebovala tudi tretji odstavek in prav zaradi te določbe je v prvem postopku dobil negativno odločbo. Po razveljavitvi določbe 3. odst. 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, do katere je prišlo šele v letu 1999, ko je Ustavno sodišče v odločbi U-I-89/99 z dne 10.6.1999 v postopku za oceno ustavnosti, za katerega je dal pobudo nekdo drug in ne tožnik, razveljavilo tretji odstavek 40. člena ZDRS, kolikor se je ta določba nanašala na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8.točki 10.člena tega zakona, pa je bila tožniku že 30.7.1999 izdana pozitivna odločba. Zaradi razveljavitve 3. odst. 40. člena ZDRS odločanje o prvi tožnikovi prošnji ni bilo več aktualno. Po 43. členu Zakona o ustavnem sodišču začne razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oz. po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. Glede na takšne okoliščine tožnik ne more izdajo pozitivne odločbe povezovati s prvim postopkom, ki je tekel ob takrat veljavni določbi 3. odst. 40. člena ZDRS, saj je bil po razveljavitvi te določbe tožnikov položaj spremenjen. Upravni organ ni imel več diskrecijske pravice in v razumnem roku je odločil o sprejemu tožnika v državljanstvo. Kako bi se končal prvi postopek pa glede na spremembo zakona ni več relevantno. Vsekakor pa je šlo za odločanje po dveh različnih podlagah, zato iz druge ni mogoče uveljavljati pravic za nazaj.

Odločba Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen 3. odst. 40. člena ZDRS ne učinkuje za nazaj in ne izničuje predhodnih postopkov, ki so bili oprti na zakonske določbe, ki so veljale v času prvega upravnega postopka. Kot je bilo že v uvodu pojasnjeno odločanje upravnega organa v prvem postopku ob tedaj veljavnem zakonu ni bilo protipravno, zato niso utemeljene navedbe v katerih tožnik očita, da je ta odločba upravnega organa posegla v njegove z Ustavo varovane pravice. Pravica za katero je tožnik zaprosil konec leta 1991 mu ni bila podeljena. Pravno relevantna vzročna zveza med izdajo negativne odločbe upravnega organa tožene stranke in izgubo tožnikove zaposlitve ter odločbami, ki so bile izdane v postopku prekrška, ker ni postal državljan RS pa bi bila podana samo, če bi bila prva zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo posledica protipravnega ravnanja upravnega organa. Ker v prvem postopku ni bila ugotovljena protipravnost, tožnik pa je zaposlitev in ostale dokumente izgubil zato, ker je od pravnomočne zavrnitve prošnje za državljanstvo v letu 1994 (brez vsake podlage je trditev v pritožbi, da je bil izbrisan že leta 1992 iz državljanstva RS) imel status tujca, je njegov odškodninski zahtevek sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče v tej zadevi državo obravnavalo preozko, niso utemeljene. Tožniku je država lahko odškodninsko odgovorna samo, če mu je kakšno pravico protipravno odvzela in je zato utrpel škodo, ne more pa tožnik države tožiti zato, ker je bil pred Ustavnim sodiščem razveljavljen kakšen zakon.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).