Jedro

Sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage je mogoče v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti.

Tudi nedokončanje del pomeni izpolnitev obveznosti z napakami, za kar veljajo enaki roki, ki jih zakon določa za grajanje napak.

Eno temeljnih načel obligacijskega (pogodbenega) prava je načelo spoštovanja (izpolnitve) pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda - 9. člen OZ), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz prvega odstavka 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 66199/2009 z dne 18. 6. 2009 pustilo v veljavi glede prvega odstavka izreka za znesek 52.651,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 in glede tretjega odstavka izreka glede izvršilnih stroškov v višini 362,96 EUR. V preostalem delu je navedeni izvršilni sklep razveljavilo ter postopek v tem delu ustavilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.941,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, saj iz tožbe in kasnejših vlog ne izhaja ustrezna trditvena podlaga glede opravljenih dodatnih del. Ker dokazi ne smejo nadomestiti tožbenih navedb, bi moral tožnik v svojih vlogah navesti celoten sklop pravno relevantnih dejstev, iz katerih izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje v tožbenem zahtevku, česar pa ni storil. Sodišče je nadalje z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke tožencu odvzelo pravico do sodnega varstva, s katerim bi toženec dokazoval nedokončanje del na objektu. Po eni strani je tožniku verjelo, da so bila dodatna dela naročena ustno, tožencu pa po drugi strani ne, da je tožnika k dokončanju del ustno pozival, kar je želel dokazati z zaslišanjem prič. Sodišče mu je z zavrnitvijo dokaznih predlogov onemogočilo tudi dokazovanje teh navedb. Uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava, saj pogodba 80/05 predstavlja pogodbo „na ključ“. Vztraja na stališču, da je poravnal vse obveznosti po osnovni pogodbi, dodatna dela pa nikoli niso bila niti naročena niti izvedena. Tožnica ne more terjati celotnega plačila, saj del, navedenih v osnovni pogodbi, ni dokončala. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, za katero meni, da je pristranska in v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz zaslišanja direktorja tožeče stranke po njegovem mnenju ne izhaja, da je bila listina „več del in dodatna dela“ tožencu predložena ob prevzemu objekta. Tako je podpisal zgolj listino tehnični pregled, kjer pa so kot dodatna dela navedena le določena dela in ne vsa dela, ki se vtožujejo v konkretnem sodnem postopku. Dodaja še, da je listina „Dogovor“ sklenjena med direktorjem tožnice in toženo stranko in kot taka v konkretnem primeru ni uporabljiva. Če sodišče meni, da sta stranki dosegli drugačen dogovor o načinu plačila, bi moralo predmetno tožbo zavreči, saj o izpolnitvi dogovora že poteka spor pred Okrožnim sodiščem v Kopru.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva v pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP). Poleg njega veljata tudi načeli o trditvenem in o dokaznem bremenu in o njuni medsebojni povezanosti; po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva), razen če je glede katerega od teh dejstev kot izjema predpisano obrnjeno dokazno breme. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo, ki vsebuje pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva (1).

6. V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo opravljenih del po gradbeni pogodbi št. 80/05 v višini 32.486,23 EUR in plačilo dodatno naročenih del v višini 20.165,37 EUR. Ob tem sicer drži očitek pritožbe, da je tožnica tovrstno trditveno podlago podala šele v tretji pripravljalni vlogi, prej pa je tožbeni zahtevek opredelila kot zahtevek za plačalo dodatno naročenih del. Pritožba kljub temu zmotno meni, da trditvena podlaga glede izvedbe dodatnih del, ki jo sicer nedvomno nosi tožnica, ni bila zadostna. V zvezi z dodatno izvedenimi deli se je tožnica v prvi pripravljalni vlogi izrecno sklicevala na listino z oznako „več in dodatna dela“ (priloga A2), ki vsebuje natančen in strukturiran popis zatrjevanih dodatnih del. Sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage je po sodni praksi mogoče v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti (2). Navedeno je tožnica v konkretnem primeru tudi storila, s čimer je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, sodišče prve stopnje pa je njeno sklicevanje na dokaz (priloga A2) utemeljeno upoštevalo kot natančnejše substanciranje tožbenih navedb.

7. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru med strankama ni bila sklenjena gradbena pogodba s klavzulo „ključ v roke“. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje tako izhaja, da je tožnica v pogodbi št. 80/05 z dne 20. 9. 2005 (priloga A2, v nadaljevanju: pogodba) garantirala fiksnost cene za zidavo enodružinske stanovanjske hiše po natančno določenih materialih in za izdelavo potrebnih del (naštetih v 40. točkah). Pogodbena cena za vsa našteta dela je vsebovala klavzulo „na ključ“, s čimer se je izvajalec zavezal, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo (659. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ). Kadar je cena s klavzulo ključ v roke določena le za posamezna dela (npr. izgradnja hiše do III. podaljšane faze) in ne za celoten objekt, obsega takšna cena vrednost tistih del, za katere je s pogodbo določena, in sicer ne glede na dejansko količino potrebnih del (3). Kljub zmotni uporabi materialnega prava v tem delu, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba s takšno klavzulo ne vključuje dodatnih del. Gre za dela, ki s pogodbo niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa dodatno zahteva, da se opravijo. Ali so bila takšna dela dejansko naročena in izvedena, je stvar dokazne ocene, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je toženec poleg pogodbeno opredeljenih del naročil tudi dodatna dela, plačilo katerih tožnica zahteva v predmetnem postopku. Ob tem sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, saj je naročilo in izvedbo dodatnih del potrjeval tako toženčev podpis prevzemnega zapisnika (tehnični pregled – priloga A2), kot tudi „Dogovor“, s katerim je toženec v zameno za izvedena dodatna dela direktorju tožnice v last prepustil polovico nepremičnine v Hrvatinih (priloga B2). „Dogovor“ sicer ni bil sklenjen med pravdnima strankama, kar ne pomeni, da ne more biti predložen kot dokaz v konkretnem postopku. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je na njegovi podlagi mogoče sklepati, da si je direktor tožnice prizadeval dobiti plačilo za opravljeno delo, toženec pa je s svojim podpisom potrdil, da so bila na objektu dodatna dela tudi opravljena. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila izpovedba direktorja tožnice prepričljivejša od izpovedbe toženca, saj je ta navedel povsem pavšalne razloge za podpis navedenih listin (opitost in nepazljivost). Da je toženec prejel tudi dokument s podrobno določitvijo dodatnih del (več in dodatna dela – priloga A2), je sodišče ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe direktorja tožnice, ki je tožencu ni uspelo ovreči. Sodišče je ob tem zapisalo, da naj bi bil navedeni dokument tožencu predložen v dneh okoli podpisa listine „tehnični prevzem objekta“ in ne hkrati s tehničnim prevzemom objekta, kot zmotno meni pritožnik (primerjaj str. 15 sodbe). Življenjsko logičen je nadalje zaključek sodišča, da so bila dodatna dela naročena ustno, saj sta bila direktor tožnice in toženec dobra prijatelja (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe pod točko 11 obrazložitve).

9. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do toženčevega ugovora o nedokončanju del. Da ta ni utemeljen, je ugotovilo na podlagi toženčevega prevzema objekta, potrjenega s podpisom listine „tehnični pregled“. Toženec je trdil, da naj bi tožnika k dokončanju del pozival pisno, česar ni dokazal s predložitvijo dokazov, ki bi to potrjevali. Ugotovljenega dejanskega stanja ne bi moglo spremeniti niti zaslišanje toženčeve zunajzakonske partnerke in njenega sina. Pritožbeno sodišče v tem delu pripominja, da je toženec s predlaganima pričama želel dokazati nedokončanje naročenih del (primerjaj pripravljalno vlogo toženca, list. št. 119) in ne pravočasnih ustnih oziroma pisnih pozivov k dokončanju del, na kar se toženec prvič sklicuje šele v pritožbi, kar je nedovoljeno (337. člen ZPP). Ker naj bi šlo za nedokončana dela, ki so očitna in bi ob prevzemu objekta morala biti vidna (npr. manjkajoča ograja na stopnicah), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da bi toženec o tovrstnih pomanjkljivostih tožnico moral obvestiti nemudoma (že ob prevzemu). Tudi nedokončanje del namreč pomeni izpolnitev obveznosti z napakami, za kar veljajo enaki roki, ki jih zakon določa za grajanje napak. V skladu s tretjim odstavkom 633. člena OZ tako izvajalec ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti ob običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, a jih naročniku ni pokazal. 10. Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede neizpolnitve toženčeve pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Da dela niso bila plačana v zatrjevanem znesku, je sodišče prve stopnje tako ugotovilo na podlagi zaslišanja direktorja tožnice, ki je prepričljivo pojasnil, kolikšen je dolg toženca po osnovni pogodbi. Toženec po drugi strani razen bančnega izpiska o plačilu 15,000.000,00 SIT ni predložil drugih dokazov, ki bi potrjevali izpolnitev pogodbene obveznosti še glede preostanka (do 21,000.000,00 SIT). Njegova izpovedba, da je tožnici plačal 30,000.000,00 SIT, je tudi po stališču pritožbenega sodišča nelogična, saj je bil pogodbeno dogovorjen znesek le 21,000.000,00 SIT. Da je bilo toženčevo zatrjevanje o plačilih nekonsistentno, nenazadnje potrjujejo tudi trditve v pritožbi, kjer toženec po eni strani trdi, da je pogodbena dela v celoti plačal, po drugi strani pa, da del ne bo plačal v celoti, saj naj bi bila nedokončana. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnila, tožencu pa ni uspelo dokazati, da je opravljena dela v celoti plačal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo tudi v tem delu. Eno temeljnih načel obligacijskega (pogodbenega) prava je namreč načelo spoštovanja (izpolnitve) pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda - 9. člen OZ), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz prvega odstavka 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

11. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbi zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 602/2009 z dne 21. 3. 2013. (2) Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3129/2012 z dne 12. 4. 2013. (3) Primerjaj Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1000