Jedro

Drži, da na podlagi te določbe predmet zavarovanja ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Vendar pa trditveno in dokazno breme, da so v zvezi s konkretnimi nepremičninami, ki so predmet zavarovanja, ti pogoji izpolnjeni, nosi dolžnik, ki mora navedbe in dokaze o tem podati najpozneje v ugovoru zoper sklep o zavarovanju (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v Mariboru Z 182/2021 z dne 26. 8. 2021 v obsegu, izrecno specificiranem pod točko I izreka, razveljavilo in v tem obsegu predlog za zavarovanje zavrnilo (točka I izreka). V presežku je ugovor dolžnika zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka (točka III izreka).

2. Zoper odločitev pod točkama II in III izreka citiranega sklepa se pravočasno pritožuje dolžnik, pri čemer v bistvenem ponavlja navedbe iz ugovora. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, in ker v zvezi s tem tudi ni navedlo razlogov. Meni, da zakonski razlogi za izdajo izpodbijanega sklepa niso izpolnjeni, sodišče pa je ob njegovi izdaji tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kot zmotno graja uporabo določb 243. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Poudarja, da je upnik do izvršilnih naslovov, ki so podlaga izdanega sklepa, prišel na protipraven način, dolžnik pa ni imel možnosti preprečiti prenosa svojih dolgov od prvotnega upnika na naslednje in končno na sedanjo upnico. Predlaga, da sodišče sklep o zavarovanju kot neutemeljen zavrne, saj je ta po njegovem mnenju preuranjen. Nadalje navaja, da je dovolitev zavarovanja nedopustna tudi zato, ker na podlagi 177. člena ZIZ predmet zavarovanja ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in preživljanje članov svoje družine. Vseh osem nepremičnin, glede katerih je dovoljeno zavarovanje, so gospodarska poslopja kmeta in kmetijska zemljišča, dolžnik pa je kmet, ki se ukvarja z dejavnostjo poljedelstva. Kmetijska dejavnost je tudi njegova edina dejavnost, z njo se preživlja, drugih prihodkov pa nima. Trdi, da je sodišču vse navedeno tudi dokazal, saj je predložil odločbo o tem, da ima status kmeta, zapisnik in izpisek kmetijskih gospodarstev, v katerega so vpisana vsa kmetijska zemljišča, da 100% opravlja kmetijsko dejavnost in da je prejemnik GERKOV. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno navedlo, da bi moral pojasniti kaj prideluje, na katerem zemljišču in kakšen je donos iz tega zemljišča. Sicer pa so ti podatki vsako leto drugačni in spremenljivi, nanje pa vplivajo klimatski in vremenski pogoji. Nadalje je pojasnil, da kmetijska zemljišča merijo približno 4ha, vsa so obdelana in predstavljajo prihodek dolžnika, ki se preživlja z delom na teh zemljiščih. Primarno je predeloval krmo za dva konja, ki pa ju je moral v marcu 2022 prodati, da bo lahko kupil dva žrebička in bo lahko plačal račune dobaviteljem umetnega gnojila in traktorskih storitev, saj mu sosed, ki ima vso kmetijsko mehanizacijo, s to občasno pomaga pri obdelovanju kmetijskih zemljišč. V dokaz svojih navedb poleg že predložene dokumentacije prilaga še odločbo o statusu kmeta, zapisnik UE A. in izpis iz registra kmetijskih gospodarstev. Višjemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, upnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotuje. Meni, da so zakonski pogoji za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnjeni, dolžnikove navedbe o protipravni pridobitvi izvršilnih naslovov pa neresnične in za ta postopek nerelevantne. Kot neutemeljenim nasprotuje dolžnikovim navedbam, da so nepremičnine, glede katerih je dovoljeno zavarovanje, na podlagi 177. člena ZIZ izvzete iz zavarovanja. Izpostavlja, da dolžnik glede tega v ugovoru ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Listine, ki jih je predložil šele s pritožbo, so predložene prepozno in dolžnik v zvezi z njimi ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa odločba iz leta 1984 ne izkazuje, da ima dolžnik še vedno status kmeta in sama po sebi tudi ne pomeni, da je dolžnik dejansko kmet. Tudi iz izpisa kmetijskih gospodarstev ni razvidno, da se ta nanaša na nepremičnine, na katerih je upnik predlagal zavarovanje. Dolžnik pa tudi s temi listinami ni uspel izkazati, da je dohodek iz teh nepremičnin edini in nujno potreben vir sredstev za preživljanje dolžnika in njegovih ožjih družinskih članov, saj dolžnik ni izkazal kaj in koliko pridela na teh zemljiščih, višine prihodkov od kmetijske dejavnosti na teh površinah in višine morebitnih drugih prihodkov, v zvezi s tem pa tudi ni predložil oziroma predlagal dokazov. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o zavarovanju z dne 26. 8. 2021 v zvezi s točko I izreka sklepa o ugovoru z dne 13. 4. 2022 na podlagi izvršilnih naslovov, in sicer Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini opr. št. RIZ 687/93 z dne 17. 11. 1993 v zvezi s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 8. 1. 2007, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini opr. št. RIZ 871/95 z dne 28. 12. 1995 v zvezi z Izvedbeno pogodbo o odstopu terjatve z dne 20. 1. 2004 in izvedbeno pogodbo o odstopu terjatev z dne 28. 12. 2006 ter sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 696/2009 z dne 7. 2. 2012 dovolilo zavarovanje terjatev, ki izhajajo iz navedenih treh izvršilnih naslovov,1 z zastavno pravico na osmih dolžnikovih nepremičninah.

6. Brezpredmetno je sklicevanje dolžnika, da naj bi upnik do izvršilnih naslovov, ki so podlaga za zavarovanje, prišel na protipraven način. Prav tako so nerelevantni v zvezi s tem predloženi dokazi. V skladu z načelom stroge formalne legalitete je namreč izvršilno sodišče pri odločanju o predlogu za zavarovanje (enako kot to velja za odločanje o predlogu za izvršbo) vezano na izvršilni naslov in ni upravičeno presojati niti pravilnosti njegove vsebine niti zakonitosti postopka njegove izdaje. Dolžnik pa ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi bili izvršilni naslovi morebiti razveljavljeni, spremenjeni, odpravljeni ali razglašeni za nične.

7. Prav tako je nerelevantno sklicevanje dolžnika, da ni imel možnosti preprečiti prenosa svojih dolgov od prvotnega upnika na naslednje upnike in končno na sedanjo upnico. Samemu dejstvu, da so bile terjatve, ki so predmet tega postopka, veljavno prenesene na upnico, ki je vložila predlog za zavarovanje, dolžnik ni nasprotoval in tudi ni oporekal veljavnosti pogodb, s katerimi je upnica izkazala prehod terjatev nanjo. Kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za prehod terjatve na novega upnika tudi ni potrebna dolžnikova privolitev. Sicer pa se s prenosom terjatve na drugega upnika položaj dolžnika ne spremeni. Prevzemnik nasproti dolžniku ohrani enake pravice, kot jih je imel do prevzema proti dolžniku odstopnik, dolžnik pa lahko proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop (421. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

8. Glede na navedeno je nerazumljivo sklicevanje dolžnika na zmotno uporabo 243. člena ZIZ, ki določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Prav v določbi 243. člena ZIZ je namreč sodišče prve stopnje imelo podlago, da na podlagi izvršilnih naslovov, iz katerih izhaja obstoj terjatev, glede katerih je upnica utemeljeno predlagala zavarovanje2 (pri čemer dolžnik sami višini terjatev, glede katerih je dovoljeno zavarovanje, niti v ugovoru niti v obravnavani pritožbi ni obrazloženo nasprotoval) dovoli zavarovanje teh terjatev z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah.

9. Neutemeljena je tudi graja odločitve sodišča prve stopnje glede dolžnikovega ugovora, da so nepremičnine, na katerih je dovoljeno zavarovanje, izvzete iz zavarovanja na podlagi 177. člena v zvezi z 239. členom ZIZ. Drži, da na podlagi te določbe predmet zavarovanja ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Vendar pa trditveno in dokazno breme, da so v zvezi s konkretnimi nepremičninami, ki so predmet zavarovanja, ti pogoji izpolnjeni, nosi dolžnik, ki mora navedbe in dokaze o tem podati najpozneje v ugovoru zoper sklep o zavarovanju (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). V obravnavanem primeru pa dolžnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tega bremena ni zmogel. 10. Dolžnik, ki je v ugovoru sicer zatrjeval, da je kmet, da je kmetijska dejavnost njegova edina dejavnost, da se z njo preživlja in da drugih prihodkov, razen prihodkov iz kmetijske dejavnosti, nima, v zvezi s tem v ugovoru ni niti predložil niti predlagal ustreznih dokazov, ki bi potrjevali zatrjevana dejstva. Dokazila o tem, da ima status kmeta (odločbo št. 320-50/84 z dne 6. 8. 1984) in da je nosilec kmetijskega gospodarstva (izpis iz registra kmetijskih gospodarstev št. 330-10/2021-566 z dne 22. 9. 2021) je predložil šele v pritožbi, pri čemer ni z ničemer izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih teh dokazil ni mogel predložiti že v ugovoru. Šele v pritožbi predložena dokazila so tako prepozna in jih v postopku ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Prav tako je dolžnik v ugovoru zgolj na splošno navedel, da so nepremičnine, ki so predmet zavarovanja z zastavno pravico, gospodarska poslopja kmeta in kmetijska zemljišča in da sta na teh nepremičninah stoječi stavbi gospodarski poslopji, in sicer ena nepremičnina klet, druga nepremičnina pa gospodarsko poslopje, v katerem so shranjene škropilnice, škropiva in drugi pripomočki za kmetijsko pridelavo, ostale nepremičnine pa so navadna kmetijska zemljišča. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, že njegove navedbe ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev nujnosti uporabe zadevnih nepremičnin za preživljanje dolžnika in (morebitnih) drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo, da bi moral dolžnik, da bi izkazal pogoje iz 177. člena ZIZ, določno navesti kaj in koliko pridela na posameznih zemljiščih, ki jih ima, in kakšni so njegovi prihodki od kmetijske dejavnosti na teh površinah.3 Šele na podlagi celovitih informacij o načinu rabe (vseh) zemljišč, na katerih dolžnik opravlja kmetijsko dejavnost, ki naj bi po njegovih trditvah predstavljala njegov edini vir prihodkov, in prihodkih, ki jih dolžnik s tem ustvarja, bi bilo namreč mogoče presoditi, ali so oziroma v kakšnem obsegu so zemljišča, ki so predmet zavarovanja, dolžniku dejansko potrebna za preživljanje. Četudi se dolžnik preživlja izključno s kmetijsko dejavnostjo, namreč na podlagi določbe 177. člena ZIZ iz izvršbe oziroma zavarovanja niso izvzeta vsa dolžnikova kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, temveč le tista, ki so mu potrebna za lastno preživljanje in za preživljanje morebitnih oseb, ki jih je dolžan preživljati.

12. Glede na pomanjkljive navedbe o relevantnih dejstvih v zvezi s pogoji za izvzetje nepremičnin po 177. členu ZIZ je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je dolžnik predlagal v zvezi s tem, in svojo odločitev pravilno utemeljilo z obrazložitvijo, da z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Tudi pritožbeni očitki o neutemeljeni in neobrazloženi zavrnitvi predlaganih dokazov zato niso upravičeni.

13. Dolžnik je v pritožbi sicer podal še nekatere dodatne navedbe o svoji kmetijski dejavnosti in v dokaz svojih navedb predložil izpis iz registra kmetijskih gospodarstev in zapisnik UE A. z dne 22. 9. 2021, vendar so tudi te navedbe in dokazi prepozni in posledično neupoštevni, saj dolžnik ni z ničemer izkazal, da jih iz upravičenega razloga ni mogel podati oziroma predložiti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ne glede na navedeno pa višje sodišče k temu še dodaja, da dolžnik tudi v okviru dodatnih pritožbenih navedb ni navedel zadostnih relevantnih podatkov, ki bi utemeljevali zaključek, da so v zvezi z zadevnimi nepremičninami izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 177. člena ZIZ.

14. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (točki II izreka izpodbijanega sklepa) dolžnikov ugovor utemeljeno zavrnilo. Glede na takšno odločitev in ustrezno upoštevaje dejstvo, da je ugovoru pod točko I izreka ugodilo le v sorazmerno majhnem delu, je pod točko III izreka izpodbijanega sklepa tudi utemeljeno odločilo, da dolžnik sam krije svoje ugovorne stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ in tretji odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker višje sodišče tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 336. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 55. člena ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Povrnitev teh je zahteval le dolžnik, ki pa jih mora kriti sam, saj v pritožbenem postopku ni uspel in stroški njegove pritožbe niso stroški, ki bi mu jih upnica neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Na podlagi sporazuma RIZ 687/93 za znesek 371.626,10 EUR (tj. 150.383,95 EUR glavnice, 72.926,69 EUR rednih obresti in 148.315,46 EUR zamudnih obresti), na podlagi sporazuma RIZ 871/95 za znesek 185.992,35 EUR (tj. 69.026,72 EUR glavnice, 28.070,92 EUR rednih obresti in 88.894,71 EUR zamudnih obresti) in na podlagi sodbe III P 696/2009 za znesek pravdnih stroškov 1.213,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2021 dalje do plačila ter zamudne obresti od pravdnih stroškov, natekle do 15. 7. 2021, v višini 832,33 EUR. 2 To je v obsegu, ki ga je sodišče pravilno ugotovilo v sklepu o ugovoru, s katerim je pod točko I izreka po uradni dolžnosti sklep o zavarovanju razveljavilo v delu, v katerem je bilo zavarovanje neutemeljeno dovoljeno tudi za del terjatev iz naslova obresti in stroškov, ki v predloženih izvršilnih naslovih nimajo podlage. 3 Tako tudi VSM sklep I Ip 483/2015 z dne 27. 8. 2015 in VSL sklep III Ip 3520/2015 z dne 25. 11. 2015.