Jedro

Pritožbeno stališče, da ta sprememba ni bila dopustna, ker ima (primarni) zahtevek drugačno dejansko in pravno podlago kot prvotni, je zgrešen. Če bi imela oba zahtevka enako dejansko in pravno podlago, zaradi istovetnosti zahtevkov sploh ne bi šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tudi ni res, da je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno. S prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016) je namreč sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne o ničnosti spornih pravnih poslov.

Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede pravočasnosti spremembe tožbe. Po razveljavitvi prve sodbe se je glavna obravnava začela znova, zato tožnica s spremembo tožbe ni bila prekludirana (prvi odstavek 184. člena ZPP).

Tožničin interes ni zgolj ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, pač pa, da se lastninska pravica na nepremičninah, ki sta bili predmet ničnega razpolaganja tožencev, vpiše (nazaj) v korist prvega toženca, da bo tožnica v izvršilnem postopku zoper njega lahko poplačala svojo terjatev. Če je torej tožnici uspelo dokazati, da so sporni pravni posli tožencev nični, ji je kot upnici treba omogočiti, da s pomočjo izbrisne tožbe zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti, sicer bi bilo njeno varstvo prazno. Izpodbijanje z actio Pauliana po 255. členu OZ za nične pravne posle ne pride v poštev, saj so ti že od samega začetka absolutno neveljavni v razmerju do vsakogar in ne le v razmerju do posameznega upnika.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita: a.) v II. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: „Iz zemljiške knjige se pri nepremičnini 992/56 k. o. ... izbriše hipoteka ustanovljena s strani zemljiškoknjižnega lastnika A. A., EMŠO: ..., v korist hipotekarnega upnika B. A., EMŠO: ..., ki je vknjižena v zemljiški knjigi pod ID pravice – zaznamba 000 z začetkom učinkovanja 11. 11. 2013.“; b.) v VII. točki izreka tako, da se za tretjo alinejo doda nova alineja, ki se glasi: „- sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, ki sta ga na podlagi posojilne pogodbe z dne 24. 5. 2010 sklenila A. A. kot zastavitelj in B. A. pri notarki D. D. dne 6. 11. 2013“; c.) v VIII. točki izreka tako, da se zavrženje tožbe nanaša samo na zahtevek za ugotovitev ničnosti vpisa osebne služnosti užitka pri parceli št. 992/55 k.o. ... (kot v dosedanji prvi alineji); č.) v XI. točki izreka tako, da se pri ID znaku parcela ... št. 992/55 nadomesti s št. 992/56; d.) v XII. in XIII. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica izpodbija pravna dejanja svojega dolžnika A. A., zaradi katerih slednji nima dovolj sredstev za plačilo njene terjatve. S tožbo v prvi pravdi (P 143/2014-II) je zahtevala ugotovitev pravne neučinkovitosti sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja z dne 10. 9. 2013, pogodbe o preužitku z dne 16. 9. 2013 in sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 16. 11. 2013; hkrati je zahtevala razveljavitev prvih dveh poslov ter izbris vknjižbe osebne služnosti in hipoteke iz zemljiške knjige. Sodišče prve stopnje je že pravnomočno zavrnilo takšen zahtevek zoper prvotnega prvega toženca A. A., prav tako zahtevek zoper druga dva toženca za razveljavitev sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja in pogodbe o preužitku ter zahtevek za izbris vknjižbe osebne služnosti in hipoteke; sicer je zahtevku zoper njiju ugodilo. Po njuni uspešni pritožbi je tožnica spremenila tožbo: prvotni zahtevek je uveljavljala podrejeno, prvenstveno pa je zahtevala ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov in dodatno še posojilne pogodbe z dne 24. 5. 2010; s spremenjeno tožbo je znova zajela tudi prvotnega toženca A. A. Ko se je ta uprl razširitvi tožbe, je tožnica začela drugo pravdo (P 2270/2018-II) z enakim zahtevkom za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je po združitvi obeh pravd v skupno obravnavanje tožničine zahtevke iz prve pravde zavrnilo, tožbo iz druge pravde pa zavrglo. Tožnici je s pritožbo uspelo, zato je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je tokrat zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov zoper C. A. in B. A. (I.). Tožbo zoper njiju za izbris hipoteke pri parceli št. 992/56 k. o. ... je zavrglo (II.). Ugodilo pa je zahtevku, da se iz zemljiške knjige pri nepremičnini ID znak ...-992/55-0 izbrišeta vknjižbi lastninske pravice v korist C. A. in B. A., vsakega do ½, in se pri tej nepremičnini kot lastnik do celote ponovno vpiše A. A. (III.). Nato je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek zoper C. A. in B. A. za ugotovitev pravne neučinkovitosti spornih poslov (IV.), zavrglo pa je tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom za izbris hipoteke pri parceli št. 992/56 k.o. ... v korist B. A. (V.) in v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sporazuma zakoncev o delitvi sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja in pogodbe o preužitku ter zahtevkom za izbris vknjižbe osebne služnosti (VI.). V nadaljevanju je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper vse tri tožence za ugotovitev ničnosti sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja, pogodbe o preužitku in posojilne pogodbe (VII.), zavrglo pa je tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti vpisa osebne služnosti užitka in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko (VIII.). Tožbeni zahtevek zoper A. A. za izbris vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini ID znak parcela ... 992/55 v korist drugih dveh tožencev je zavrnilo (IX.), medtem ko je tožbo (iz druge pravde) v zvezi z enakim zahtevkom zoper preostala dva toženca zavrglo (X.). Zavrglo je tudi tožbo zoper vse tri tožence v zvezi z zahtevkom za izbris hipoteke pri nepremičnini ID znak parcela ... 992/55 (XI.). Nazadnje je sklenilo, da mora tožeča stranka plačati tožencem 4.085,00 EUR pravdnih stroškov za osnovno pravdo in 1.205,00 EUR za pridruženo pravdo, oboje z obrestmi (XII. in XIII.).

3. Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki izpodbijata sodbo in sklep v obsegu, kot ustreza njunemu neuspehu v pravdi. Obe predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni v njuno korist. Toženci se pri tem sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge, medtem kot tožnica teh opredeljeno ne uveljavlja.

4. Tožnica navaja, da bi sodišče moralo ugoditi tudi zahtevku glede ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko. Če je posojilna pogodba z dne 24. 5. 2010 nična, je zaradi akcesornosti ničen tudi posel zavarovanja. Sicer pa je sodišče v XI. točki izreka napačno označilo nepremičnino, saj je njena pravilna oznaka ID znak ... 992/56. Tožbe za izbris hipoteke ne bi smelo zavreči. S sodbo II P 143/2014 z dne 20. 4. 2016 je odločilo o zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, medtem ko tožničina druga tožba z dne 13. 11. 2018 temelji na drugi pravni in dejanski podlagi, namreč na zatrjevani ničnosti spornih pravnih poslov. Sodišče bi zato moralo ugoditi tudi zahtevku za izbris hipoteke. Poleg tega se subjektivne meje pravnomočnosti lahko nanašajo samo na stranke postopka. Ker so v drugi tožbi toženci nujni sosporniki, se učinki prve sodbe z dne 20. 4. 2014 nanje ne morejo raztezati. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica s svojim zahtevkom v pretežnem delu uspela, zato bi ji stroške morali povrniti toženci.

5. Toženci vztrajajo, da je bila sprememba tožbe z dne 15. 6. 2017 nedopustna. Sprememba posega v pravnomočni del prve sodbe z dne 20. 4. 2016, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper A. A. Tožnica bi lahko tožbo spremenila le do konca glavne obravnave. Poleg tega so toženci spremembi nasprotovali. Tudi izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Sodišče je v VII. točki ugodilo zahtevku glede ničnosti poslov zoper vse tri tožence, čeprav postopek proti A. A. ne teče več. Odločitev glede izbrisnega zahtevka odstopa od večinske sodne prakse, ker tožnica ni zahtevala ugotovitve neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice. Iz izreka ni jasno, na katere zahtevke, ki jih je tožnica uveljavljala v dveh tožbah se nanaša. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožencev. Prvega toženca sploh ni zaslišalo, drugih dveh tožencev in priče E. E. pa ne dodatno. Prav tako bi moralo zaslišati pričo F. F. Sodišče je kršilo ustavna procesna jamstva tožencev in jim odvzelo pravico do kontradiktornosti postopka. Pri obravnavanju ni upoštevalo litispendence in tudi nasploh svoje presoje ni ustrezno obrazložilo. Tožnica ima na voljo tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, nima pa aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Ni res, da so izpodbijane pogodbe nične in nemoralne. Za povrh je bilo o zahtevku za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe z dne 24. 5. 2010 že pravnomočno odločeno, saj je bil s prvo sodbo zahtevek za izbris hipoteke zavrnjen. Posledično tožnica nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti. Nagib pri sklepanju pogodbe ne more biti nedopusten, saj vsakdo prosto razpolaga s svojim premoženjem. Domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju smeta izpodbijati samo zakonca, ne pa tretji. Prva dva toženca sta z dogovorjeno razdelitvijo skupnega premoženja na polovico le uskladila dejansko stanje s formalnim. Poleg tega toženka niti ni vedela za obstoj dolga prvega toženca. Ta je verjel, da tožnici ničesar ne dolguje. Tudi tretji toženec za obstoj dolga ni vedel, pogodbo o preužitku pa je sklenil zaradi očetove bolehnosti. Posledica uspešnega izpodbijanja te pogodbe bi bilo oškodovanje tretjega toženca. Ker tožnica ni bila pogodbena stranka, ne more uveljavljati ničnosti spornih pravnih poslov. Končno je bil njen uspeh v pravdi tako neznaten, da bi morala tožencem povrniti vse njihove pravdne stroške. Te je sodišče tudi napačno odmerilo.

6. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svoje nasprotnice in predlagata njuno zavrnitev.

7. Tožničina pritožba je delno utemeljena. Pritožba tožencev ni utemeljena.1

8. Sodišče druge stopnje je zadevo najprej obravnavalo na seji. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih, niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Tudi dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, le da sodišče prve stopnje zaradi deloma zmotnega materialnopravnega izhodišča pri svoji presoji ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev. V takšnem primeru je po drugem odstavku 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obligatorna pritožbena obravnava. Ob njenem razpisu je senat odločitev o zadevi prepustil sodnici poročevalki kot sodnici posameznici (peti odstavek 347. člena ZPP). Pri tem je bilo upoštevano, da je obravnavana zadeva že tretjič pred pritožbenim sodiščem in da od odločitve o pritožbah ni mogoče pričakovati rešitve kakšnega pomembnega pravnega vprašanja.

**O pritožbi tožencev:**

9. Odločitev sodišča prve stopnje (v prvem ponovljenem sojenju), da ne dopusti razširitve tožbe na prvega toženca, je že pravnomočna, zato je pritožbeno nasprotovanje subjektivni spremembi tožbe odveč. Objektivno spremembo (uveljavljanje novega primarnega zahtevka) pa je sodišče smelo dopustiti, čeprav so se ji toženci uprli (prvi odstavek 185. člena ZPP); toženci v pritožbi niti ne zanikajo, da je bila ta odločitev smotrna za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama. Pritožbeno stališče, da ta sprememba ni bila dopustna, ker ima (primarni) zahtevek drugačno dejansko in pravno podlago kot prvotni, je zgrešen. Če bi imela oba zahtevka enako dejansko in pravno podlago, zaradi istovetnosti zahtevkov sploh ne bi šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tudi ni res, da je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno. S prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016) je namreč sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne o ničnosti spornih pravnih poslov. Neutemeljen je tudi pritožbeni pomislek glede pravočasnosti spremembe tožbe. Po razveljavitvi prve sodbe se je glavna obravnava začela znova, zato tožnica s spremembo tožbe ni bila prekludirana (prvi odstavek 184. člena ZPP).

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta obe pravdi kljub združitvi oziroma njunemu skupnemu obravnavanju ohranili svojo samostojnost. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je izrek odločbe nerazumljiv in protisloven. Odločba nima pomanjkljivosti, ki bi lahko preprečile njen pritožbeni preizkus, zato ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnica z zahtevkom za ugotovitev ničnosti spornih poslov zajela vse tri tožence v drugi pravdi, ki jo je sodišče po združitvi obravnavalo skupaj s prvo. Zoper prvega toženca je bilo doslej pravnomočno odločeno le o zavrnitvi zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, medtem ko je zahtevek za ugotovitev ničnosti poslov tožnica postavila šele v ponovljenem postopku. Do zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni prišlo.

11. Sodišče prve stopnje je izrek svoje odločitve oblikovalo dovolj jasno in pregledno, tako da ne more biti nobenega dvoma o tem, na katerega od zahtevkov se nanaša posamezna odločitev. Dodatno je vrstni red odločanja pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.

12. Tudi do zatrjevane kršitve, ki se nanaša na litispendenco, ni prišlo. Zahtevka za ugotovitev ničnosti in za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnikov zaradi oškodovanja upnikov nista identična. Eden od teh zahtevkov tudi ni vsebovan v drugem. Gre za različna, samostojna zahtevka, zato je njuna eventualna kumulacija mogoča (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2020 z dne 12. 6. 2020). Sicer pa sodišče prve stopnje ni ugodilo obema zahtevkoma hkrati, kot poskuša prikazati pritožba.

13. Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede dopustnosti izbrisnega zahtevka. Čeprav tožnica ni zahtevala ugotovitve neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev, to ni ovira za uveljavljanje zahtevka za izbris spornih vpisov v zemljiški knjigi, kar je tožencem pravilno, ob sklicevanju na veljavno sodno prakso revizijskega sodišča, pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je bila vsebina izvedenih dokazov korektno povzeta, zato ni prišlo do zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tožencev tudi ni prikrajšalo za pravico do izvedbe dokazov oziroma do obravnavanja v postopku, niti za njihova druga ustavna procesna jamstva, na katera se sklicujejo v pritožbi. Sprejemljivo je namreč pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ponovno oziroma dodatno zasliševanje strank in prič za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja ni bilo potrebno. Izpodbijana odločba zato ni obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Toženci neutemeljeno odrekajo tožnici aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo. Tožničin interes ni zgolj ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, pač pa, da se lastninska pravica na nepremičninah, ki sta bili predmet ničnega razpolaganja tožencev, vpiše (nazaj) v korist prvega toženca, da bo tožnica v izvršilnem postopku zoper njega lahko poplačala svojo terjatev. Če je torej tožnici uspelo dokazati, da so sporni pravni posli tožencev nični, ji je kot upnici treba omogočiti, da s pomočjo izbrisne tožbe zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti, sicer bi bilo njeno varstvo prazno. Izpodbijanje z actio Pauliana po 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ) za nične pravne posle ne pride v poštev, saj so ti že od samega začetka absolutno neveljavni v razmerju do vsakogar in ne le v razmerju do posameznega upnika.

16. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da toženci spornih pravnih poslov niso sklenili zgolj ob zavedanju, da bi s tem lahko škodili tožnici in uveljavitvi njene terjatve do prvega toženca, pač pa z izključnim namenom, da tožnici onemogočijo uveljavitev njene terjatve. O tem je v izpodbijani odločbi (zlasti v 20., 21., 24. in 25. točki obrazložitve) navedlo obširne, razumne in dovolj tehtne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Materialnopravno pravilno je zaključilo, da je bilo takšno ravnanje tožencev nepošteno in nemoralno, na kar se po zakonu veže ničnostna sankcija (86. člen v zvezi s 40. členom OZ). Drugačno pritožbeno stališče tožencev ni sprejemljivo. Res je zasebna lastnina ustavno varovana, kar pa ne pomeni, da lastnik pri razpolaganju s svojo lastnino nima nobenih omejitev. Pri izvrševanju svoje pravice in pri sklepanju obligacijskih razmerij mora spoštovati načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). Tudi načelno prosto urejanje obligacijskih razmerij je zamejeno z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (3. člen OZ). Če dolžnik zgolj fiktivno odtuji premoženje, da bi se tako izognil izpolnitvi svoje obveznosti oziroma preprečil upniku uveljavitev njegove terjatve, gre brez dvoma za nedopusten nagib. Kadar je tak nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti, je pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ). Sodišče prve stopnje je glede na vse ugotovljene okoliščine obravnavanega primera utemeljeno podvomilo v trditev toženke in tretjega toženca, da za dolg prvega toženca do tožnice nista vedela. Neresna je pritožbena trditev, da je prvi toženec, kljub pravnomočni sodbi, ki mu nalaga plačilo tožničine terjatve, verjel, da tožnici ničesar ne dolguje. Prav tako je po presoji pritožbenega sodišča povsem neprepričljiva trditev tožencev, da je bil sporazum zakoncev o delitvi skupnega premoženja namenjen le uskladitvi dejanskega stanja s formalnim, pogodba o preužitku pa sklenjena le zaradi domnevne bolehnosti prvega toženca.

17. Materialnopravno zgrešeno je pritožbeno stališče, da tožnica ne more uveljavljati ničnosti spornih pravnih poslov, ker pri njihovem nastanku ni bila udeležena kot pogodbena stranka. Na ničnost se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ). To velja tudi za tožnico, posebej ker sporni pravni posli škodljivo oziroma nedopustno posegajo v njen pravni položaj. Kot že navedeno, pa niso utemeljeni niti ugovori tožencev, ki se nanašajo na litispendenco, že pravnomočno razsojeno stvar in pomanjkanje tožničinega pravnega interesa za tožbo. S prvo sodbo v tej pravdi je bilo namreč delno pravnomočno odločeno le o zahtevkih, ki jih je tožnica opirala za pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj dolžnikov zaradi oškodovanja upnikov in ne na zatrjevano ničnost spornih poslov.

18. Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali toženci, torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato njihovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo v delu, ki je bil predmet njihove pritožbe (z izjemo odločitve o stroških postopka), potrdilo (353. člen ZPP).

**O tožničini pritožbi:**

19. Tožnica obrazloženo izpodbija samo odločitev glede ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, ki sta ga na podlagi posojilne pogodbe z dne 24. 5. 2010 sklenila toženca, odločitev o izbrisu hipoteke iz zemljiške knjige ter izrek o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je zato odločbo v preostalem izpodbijanem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov zoper toženko in tretjega toženca zaradi napačne pasivne legitimacije (I. točka izreka). Ker je nato ugodilo zahtevku za izbris vknjižbe lastninske pravice v njuno korist pri parceli št. 992/55, za vsakega do 1/2, ter ponovni vpis prvega toženca (III. točka izreka), odločanje o podrejenem zahtevku (IV., V. in VI. točka izreka) ni bilo več potrebno, niti dopustno. Z odločitvijo o podrejenem zahtevku je torej sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje na to procesno kršitev pazi samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP), vendar se pravdni stranki v pritožbenem postopku nanjo nista sklicevali. Ne glede na to je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da so sporni pravni posli brez pravnega učinka v razmerju do tožnice (IV. točka izreka), pravilna, saj je dokazni postopek pokazal, da so izpodbijani pravni posli v resnici absolutno neveljavni, torej nični. Tožnica tudi v preostalem delu s podrejenim zahtevkom ne bi mogla uspeti (V. in VI. točka izreka), saj je o teh zahtevkih sodišče že pravnomočno odločilo s prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016 - glej IV. točko izreka).

21. Pri odločanju o zahtevani ugotovitvi ničnosti spornih pravnih poslov (VII. točka izreka), ki ga je tožnica v drugi pravdi pravilno naperila zoper vse tri tožence, je sodišče prve stopnje neupravičeno izpustilo sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, ki sta ga na podlagi posojilne pogodbe z dne 24. 5. 2010 sklenila toženca. Tožnica se v pritožbi pravilno sklicuje na akcesornost navedenega sporazuma. Če je nična posojilna pogodba, je ničen tudi sporazum o zavarovanju terjatve, ki iz takšne nične pogodbe izhaja. Sodišče prve stopnje je tožbo glede ničnosti navedenega sporazuma napačno zavrglo (druga alineja VIII. točke izreka). Res je, da kadar glavni zahtevek ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk, tudi vmesni ugotovitveni zahtevek ni dopusten, vendar pa je sodišče prve stopnje pri tej svoji odločitvi spregledalo dejstvo, da je zahtevek za izbris hipoteke, ki ga je pravnomočno zavrnilo s prvo sodbo, tožnica uveljavljala s paulijansko tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnikov zaradi oškodovanja upnika, medtem ko je po vsebini enak zahtevek v drugi pravdi oprla na zatrjevano ničnost spornih pravnih poslov, vključno s posojilno pogodbo z dne 24. 5. 2010 in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko. Ker gre za dva različna, samostojna zahtevka, za odločanje o ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, ki ga je tožnica uveljavljala v drugi, pridruženi pravdi, ni bilo procesnih ovir. V tem delu je sodišče druge stopnje ugodilo tožničini pritožbi ter izpodbijano odločbo v VII. in VIII. izreka ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Obenem je ob pravilni uporabi materialnega prava in po uradni dolžnosti spremenilo tudi II. točko izreka izpodbijane odločbe, tako da je namesto zavrženja tožbe za izbris hipoteke temu zahtevku ugodilo. Kot že navedeno, je tožnica ta zahtevek v prvi tožbi, resda materialnopravno zmotno, utemeljevala z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnikov. Kljub pravnomočni zavrnitvi tega zahtevka s prvo sodbo je tožnica v ponovljenem postopku smela postaviti vsebinsko enak zahtevek na drugi podlagi, namreč na zatrjevani ničnosti spornih pravnih poslov. Ker se je v pravdi izkazalo, da sta tako posojilna pogodba, kot sporazum o ustanovitvi hipoteke nična, je tožnica upravičeno zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri sporni nepremičnini.

22. Odločitev o zavrženju tožbe glede zahtevane ničnosti "vpisa" osebne služnosti užitka v korist prvega toženca pri parceli št. 992/55 (prva alineja VIII. točke izreka) je pravilna. Osebna služnost je bila ustanovljena v pogodbi o preužitku, za katero je sodišče prve stopnje v drugi alineji VII. točke izreka pravilno ugotovilo, da je nična. Vpis služnosti ni pravni posel, ampak način pridobitve služnosti. Tožnica bi lahko zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe osebne služnosti užitka in njen izbris iz zemljiške knjige, vendar je sodišče prve stopnje s prvo sodbo v tej pravdi že pravnomočno zavrnilo njen zahtevek za izbris (sodba in sklep P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016 - tretja alineja IV. točke izreka), zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe pa v ponovljenem postopku ni uveljavljala, ne v prvi, ne v drugi, pridruženi pravdi.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za izbris vknjižbe lastninske pravice toženke in tretjega toženca pri parceli št. 992/55 zoper prvega toženca (IX. točka izreka), saj je tožnica v tem delu zgrešila pasivno legitimacijo za izbrisno tožbo, upoštevaje 244. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe za izbris vknjižbe lastninske pravice toženke in tretjega toženca (X. točka izreka), ki ga je tožnica uveljavljala v drugi pravdi. Istovrstnemu zahtevku je namreč sodišče prve stopnje že ugodilo (v III. točki izreka izpodbijane odločbe), zato ponovno odločanje zaradi litispendence ni bilo dopustno.

24. Tožnica pa utemeljeno opozarja na napako v XI. točki izreka izpodbijane odločbe, kjer je napačno označena nepremičnina, pri kateri je bil zahtevan izbris hipoteke. Gre za parcelo št. 992/56, kot sodišče prve stopnje pravilno navaja v obrazložitvi odločbe, in ne za parcelo št. 992/55, kot je navedeno v izreku. V tem primeru sicer ne gre za očitno pisno pomoto, ampak za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, torej za procesno kršitev, ki pa jo je vsekakor mogoče odpraviti v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je zato ta del izpodbijane odločbe spremenilo tako, da je navedlo pravo nepremičnino oziroma njeno pravilno oznako. Ohranilo pa je sklep o zavrženju tožbe v tem delu, vendar so razlogi za takšno odločitev drugačni od tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Kot je že bilo obrazloženo, odločitev o tem izbrisnem zahtevku ob izdaji izpodbijane sodbe še ni bila pravnomočna, saj je sodišče prve stopnje s prvo sodbo v tej pravdi istovrstni zahtevek obravnavalo na podlagi paulijanske tožbe. Tokrat ga je tožnica oprla na zatrjevano ničnost sporazuma o ustanovitvi hipoteke. Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo temu zahtevku ugoditi že v II. točki izreka izpodbijane odločbe, potem ko je zatrjevano ničnost posojilne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke presojalo kot predhodno vprašanje; posledično bi moralo tožbo v delu, ki jo je tožnica naperila zoper vse tri tožence glede zahtevanega izbrisa hipoteke, zavreči zoper toženko in tretjega toženca zaradi litispendence in zavrniti tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zaradi zgrešene pasivne legitimacije (244. člen ZZK-1). Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo v II. točki izreka spremenilo in ugodilo izbrisnemu zahtevku, ponovno odločanje o istovrstnem zahtevku v nobenem primeru ni več dopustno. Odločitev o zavrženju tožbe (XI. točka izreka) je zato potrdilo. Pri tem je upoštevalo, da bi bila morebitna sprememba izpodbijane odločbe (t.j. meritorna odločitev o zavrnitvi zahtevka namesto sklepa o zavrženju tožbe zoper prvega toženca) v škodo tožnici, ki se je zoper ta del odločbe pritožila (359. člen ZPP).

25. Tožničina pritožba je po navedenem delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano odločbo ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo (glede glavne stvari) v nespremenjenem delu potrdilo. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne.

**O stroških postopka:**

26. Delna sprememba izpodbijane odločbe je terjala tudi novo odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je bil končni uspeh pravdnih strank v pravdi približno enak. Ker sta obe pravdni stranki zastopala kvalificirana pooblaščenca, so njuni stroški tudi po višini približno enaki. Pravdni stranki morata zato kriti sami svoje stroške postopka, kar vključuje tudi njune pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je pri poimenovanju pravdnih strank sledilo sodišču prve stopnje (tožeča stranka=tožnica, A. A.=prvi toženec, C. A.=toženka, B. A.=tretji toženec).