Jedro

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj št. DT-47111-50/2002-104 (0704-06) z dne 14. 4. 2010, s katero je prvostopenjski organ ugotovil, da je davčni dolžnik A., d. o. o., - v stečaju, na podlagi odločbe Davčnega urada Kranj z dne 31. 3. 2008, v zvezi z odpravljenim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah iz naslova neplačane terjatve z dne 26. 11. 2007, nakazal na račun Občine X. dne 10. 4. 2008 sredstva v višini 171.421,65 EUR in dne 15. 12. 2008 v višini 77.265,00 EUR, kar znese skupaj v znesku 248.686,65 EUR (I. točka izreka), in Občini X. naložil, da mora v breme svojega računa vrniti davčnemu dolžniku A., v dobro njegovega transakcijskega računa plačani znesek iz I. točke izreka te odločbe v višini 248.686,65 EUR, v roku 30 dni od vročitve te odločbe (II. točka izreka). Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo s svojo odločbo št. DT-499-29-311/2010-3 z dne 5. 11. 2010 kot neutemeljeno zavrnil. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke ter zavrača revidentkine tožbene ugovore. Prvostopenjski upravni organ je bil upravičen odločiti o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je bila družba Z. glede na vse predhodne (davčne in sodne) postopke upravičena do vračila tega, kar je bilo izterjano ter preneseno na revidentkin račun. Na nepremičninah, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe med davčnim zavezancem A. in družbo C., d. o. o., je bila namreč vknjižena zastavna pravica in je to premoženje predstavljalo ločitveno maso, ki je posebna stečajna masa, iz katere pa je prvostopenjski organ neupravičeno izvedel poplačilo. S tem pa tudi revidentka ni bila upravičena do poplačila svojih terjatev iz terjatev zavezanca Z. Sodišče prve stopnje se še sklicuje na 212. a člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v katerem je določeno, da v primeru, če davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju upravičen do vračila davka, ki je prihodek občinskega proračuna, pa občina kot prejemnik sredstev ne zagotovi vračila, davčni organ na podlagi zahteve zavezanca za davek, po preteku roka za vračilo, preveč plačani davek izterja od občine.

3. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo revidentkinih stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi četrtega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena v primeru, če jo vloži nekdo, ki nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 7. Čeprav je sodišče prve stopnje o tožbi odločalo po vsebini, pa bi jo moralo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ki določa, da če sodišče ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico oziroma v njegovo na zakon neposredno oprto korist, tožbo zavrže), po presoji Vrhovnega sodišča zavreči že ob predhodnem preizkusu tožbe (2. oddelek 5. poglavja ZUS-1), to še ne pomeni, da ima revidentka pravni interes za vložitev revizije zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje.

8. V obravnavani zadevi je sporno plačilo oziroma vračilo izterjanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Odmera nadomestila predstavlja davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina, kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, praviloma ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni ne zavezanec za plačilo nadomestila in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica sredstev iz nadomestila (22. člen Zakona o financiranju občin - ZFO oziroma 36. člen ZFO-1), občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več zadevah (npr. X Ips 88/2011, I Up 78/2012, I Up 118/2012).

9. V zvezi z revizijskimi ugovori glede revidentkinega sodelovanja v dosedanjih postopkih, ki naj ji ne bi bilo vedno omogočeno, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 22. člena ZFO oziroma 36. člena ZFO-1 občina prejemnica sredstev iz nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku odmere ali vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Vrhovno sodišče je tako že večkrat pojasnilo, da občina v tem postopku nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun.

10. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno. Tako stališče izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (poleg že navedenih še npr. I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010, I Up 65/2010 in I Up 478/2003).

11. Čeprav sta drugostopenjski upravni organ in sodišče prve stopnje v tem postopku priznala revidentki pravni interes za sodelovanje v postopku, to dejstvo ne spreminja stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi, in tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja revidentkinega pravnega interesa (četrti odstavek 83. člena ZUS-1) revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).