Jedro

Prvostopenjski organ je upravičeno odločil o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je bila družba A. glede na vse predhodne (davčne in sodne) postopke upravičena do vračila tega, kar je bilo izterjano ter preneseno na račun tožnice, to je občine.

Če davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek upravičen do vračila davka, ki je prihodek občinskega proračuna, pa občina kot prejemnik sredstev ne zagotovi vračila, davčni organ na podlagi zahteve zavezanca za davek, po preteku roka za vračilo, preveč plačani davek izterja od občine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT-47111-50/2002-104 (0704-06) z dne 14. 4. 2010, je DURS, Davčni urad Kranj kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovil, da je davčni dolžnik A. d.o.o. - v stečaju na podlagi odločbe Davčnega urada Kranj z dne 31. 3. 2008, v zvezi z odpravljenim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 26. 11. 2007, dne 10. 4. 2008 nakazal na račun Občine Ž. sredstva v višini 171.421,65 EUR in dne 15. 12. 2008 v višini 77.265,00 EUR, oziroma skupaj 248.686,65 EUR (I. točka izreka); tožeči stranki naložil, da mora v breme svojega računa vrniti davčnemu dolžniku A. d.o.o. - v stečaju v dobro njegovega transakcijskega računa plačani znesek iz I. točke izreka v višini 248.686,65 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe (II. točka izreka); odločeno pa je še bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da stranka trpi svoje stroške postopka (III. in IV. točka izreka).

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ opisuje potek vseh dosedanjih postopkov. Navaja, da je bil zoper davčnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju A.) dne 17. 1. 2002 izdan prvi sklep o prisilni izterjavi iz terjatev do dolžnikovega dolžnika za poplačilo neplačanih davkov, med njimi tudi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ž. V času od leta 2002 dalje je v zvezi z davčnim dolžnikom A. potekalo več postopkov, in sicer tako sodnih in tudi postopkov v zvezi z davčno izterjavo. Tako je bil dne 20. 12. 2006 v ponovnem postopku izdan sklep, po katerem bi moral biti davčnemu dolžniku vrnjen znesek 174.699,64 EUR. Tožnica (Občina Ž.) je vračilo dela zneska, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in ki je bil po izdaji sklepa o prisilni izterjavi prenakazan, zavrnila. Po tem, ko je A. sprožil postopek upravne izvršbe, pa je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna z dne 26. 11. 2007, zoper tožnico opravil izvršbo. S strani tožnice so bile obveznost po citiranem sklepu o davčni izvršbi v znesku 263.473,32 EUR poravnane, vendar je po vloženi pritožbi drugostopenjski organ sklep z dne 26. 11. 2007 odpravil (ne da bi zadevo vrnil v ponovni postopek), zaradi česar je prvostopenjski organ moral vzpostaviti stanje, kot je bilo pred izdajo sklepa in je zato z odločbo z dne 31. 3. 2008 naložil družbi A. naj vrne plačani znesek glavnice v višini 100.951,92 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi v višini 171.421,65 EUR tožnici. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper to odločbo zavrnil. Prvostopenjski organ nato ugotovi, da je pravna situacija sledeča: sklep davčnega organa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 26. 11. 2007 je odpravljen, 2. točka izreka odločbe z dne 20. 12. 2006, ki je predstavljala izvršilni naslov v zadevi, pa je izrečena za nično. Iz takšnega stanja je izhajal prvostopenjski organ in zato, da bo pridobil izvršilni naslov, izdal odločbo.

Nato navaja, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča prihodek Občine Ž., za katero ga pobira, vrši nadzor nad njegovim obračunavanjem, plačevanjem in izterjavo davčni organ. Pri izvajanju te obveznosti je prvostopenjski organ neupravičeno posegel v stečajno maso davčnega dolžnika A., ki je bila rezervirana za ločitvene upnike, in je bilo zato potrebno zarubljena sredstva vrniti A. Res je bilo z odločbo z dne 31. 3. 2008 A. naloženo, naj tožnici vrne z njene strani plačani znesek in zamudne obresti, vendar je bila izdaja te odločbe posledica preteklih pravnih operacij, prvostopenjski organ pa je tedaj že vedel, da je dejanski upravičenec do vračila sredstev vseskozi prav A. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A. po odločbi z dne 31. 3. 2008 tožnici nakazal del sredstev (znesek 171.421,65 EUR in 77.265,00 EUR), v preostalem delu (23.686,92 EUR) pa obveznost iz naslova glavnice ni bila poravnana. Ker je upravičenec do vračila spornih sredstev A., se s to odločbo nalaga tožnici, da mu v breme svojega računa vrne znesek v višini 248.686,65 EUR (seštevek zneskov plačanih dne 10. 4. 2008 v višini 171.421,65 EUR in dne 15. 12. 2008 v višini 77.265,00 EUR) v roku 30 dni od vročitve odločbe. Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na 97. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 20/2009-ZDoh-2D, 110/09 in 1/10-popr., v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna.

Tožnik se s tako odločitvijo ni strinjal in je zoper odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-29-311/2010-3 z dne 5. 11. 2010 zavrnilo. Drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi in se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nasl., v nadaljevanju ZUP). Glede na ugovor, ki se nanaša na pravni interes pojasni, da se s predhodnimi postopki (z izjemo sklepa o davčni izvršbi z dne 26. 11. 2007, ki je bil nato po vloženi pritožbi odpravljen) ni tožnici nič nalagalo in tudi zato ni imela pravnega interesa za sodelovanje v postopkih. Meni tudi, da občina ni stranka v postopkih odmere in tudi vračila preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Organi v upravnem postopku nimajo pravic, obveznosti in pravnih koristi, imajo samo pristojnosti, upravičenje, da nekaj lahko ali morajo storiti. Poudari, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča obvezna dajatev, določena z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/1984, 33/89, Uradni list RS, št. 24/92-odl.US, 44/97-ZSZ, 27/98-odl.US, 120/06-odl.US, 21/07-odl.US, v nadaljevanju ZSZ/84). Pristojnost za pobiranje in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je na podlagi predpisov, ki jih podrobno navaja, prenesena na davčno upravo in zato tožnica kot občina, ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper takšno odločbo. To pa velja tudi v postopkih vračila neutemeljeno plačanega nadomestila, ne glede na to, da je občina zavezanec za vračilo nadomestila, saj v postopkih odmere, pobiranja, izterjave in evidentiranja plačevanja davkov oziroma dajatev za lokalne skupnosti, ne izkazuje pravnega interesa in nima položaja stranke v postopku. Sklicuje se tudi na sodbo tega sodišča opr. št. U 381/2005-9 z dne 17. 4. 2007. Nadalje drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se, glede na določbe ZUP, in sicer na 1. odstavek 281. člena, po katerem se v primeru, če se odločba odpravi ali izreče za nično, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. V konkretni zadevi gre za situacijo, ko je bil postopek z odpravo sklepa o davčni izvršbi z dne 26. 11. 2007, zaključen. Prvostopenjski organ je bil tako dolžan vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred izdajo sklepa. To pa je lahko storil le tako, da je vrnil denarna sredstva tistemu, ki jih je nakazal. V tem primeru je bila to tožnica (Občina Ž.). Posledice odprave pa v zadevi niso nastale zgolj glede sklepa o izvršbi, temveč tudi glede odločbe, ki bi naj izvršilni naslov predstavljala, saj je prvostopenjski organ v 2. točki izreka odločbe z dne 14. 4. 2008, za nično izrekel odločbo z dne 20. 12. 2006. Ker pa se z odločbo z dne 20. 12. 2006 ni tožnici nič nalagalo, ta tudi ni imela pravnega interesa, da bi bila seznanjena s postopanjem v zvezi z navedeno odločbo. Ker je bila v delu, ki se nanaša na vračilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izrečena za nično odločba z dne 20. 12. 2006, to zahteva tudi odpravo vseh pravnih posledic. To pa pomeni, da je bilo vzpostavljeno stanje, ki je obstajalo, ko glede neupravičeno izterjanih sredstev za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča še ni bilo odločeno. Prvostopenjski organ je bil zato upravičen odločiti o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je družba A. glede na predhodne postopke upravičena do vračila tega, kar je bilo iz navedenega naslova izterjanega ter prenesenega na račun tožnice (Občine Ž.).

Zavrne tudi ugovore glede sestavin izreka izpodbijane odločbe in poudari, da ZDavP-2 v 4. odstavku 65. člena določa, da se kot odmerna odločba obravnava tudi odločba, s katero davčni organ odloči o vračilu davka. Drugostopenjski organ zato ugotavlja, da ima izpodbijana odločba bistvene sestavine, na podlagi katerih je mogoče zahtevati od tožnice vračilo. Meni tudi, da je za odločanje o vračilu pristojen davčni organ in ne sodišče, ker so bila družbi A. denarna sredstva neupravičeno odvzeta na podlagi sklepa o prisilni izterjavi. Odgovori tudi na očitek glede zastaranja, saj to, glede na vse postopke, ki so v zvezi s predmetno zadevo potekali, še ni nastopilo. Sploh pa se v predmetni zadevi nalaga vračilo tega, kar je bilo plačano v letu 2008, kar pomeni, da od tedaj ni preteklo še niti 5 let. Dodaja še, da tožnica ne zanika, da bi v izreku navedenega zneska, ki skupaj znaša 248.686,65 EUR, ne prejela, prav tako pa izpodbijana odločba ne predstavlja postopka izvršbe niti ni izdana na predlog upravičenke do vračila družbe A., temveč je izdana s strani prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. V tožbi navaja vsebino obeh odločb in podrobno opisuje potek dogodkov. Poudarja, da je prvostopenjski organ z odločbo št. DT 47111-919/2001-47 (0702-01) z dne 31. 3. 2008 naložil A., da tožnici vrne skupaj 272.373,57 EUR (od tega je bil dne 10. 4. 2008 vrnjen znesek 171.421,65 EUR, dne 15. 12. 2008 pa znesek 77.265,00 EUR). Na zaprosilo tožnice je prvostopenjski organ z dopisom z dne 22. 5. 2008 potrdil, da je odločba št. DT 47111-919/2001-47 (0702-01) z dne 31. 3. 2008 postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva. Pravno gledano je bila s tem zadeva za tožnico zaključena. Po kontaktih s stečajnim upraviteljem A. pa je pričakovala, da bo preostanek terjatve plačan po poplačilu prednostnih upnikov iz stečajne mase.

Izdaja odločbe št. DT-47111-50/2002-104 (0704-06) z dne 14. 4. 2010, ki je predmet tega spora, je bila za tožnico popolno presenečenje. Tožnica mora sedaj, kljub vsem uporabljenim pravnim sredstvom vrniti sredstva, ki jih je dobila vrnjena po neizpodbijani dokončni, izvršljivi in pravnomočni odločbi z dne 31. 3. 2008. Meni, da ni ničesar dolžna vrniti, pač pa bi morala, glede na še vedno pravno veljavno in izvršljivo odločbo z dne 31. 3. 2008, od A. prejeti še 23.686,92 EUR. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita ter glede na vse povedano želi na pravno nedopusten način sanirati napake, storjene v prejšnjih postopkih. Zahteva za vračilo zneska 248.686,65 EUR v predmetnem postopku ni v ničemer pravno utemeljena. Iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da je prvostopenjski organ skušal sanirati številne nepravilnosti v predhodnih postopkih, vendar pa je to naredil s to odločbo nezakonito in nepravilno. Iz preambule odločbe izhaja, da gre za postopek davčne izvršbe davčnega dolžnika A., iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa pa izhaja, da gre za postopek, uveden po uradni dolžnosti, in ne za postopek davčne izvršbe, ter da je znesek iz II. točke izreka znesek vračila odmerjenega nadomestila. Meni, da je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijane odločbe pravno nedopustno želel pridobiti izvršilni naslov zoper tožnico. Meni tudi, da bi morala biti tožnica obveščena o stanju zadeve, da bi se lahko izjasnila o dejstvih in okoliščinah. Navaja svoje poglede na zadevo. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je po tem, ko ji je sodišče poslalo tožbo v odgovor zgolj sporočila, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Glede na na obrazložitev obeh odločb, vsebino upravnih spisov in glede na navedbe v tožbi, potek vseh postopkov in vsebina izdanih odločb od izdaje prvega sklepa o prisilni izterjavi z dne 17. 1. 2002 iz terjatev A. kot zavezanca za poplačilo neplačanih davkov, med njimi tudi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Ž., med strankama nista sporna.

V obravnavanem primeru med strankama ostaja sporna odločitev glede vračila skupno 248.686,65 EUR (nakazilo tožnici v višini 171.421,65 EUR dne 10. 4. 2008 in v višini 77.265,00 EUR dne 15. 12. 2008), ki jih mora tožnica v breme svojega računa vrniti A. Ob tem tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ne zanika, da ne bi prejela zneska v višini 248.686,65 EUR, ki je naveden v izreku. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, ki v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je bilo potrebno, glede na to, da je bila odločba z dne 20. 12. 2006 izrečena za nično, to pa glede na 1. odstavek 281. člena ZUP pomeni tudi odpravo vseh pravnih posledic, ki so posledično temu nastale, vzpostaviti stanje, kot je obstajalo pred izdajo odločbe. Prvostopenjski organ je bil zato upravičen odločiti o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je bila družba A., glede na vse predhodne (davčne in sodne) postopke, upravičena do vračila tega, kar je bilo, na v izpodbijani odločbi podrobno navedenih podlagah, izterjano ter preneseno na račun tožnice (Občine Ž.). Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter tudi iz tožbenih navedb, je bilo tožnici znano, da davčni organ ni bil upravičen opraviti davčne izvršbe iz stečajne mase A. Na nepremičninah, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe med A. in družbo B. d.o.o. je bila namreč vknjižena zastavna pravico in je to premoženje predstavljalo ločitveno maso, ki je posebna stečajna masa, iz katere pa je prvostopenjski organ neupravičeno izvedel poplačalo. S tem pa tudi tožnica ni bila upravičenec do poplačila svojih terjatev po sklepu z dne 25. 4. 2002 o prisilni izterjavi iz terjatev zavezanca (A.). Sodišče ob tem še dodaja, da je tudi v ZDavP-2 (ZDavP-2B, Uradni list RS, 110/09 z dne 29. 12. 2009) v VI. Poglavju z naslovom "Posebnosti izvršbe na sredstva občin" v 212.a členu določeno, da v primeru, če davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju upravičen do vračila davka, ki je prihodek občinskega proračuna, pa občina kot prejemnik sredstev ne zagotovi vračila, davčni organ na podlagi zahteve zavezanca za davek, po preteku roka za vračilo, preveč plačani davek izterja od občine. Za izterjavo se smiselno uporabljajo določbe III. dela tega zakona, če ni s tem členom drugače določeno. Sodišče v zadevi ni sledilo tožbenemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, določeni v 65. členu ZUS-1, niso podani.

Ker je izpodbijana prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.