Jedro

Davčni organ prve stopnje je ravnal v nasprotju s 97. členom ZDoh-2, ko je davčno izgubo oziroma dobiček, dosežena z odsvojitvijo delnic v letu 2007, upošteval pri izračunu davčne osnove od dobička iz kapitala za leto 2008. Gre za kršitev materialnega prava, kar pa predstavlja po določbah 88. člena ZDavP-2 razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance je v zadevi odmere davka od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 08 00397 0 z dne 28. 5. 2009. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila z navedeno davčno odločbo tožniku ugotovljena izguba iz naslova davka od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2008 v višini 97.596,44 EUR. Višina davčne osnove je bila ugotovljena tudi ob upoštevanju izgube v znesku 42.763,67 EUR iz naslova odsvojitve delnic A. v obdobju imetništva od 5 do 10 let in ob upoštevanju dobička iz naslova odsvojitve delnic A. v obdobju imetništva od 0 do 5 let. Ob sklicevanju na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki se nanašajo na zadevno obdavčitev, pristojni organ ugotavlja, da je po določbah tretjega odstavka 97. člena v naslednja leta mogoče prenašati (in s tem upoštevati) samo tisto izgubo (t.j. negativno razliko med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve), ki jo je zavezanec dosegel z odsvojitvijo delnic, ki so bile pridobljene pred pridobitvijo novih delnic ali deležev oziroma osnovnih vložkov pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe. Sicer pa velja splošno pravilo, da se lahko medsebojno pobotajo vsi dobički in vse izgube, ki so doseženi z odsvojitvijo vseh vrst kapitala v letu, za katerega se dohodnina odmerja in torej prenos neizkoriščenih izgub v naslednja davčna obdobja ni mogoč, razen v primeru edine izjeme, ki jo določa citirani tretji odstavek 97. člena ZDoh-2. V konkretnem primeru so bile delnice A., katerih izgubo in dobiček je davčni organ upošteval pri odmeri davka za leto 2008, odsvojene z dnem sklenitve družbene pogodbe pri notarju, to je dne 7. 11. 2007, in ne v letu 2008. To pa po presoji nadzorstvenega organa pomeni, da je davčni organ ravnal v nasprotju z določbami ZDoh-2 in s tem nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je treba v skladu z 88. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločiti tako, kot sledi iz izreka.

Tožnik v tožbi meni, da niso izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Napačno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za odpravo odločbe na podlagi 88. člena ZDavP-2. To je lahko kvečjemu razlog za obnovo postopka, kjer pa veljajo subjektivni roki, ki so zamujeni. Pravzaprav že sama tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je sporno dejstvo, ali so bile delnice družbe B. d.d. (oznaka A.) odsvojene v letu 2007 ali v letu 2008. Razlogi so zato v nasprotju z izrekom in predpisi, ki ne dopuščajo odprave odločbe po nadzorstveni pravici zaradi zmotno ugotovljenih dejstev. Ugotovitev, da naj bi tožeča stranka v prvotnem postopku uveljavljala prenos izgube iz preteklih let in kar naj bi predstavljalo kršitev materialnega prava, je napačna. Iz obrazca napovedi, ki ga je leta 2009 vložila tožeča stranka, izhaja, da rubrika pod točko 4, v okviru katere se uveljavlja znižanje pozitivne davčne osnove za preneseno izgubo po tretjem odstavku 97. člena ZDoh-2, ni izpolnjena. To pa pomeni, da v prvotnem postopku ni šlo za to, da bi bilo materialno pravo kršeno, ampak kvečjemu za ugotovitev dejanskega stanja. To potrjuje tudi obrazložitev odmerne odločbe, izdane v ponovnem postopku. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih izpodbijane določbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da so bile delnice A. odsvojene s sklenitvijo družbene pogodbe in da je bila družbena pogodba sklenjena v letu 2007. Spora tudi ni o tem, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, ki omogoča prenos izgube, dosežene z odsvojitvijo kapitala, v naslednje davčno obdobje. To pa pomeni, da je davčni organ prve stopnje ravnal v nasprotju s 97. členom ZDoh-2, ko je davčno izgubo oziroma dobiček, dosežena z odsvojitvijo delnic A. v letu 2007, upošteval pri izračunu davčne osnove od dobička iz kapitala za leto 2008. Gre torej za kršitev materialnih določb zakona (ZDoh-2), kršitev materialnega prava pa predstavlja po določbah 88. člena ZDavP-2 razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Pri tem, za razliko od ureditve po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ni potrebno, da je kršitev materialnega prava očitna. To pa po presoji sodišča pomeni, da le-ta ni nujno neposredno povezana s končno odločitvijo v zadevi, temveč se lahko ugotavlja tudi posredno, preko (očitno) in z odločitvijo neposredno povezane nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Sodišče zato tožbeni očitek, da zakonski pogoji za odločanje po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2 niso izpolnjeni, šteje za neutemeljen in ga kot takšnega zavrača. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.