Jedro

Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

Kadar stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, zagovor ne more imeti smisla. V takem primeru zato od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Presoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, predstavlja materialno pravno presojo in obenem oblikovanje pravnega standarda dopustnih izjem, ki omogočajo odstop od pravila o zagovoru pred odpovedjo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah 1, 2, 3 in 4 izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Razveljavi se odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, izdane tožniku dne 20. 3. 2003. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 9. 2003 in še traja z vsemi pravicami.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo k nalogam, ki jih je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu od 13. 9. 2003 obračunati bruto plače, od njih odvesti vsakokratne davke in prispevke, mu v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo ter mu za čas od 13. 9. 2003 do 31. 12.2006 izplačati neto mesečne plače v višini 55.057,39 EUR (13.193.952,00 SIT) skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter enako vse v naprej dospevajoče mesečne bruto in neto plače do reintegracije, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto regrese za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006, od bruto zneskov odvesti vsakokratne davke ter mu izplačati neto 1.295,84 EUR (310.535,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 415,97 EUR od 1. 7. 2004 do plačila, od zneska 433,55 EUR od 1. 7. 2005 do plačila in od zneska 446,42 EUR od 1. 7. 2006 do plačila,« zavrne, v 6. točki izreka pa tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tožniku z dne 20. 3. 2003, ugotovilo, da mu pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo z 12. 9. 2003, ampak mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu obračunati mesečne bruto plače, od njih odvesti vsakokratne davke in prispevke, njemu pa izplačati za čas od septembra 2003 do decembra 2006 neto zneske v višini 55.057,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vse v bodoče dospevajoče plače do reintegracije. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo zneskov regresa za letni dopust za leta 2004, 2005 in 2006 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 533,73 EUR. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni podala pisne obdolžitve in mu ni omogočila zagovora v smislu prvega in drugega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek prisojenih plač znižalo za prejeta nadomestila med brezposelnostjo na 50.609,69 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da bi bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti zagovor, v okviru katerega bi stranki razjasnili sporna vprašanja v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj okoliščine, zaradi katerih bi tožena stranka tega ne bila dolžna zagotoviti, niso podane.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da spremeni odločitev sodišča prve in druge stopnje tako, da namesto reintegracije pogodbo o zaposlitvi razveže na podlagi 118. člena ZDR. Navaja, da pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljena dejstva ne pripeljejo do zaključka, da okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, niso podane. Dejstva, da tožnik ne izpolnjuje izvolitvenih pogojev, ne more spremeniti noben zagovor. Ne glede na to, kaj bi tožnik na zagovoru povedal, še naprej ne bi izpolnjeval izvolitvenih pogojev, določenih z merili za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, s katerimi bi utegnil sanirati vzroke njegove nesposobnosti, s tem pa tudi odločitve tožene stranke. Tožnik je bil seznanjen z vsemi pravnimi in dejanskimi okoliščinami odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zaradi nepodaljšanja dobe izvolitve v naziv ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ga je zasedal do tedaj. Pravico do zagovora je treba razumeti vsebinsko, ne formalizirano. To je potrdila tudi sodna praksa, zaradi česar je tožena stranka prepričana, da je zadostila določbam konvencije MOD številka 158, ki določa, da je zagovor namenjen temu, da se še pred sprejemom odločitve o odpovedi zagotovi dialog med strankama. Zagovor ni namenjen temu, da bi se v njegovem okviru obravnavala morebitna možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu ali pri drugem delodajalcu. Na nujnost oziroma potrebnost zagovora tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen že 23 let. Glede odločitve o reintegraciji tožnika pa tožena stranka navaja, da je neizvršljiva. Reintegracija ni možna, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. Zaradi tega bi moralo sodišče, če je že ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odločiti po predlogu tožene stranke o razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

7. Tožnik je bil izvoljen v naziv višji predavatelj za čas od 28. 2. 1998 do 27. 2. 2003. Dne 16. 9. 2002 je podal prošnjo za podaljšanje izvolitvene dobe zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani. Senat Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (v nadaljevanju: FERI) je predlog za podaljšanje izvolitve v naziv zavrnil z odločbo z dne 9. 12. 2002. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je senat tožene stranke dne 27. 2. 2003 zavrnil. V upravnem sporu, ki ga je sprožil tožnik, je upravno sodišče s sodbo z dne 17. 5. 2005 odločbo senata tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je postopek ponovila in dne 27. 10. 2005 ponovno zavrnila tožnikovo vlogo. Tudi zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo na upravno sodišče, o kateri pa do zaključka tega spora pred sodiščem prve stopnje še ni bilo odločeno. Zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela je tožena stranka dne 20. 3. 2003 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mu ni vročila pisne obdolžitve in ga ni povabila na zagovor v smislu prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR.

8. Po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Po prvem in drugem odstavku 52. člena Zakona o visokem šolstvu (ZviS, Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji) so visokošolski učitelji docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor, v visokošolskih strokovnih programih pa tudi predavatelji in višji predavatelji. Pogoj za opravljanje dela visokošolskega učitelja je izvolitev v enega od teh nazivov. Neizvolitev v ustrezen naziv predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR (1). Tožniku se je izvolitev v naziv višji predavatelj iztekla 27. 2. 2003, po tem datumu pa ni bil ponovno izvoljen v naziv. Zato po 27. 2. 2003 ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela in zaradi tega ni mogel več izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Revizija utemeljeno očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava glede zagovora, ki tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil omogočen. Zakon pravice do zagovora ne določa absolutno, saj predvideva, da delodajalec ni dolžan omogočiti delavcu zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca neupravičeno pričakovati, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR) (2). Kadar stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, zagovor ne more imeti smisla. Zato v takem primeru od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (3). Presoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, predstavlja materialno pravno presojo in obenem oblikovanje pravnega standarda dopustnih izjem, ki omogočajo odstop od pravila o zagovoru pred odpovedjo. Izhajajoč iz dejanskih zaključkov sodišča druge stopnje, da je tožnik zbral premajhno število točk za pedagoško in znanstveno raziskovalno delo in ni bil uspešen pri svoji prošnji za podaljšanje dobe za izvolitev v naziv je jasno, da tožnik pogojev za opravljanje dela po 27. 2. 2003 ni izpolnjeval in zagovor, na katerem bi se to dejstvo le še potrdilo, ne bi imel nobenega smisla. Razlogi, zaradi katerih ni zbral zadostnega števila točk, bi bili eventualno pomembni v postopku izvolitve same, na odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ne vplivajo. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, niso podane, napačna.

10. Po prvem odstavku 191. člena Statuta Univerze v Mariboru (Statut, Ur. l. RS, št. 19/2001 in naslednji) se postopek za izvolitev ali ponovno izvolitev v naziv visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca in visokošolskega sodelavca začne na osebno prošnjo kandidata. Pri ponovni izvolitvi je potrebno predlog oziroma prošnjo vložiti najkasneje šest mesecev pred potekom izvolitvene dobe. Po prvem odstavku 185. člena Statuta se v nazive predavatelj, višji predavatelj, docent in izredni profesor, kakor tudi v naziv znanstveni sodelavec in višji znanstveni sodelavec, visokošolski učitelji oziroma znanstveni delavci, volijo za dobo petih let in so lahko po poteku te dobe, ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določajo zakon in merila, ponovno voljeni. Tožnik je bil v naziv višji predavatelj izvoljen za dobo petih let, ki se je iztekla 27. 2. 2003. Šest mesecev pred potekom izvolitvene dobe bi moral tožnik v skladu z drugim odstavkom 191. člena Statuta vložiti prošnjo za ponovno izvolitev v naziv. Tožnik je predlagal le podaljšanje izvolitvene dobe, ki pa v Statutu tožene stranke sploh ni predvideno. Predlog za podaljšanje izvolitvene dobe ni enak predlogu za ponovno izvolitev v naziv in tudi ne predlogu za dovoljenje opravljati pedagoški proces do zaključka postopka izvolitve. Sklep št. 39, sprejet na 34. seji senata FERI, za sporno zadevo ni relevanten, kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, saj se nanaša na kandidate, za katere v predpisanih rokih ni bil zaključen postopek izvolitve v pedagoški naziv. Za tožnika se ta postopek sploh ni začel, saj predlog za ponovno izvolitev ni bil vložen.

11. Glede na dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik po 27. 2. 2003 ni imel več naziva višji predavatelj, kar je pogoj za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, in ob tem, da so podane okoliščine zaradi katerih od tožene stranke ni bilo utemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje ter pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Spričo te odločitve se do revizijskih navedb, ki se nanašajo na uporabo 118. člena ZDR ni bilo potrebno opredeliti.

12. V sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka .

Op. št. (1): Prim. sodba VS RS VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008 Op. št. (2): Prim. sklep VS RS VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 Op. št. (3): Prim. sklep VS RS VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009, sodba VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, sodba VIII Ips 296/2006 z dne 21. 11. 2006