Jedro

Kadar eden od zakoncev izvaja posle, povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca. To soglasje je lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentno privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, vendar le, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve. Pomen zakončevega izrecnega soglasja je odvisen tudi od pomena posla, ki ga drugi zakonec sklepa. Kadar gre za posle redne uprave, se konkludentnost soglasja domneva, drugače je pri poslih, ki presegajo redno upravljanje (na primer razpolaganje s celotnim skupnim premoženjem, razpolaganje z nepremičninami ...). Interesi zakonca, ki ne upravlja skupnega premoženja, so namreč v zadostni meri zavarovani le, če pri teh poslih soodloča. Iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari, torej skupne lastnine in solastnine, izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.

Pri najemanju posojila za plasiranje denarnih sredstev v posamezne projekte mora upnik zato, da bi bilo mogoče dolg iz tega naslova opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata zakonca nerazdelno po 56. členu ZZZDR, izkazati skupen podjem zakoncev ali vsaj soglasje zakonca.

V obravnavani zadevi sta pa sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da toženka za projekt bivšega moža in za najeto posojilo ni vedela.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1944,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča gospodarska družba je s tožbo z dne 16. 3. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati 67.408,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa med njenim zakonitim zastopnikom kot posojilodajalcem in nekdanjim zakoncem toženke kot posojilojemalcem.

Terjatev, ki je bila kasneje na tožečo družbo prenesena s pogodbo o odkupu terjatve, ta zoper toženko uveljavlja na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da posojilo ni bilo porabljeno za nakup skupne hiše ampak za investiranje posla v Srbiji, ki se ni realiziral. Poudarilo je, da se skupno premoženje toženke in njenega bivšega moža s tem posojilom ni povečalo, da tako ne gre za obveznost, ki bi nastala v zvezi s skupnim premoženjem in toženka zanjo ni solidarno odgovorna.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče družbe in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da kljub kogentnosti režima skupnega premoženja zakon ločuje med obveznostmi, ki jih zakonec prevzame in za njih odgovarja sam, in obveznostmi, ki jih prevzame v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR in zanje odgovarjata zakonca solidarno. Poudarilo je, da se zakonca v skladu z 52. členom ZZZDR lahko dogovorita, da s skupnim premoženjem upravlja le eden od njiju in da sodna praksa v zvezi z obveznostmi iz posojilnih pogodb šteje, da tak dogovor že konkludentno izhaja iz namena, za katerega je bilo posojilo dano. Kadar je posojilo najeto za nakup skupne hiše, je povezava razvidna na prvi pogled in se zakonec proti tretjim ne more sklicevati, da za najem posojila ni vedel. Pri pravnem poslu, kakršen je obravnavani, pa je treba ob upoštevanju vseh okoliščin primera presoditi, ali gre res za skupno obveznost. Sodišče druge stopnje je soglašalo s pritožnikom, da za oceno, ali je podana solidarna odgovornost zakoncev, ni pomembno, ali se z najemom posojila skupno premoženje res poveča. Izpostavilo je, da v obravnavanem primeru sredstva niso bila pridobljena z delom, pač pa s posojilom, kar je primerljivo z darilom enemu zakoncu ali dediščini. Obrazložilo je, da tudi če bi toženkin nekdanji mož dobiček iz posla porabil za potrebe družine, bi to pomenilo zgolj prelivanje posebnega v skupno premoženje in bi lahko le vplivalo na povečanje velikosti njegovega deleža na skupnem premoženju. Poudarilo je, da je pomembno, da ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za sklep, da sta se zakonca za najetje posojila odločila skupaj, saj toženka za investicijski projekt nekdanjega moža sploh ni vedela.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je nekdanji zakonec toženke v času sklenitve posojilne pogodbe delal na različnih projektih kot neke vrste samozaposleni in da med takšne projekte sodi tudi projekt v Srbiji, za katerega si je izposodil denar. Meni, da so navedeni projekti predstavljali njegov osebni dohodek, ki ga je treba razumeti kot prihodek iz dela in kot skupno premoženje zakoncev (drugi odstavek 51. člena ZZZDR): če bi namreč s projektom zaslužil, bi ta zaslužek predstavljal njuno skupno premoženje. Poleg tega je nekdanji zakonec toženke pojasnil, da je sredstva, ki jih je zaslužil s projekti, vlagal v družinsko nepremičnino oziroma namenil za plačilo potreb družine in bi tudi sredstva, pridobljena s poslom v Srbiji, porabil za ta namen. Po mnenju tožeče stranke je pritožbeno sodišče obravnavani posel zato zmotno opredelilo kot samostojni posel zakonca. Zakonec namreč ne more samostojno sprejemati odločitev na premoženjskem področju in prevzemati v zvezi s tem nastalih obveznosti, kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, saj mu kogentnost določb ZZZDR te svobode ne dopušča. Odločilno je namreč objektivno merilo: če zakonec pridobiva z delom, potem je premoženje, ki ga ustvari, skupno premoženje zakoncev, posojila, vzeta v zvezi s tem premoženjem, pa njun skupen dolg. Opozarja tudi, da zakonec z delom ne pridobiva le na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na različnih pravnih temeljih (s samostojno dejavnostjo oziroma z delom preko svojega podjetja, po avtorski pogodbi, kot direktor gospodarske družbe ipd). Meni, da je tudi nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da je obravnavano posojilo enako darilu zakonca ali podedovanemu premoženju in da je med njimi razlika le v odplačnosti. Meni, da je za status skupnega dolga odločilno, ali je bil dolg prevzet za potrebe skupnosti, medtem ko je odplačnost posla pomembna le pri ustvarjanju premoženja, ne pa pri ustvarjanju dolga.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da denar ni bil neposredno izročen njenemu bivšemu možu in da ni bilo izkazano, da bi se posojilo porabilo za skupne potrebe družine ali da bi se skupno premoženje kakorkoli povečalo. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve obrazložiti. Tožeča stranka ni navedla, zakaj naj bi bile podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

8. ZZZDR v 52. členu določa, da zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca. V 53. členu ZZZDR je določeno, da če ni dogovorjeno drugače, lahko zakonec, ki mu je poverjena uprava, v okviru redne uprave tudi razpolaga s skupnim premoženjem ali njegovim delom.

9. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da si je toženkin bivši zakonec denar izposodil preko posrednikov in da bivša zakonca izposojenega denarja nista porabila za nakup oziroma odplačilo skupne družinske hiše, temveč ga je nekdanji mož toženke vložil v posel v Srbiji.

10. Kadar eden od zakoncev izvaja posle, povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca. To soglasje je lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentno privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, vendar le, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve.(1) Pomen zakončevega izrecnega soglasja je odvisen tudi od pomena posla, ki ga drugi zakonec sklepa. Kadar gre za posle redne uprave, se konkludentnost soglasja domneva, drugače je pri poslih, ki presegajo redno upravljanje (na primer razpolaganje s celotnim skupnim premoženjem, razpolaganje z nepremičninami..). Interesi zakonca, ki ne upravlja skupnega premoženja, so namreč v zadostni meri zavarovani le, če pri teh poslih soodloča.(2)

11. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo, da je Vrhovno sodišče v primerih, ko je bila pogodba očitno sklenjena za pridobivanje skupnega premoženja, zlasti za gradnjo ali nakup skupne nepremičnine, kljub temu, da je šlo za posel izrednega upravljanja, ki ga je sklenil le eden od zakoncev, štelo, da je drugi zakonec s sklenitvijo pogodbe konkludentno soglašal. Odločilo je, da je morebitno negospodarno ali neustrezno ravnanje zakonca, ki je sklenil pravni posel, ali njegova prekoračitev dogovora med zakoncema predmet njunega notranjega razmerja in drugemu zakoncu ne daje možnosti, da se razbremeni nerazdelne obveznosti do upnika.(3)

12. Sodišče druge stopnje pa pravilno izpostavlja, da v obravnavanem primeru posojilo ni bilo očitno najeto za pridobivanje skupnega premoženja. Zato je pravilno izhodišče sodišča druge stopnje, da v takšnem primeru varstvo interesov drugega zakonca terja strožjo presojo, ali je bilo podano njegovo soglasje za prevzem obveznosti.

13. Tožeča stranka ima prav, ko v reviziji opozarja, da je nekdanji zakonec toženke s svojimi posli pridobival dohodek, ki ga je treba šteti kot dohodek iz dela.(4) Vendar pa to samo po sebi ne zadošča za sklep, da je za vračilo posojila, ki ga za takšen posel najame zakonec, samodejno podana nerazdelna odgovornost obeh zakoncev. S takšno razlago bi namreč preveč posegli v lastninsko avtonomijo prizadetega zakonca.

14. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave je namreč varovano polje svobodnega ravnanja na premoženjskem področju. Ta določba nosilcu temeljnih pravic omogoča, da odgovorno oblikuje svoje življenje. Kot je zapisalo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1292/08 je ena od najpomembnejših značilnosti skupne lastnine skupno odločanje vseh skupnih lastnikov (posledično tudi njihova solidarna odgovornost za vse obveznosti, ki nastanejo iz skupne stvari). Že iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.

15. Če je pri obveznostih, ki jih prevzame zakonec kot samostojni podjetnik pri opravljanju podjetniške dejavnosti, zaradi transparentnosti dejavnosti samostojnega podjetnika in dejstva, da je podjetniško premoženje - zato ker ni ločeno od osebnega premoženja - del skupnega premoženja, solidarna odgovornost zakoncev za obveznosti, prevzete v zvezi s podjetniško dejavnostjo, še mogoče zagovarjati uravnoteženost zakoncev v lastninskem razmerju, pa v obravnavanem primeru to ni mogoče.(5) Sodišče druge stopnje ima tako prav, ko poudarja, da mora pri najemanju posojila za plasiranje denarnih sredstev v posamezne projekte upnik zato, da bi bilo mogoče dolg iz tega naslova opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata zakonca nerazdelno po 56. členu ZZZDR, izkazati skupen podjem zakoncev ali vsaj soglasje zakonca.(6) V obravnavani zadevi sta pa sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da toženka za projekt bivšega moža in za najeto posojilo ni vedela.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožeča družba sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi njene revizije. V skladu z načelom uspeha mora tožeča družba toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v višini 1944,68 EUR (strošek po tarifni št. 3300 v višini 1574,00 EUR, strošek po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, zvišana za 22 % DDV (350,68 EUR). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08).

(1) G. Dugar, Podjetniško premoženje zakoncev, GV, Ljubljana 2014, str. 30. (2) V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex, Ljubljana 2002, str. 395 in G. Dugar, op. cit., str. 33 in 34.)

(3) Glej zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 157/99 in II Ips 426/2004. V prvem primeru se je s potrdilom o opravljenem delu po končanih gradbenih delih zakonec zavezal za višje plačilo kot je bilo dogovorjeno med zakoncema in je torej prekoračil dogovor med njima, v drugem primeru pa je sopogodbenik zgradil stanovanjsko hišo, ki je bila skupno premoženje obeh zakoncev in je terjatev uveljavljal tudi proti drugemu zakoncu.

(4) Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 491/99 pojasnilo, da je treba pomen besede "delo" iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR razlagati široko. „Delo“ ni le fizično delo ali z delom v službi pridobljena denarna sredstva, temveč skupek različnih aktivnosti zakoncev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja.

(5) Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 120/2009 in II Ips 75/2014, II Ips 460/2008 in II Ips 410/2000. (6) G. Dugar, Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 62 in 70.