Jedro

Ne velja domneva, da so vse obveznosti, ki jih prevzame eden ali drugi zakonec v času trajanja zakonske zveze, nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine. ZZZDR ločuje na eni strani med obveznostmi, ki jih zakonec prevzame sam in zanje tudi odgovarja sam, in na drugi strani med obveznostmi, ki jih prevzame bodisi v dogovoru z drugim zakoncem, bodisi v zvezi s skupnim premoženjem, bodisi sam za tekoče potrebe družine, za katere odgovarjata oba. Zakon tako daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti tudi v času trajanja zakonske zveze napravi (osebne) dolgove za svoje potrebe.

Če obveznost nastane v zvezi s skupnim premoženjem, se drugi zakonec, ki se neposredno ni zavezal posojilodajalcu, plačilu dolga ne more izogniti s sklicevanjem, da za njegov nastanek ni vedel. Prav tako za zaključek, da ne gre za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, ne zadostuje ugotovitev, da se skupno premoženje ni povečalo. Okoliščina povečanja skupnega premoženja sama zase ni odločilna za presojo, ali je posojilo najeto v zvezi z njim ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 67.408 EUR. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.424,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša svoje pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je sledilo pristranskim pričam in zaključilo, da P.T. ni vzel posojila za skupne družinske potrebe, ampak za financiranje predhodnega posojila iz leta 2003, ki naj bi ga porabil za investicijo v posel v S. Takšna dejanska ugotovitev nasprotuje notarskemu zapisu iz leta 2007, ki je javna listina, katere resničnost se domneva. Za izpodbijanje vsebine te listine bi sodišče potrebovalo s strani tožene stranke nedvoumen in neizpodbiten dokaz o nasprotnem, česar toženka ni ponudila. P. T. je posojilo iz leta 2007 vzel za financiranje nakupa družinske hiše, ki časovno sovpada z dogovori zakoncev T. s stečajno upraviteljico glede plačila kupnine in prenosa lastninske pravice na hiši. Gre tudi za napačno uporabo materialnega prava, ker je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z razlogom, da se premoženje zakoncev ni povečalo. Bistveno je, da je posojilo vzeto v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za skupne potrebe. Ali se je posojilo uspešno unovčilo in se je s tem povečalo skupno premoženje, ni pomembno (posojilo se je npr. lahko zapravilo za skupno potovanje ali za skupno investicijo, ki je propadla). Ugotovitev o tem, da je posel v S. propadel, ni odločilna. Odločilno je vprašanje, ali je mogoče financiranje projekta v S. šteti kot skupen dolg. Tožeča stranka meni, da je odgovor pritrdilen. P. T. je pojasnil, da je v tistem času delal na različnih projektih kot neke vrste samozaposleni, ti pa so predstavljali njegov osebni dohodek, ki ga je treba šteti kot prihodek od dela v smislu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in zato skupno premoženje. Če bi s projektom zaslužil, bi zaslužek predstavljal skupno premoženje, na katerem bi toženka uveljavljala svoj delež. P. T. je sredstva, ki jih je zaslužil na ta način, vlagal v družinsko nepremičnino oziroma za plačilo življenjskih potreb družine, pri čemer se sklicuje na 6. stran zapisnika z 1. 4. 2014 (3. in 4. odstavek), kjer je zapisana izjava, da je on skrbel za finance družine, da je delno plačal kupnino za hišo, da je zaslužen denar dal za potrebe družine oz. da se je denar porabil za skupno življenje. Poleg tega je povedal, da bi sredstva, ki bi jih zaslužil s poslom iz S., porabil za poplačilo kredita za hišo. Vse to je v grobem vedela tudi toženka, ki sicer pravi, da s podrobnostmi poslov bivšega moža ni bila seznanjena. Konkretno vedenje drugega zakonca o podrobnostih poslov ni pogoj za solidarno odgovornost. Subjektivnega pogoja določba drugega odstavka 56. člena ZZZDR niti ne vsebuje, temveč zadošča, da je bilo posojilo vzeto za potrebe družine oziroma v zvezi s skupnim premoženjem. Toženka je priznala, da je vedela, da bivši mož iz svojih poslov domov prinaša denar, saj se je ta porabil za tekoče potrebe družine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR(1) vtožuje terjatev, ki izhaja iz posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa med zakonitim zastopnikom tožeče stranke B.T. (kot posojilodajalcem) in nekdanjim toženkinim možem P.T. (kot posojilojemalcem). Terjatev je bila kasneje prenesena na tožečo stranko s pogodbo o odkupu terjatve.

6. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe so naslednje: 1) leta 2000 je toženka sklenila pogodbo za nakup hiše, vendar kupnina ni bila plačana v celoti, 2) leta 2003 je B. Z. izročil priči S. K. 5.500.000 SIT, ker priča P. T. ni imel sredstev za zavarovanje, 3) K. je denar izročil T., ki ga je porabil za investiranje posla v S., ki je propadel 4) leta 2005 so M. d.o.o. - v stečaju kot prodajalec, zakonca T. kot kupca in A. d.d. kot hipotekarni upnik podpisali dogovor, s katerim sta se zakonca T. zavezala plačati A. d.d. preostanek kupnine za njuno hišo v višini 102.563 EUR, ta pa bi jima izdala izbrisno dovoljenje za izbris hipoteke, za realizacijo dogovora pa sta se pri V. neuspešno dogovarjala za najetje kredita, 5) leta 2007 je S. K. zaradi obveznosti v razmerju do B. T., nastalih leta 2003, prepisal nanj svojo garsonjero, del obveznosti pa je prevzel T., in sicer za znesek 63.000 EUR, zaradi česar sta B. T. in P. T. pri notarju sklenila predmetno posojilno pogodbo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zaključilo, da denar ni bil posojen za nakup hiše, ampak za investiranje posla v Srbiji, ki pa se ni realiziral, in da je bila posojilna pogodba sklenjena zaradi ureditve razmerij, nastalih leta 2003. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da takšna ugotovitev nasprotuje notarskemu zapisu posojilne pogodbe iz leta 2007, saj v njem kavza oziroma podlaga (zakaj je posojilojemalec dolžan) ni izrecno navedena, prav tako ni zapisano, da je bil sporni znesek denarja izročen ob sklenitvi te pogodbe. Iz nje namreč izhaja (poleg ostalega) le denarna obveznost P. T. do B. T., ki ji prvi med postopkom na prvi stopnji ni nasprotoval. 8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, ki utemeljuje zaključek, da posojilo ni bilo najeto v zvezi s skupnim premoženjem (za plačilo kupnine za skupno hišo oziroma za realizacijo dogovora iz leta 2005, kot to še v pritožbi zatrjuje tožnik), čeprav je bilo najeto v času trajanja zakonske zveze. Izpovedbi P. T. in S. K. o nastanku razmerij leta 2003 sta prepričljivi in skladni o vseh bistvenih okoliščinah kljub njihovi oddaljenosti in zapletenosti odnosov, zato jima okoliščine, s katerimi pritožba utemeljuje očitek o pristranskosti, ne odvzemajo verodostojnosti.

9. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da toženka ne odgovarja za dolg iz posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikovim prednikom in toženkinim bivšim možem.

10. V skladu s 56. členom ZZZDR za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju. Oba zakonca pa nerazdelno odgovarjata za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, oziroma za obveznost, ki sta jo (izrecno ali konkludentno) sprejela oba zakonca, ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec. Izpodbijana sodba na podlagi ugotovitev, da je bilo posojilo vzeto za financiranje projekta toženkinega nekdanjega moža, za katerega toženka ni vedela, in da se skupno premoženje ni povečalo, zavzema stališče, da je šlo za samostojen posel toženkinega bivšega moža. 11. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da kljub kogentnosti režima skupnega premoženja ne velja domneva, da so vse obveznosti, ki jih prevzame eden ali drugi zakonec v času trajanja zakonske zveze, nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine. ZZZDR ločuje na eni strani med obveznostmi, ki jih zakonec prevzame sam in zanje tudi odgovarja sam, in na drugi strani med obveznostmi, ki jih prevzame bodisi v dogovoru z drugim zakoncem, bodisi v zvezi s skupnim premoženjem, bodisi sam za tekoče potrebe družine, za katere odgovarjata oba. Zakon tako daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti tudi v času trajanja zakonske zveze napravi (osebne) dolgove za svoje potrebe.

12. V skladu z 52. členom ZZZDR zakonca načeloma s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita, da to počne le eden izmed njiju, pri čemer mora ta upoštevati koristi drugega zakonca. V zvezi z obveznostmi iz posojilnih pogodb sodna praksa šteje, da tak dogovor konkludentno izhaja že iz namena, za katerega je bilo posojilo dano. Kadar je posojilo dano na primer za gradnjo skupne hiše,(2) že iz namena samega jasno izhaja, da je dano v zvezi s skupnim premoženjem ali za nastanek skupnega premoženja. Pri pravnem poslu, kot je obravnavani, pa takšna povezava ni razvidna na prvi pogled, temveč je treba ob upoštevanju vseh okoliščin primera presoditi, ali gre za skupno odločitev zakoncev ali samostojno odločitev enega od njiju. Med te okoliščine sodijo izrecna skupna odločitev, skupni namen zakoncev, skupne potrebe ipd.(3) Kljub temu, da more tudi en zakonec samostojno sprejemati obveznosti, sodna praksa pomembno težo v prid zaključku, da gre za skupno odločitev, pripisuje dejstvu, da je bila sprejeta v času trajanja zakonske zveze (oziroma zunajzakonske skupnosti). Na konkludentno sprejeto skupno odločitev pa je mogoče sklepati iz dejstev, da je bil drugi zakonec prisoten ob dogovarjanju oziroma sklenitvi pogodbe in/ali da je vedel za posel in se je (izrecno ali konkludentno) z njim strinjal oziroma mu ni nasprotoval. 13. V obravnavanem primeru ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi narekovala zaključek, da za obveznost iz posojilne pogodbe odgovarjata oba zakonca. Ni šlo niti za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, niti za obveznost, ki jo je sprejel en zakonec s konkludentno danim soglasjem drugega zakonca.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikovim glediščem, da za obstoj skupnega dolga védenje drugega zakonca ni odločilno, temveč zadošča, da je podan objektivni kriterij, to je, da je posojilo vzeto v zvezi s skupnim premoženjem. Povedano drugače, če obveznost nastane v zvezi s skupnim premoženjem, se drugi zakonec, ki se neposredno ni zavezal posojilodajalcu, plačilu dolga ne more izogniti s sklicevanjem, da za njegov nastanek ni vedel.(4) Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenim stališčem, da za zaključek, da ne gre za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, ne zadostuje ugotovitev, da se skupno premoženje ni povečalo. Okoliščina povečanja skupnega premoženja sama zase ni odločilna za presojo, ali je posojilo najeto v zvezi z njim ali ne. Posojeni denar bi bil lahko porabljen z namenom zmanjšati izgubo, ki izvira iz skupnega premoženja in se zato ne bi odrazil v povečanju, pa vendarle bi bil upnik upravičen zahtevati vračilo posojenega zneska. Obogatitveni princip v tem primeru ne velja.

15. Ne glede na navedeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ne daje podlage za zaključek, da je bilo posojilo vzeto v zvezi s skupnim premoženjem. Niti ob sklenitvi obravnavane posojilne pogodbe in niti sedaj, ko posojilo še ni vrnjeno, ni (bilo) mogoče reči, da so bila sredstva za posojilo pridobljena z delom. Položaj je podoben kot v primeru, ko zakonec podeduje denarni znesek ali ga pridobi z darilom, namenjenim zgolj njemu. Razlika je le v tem, da je s posojilom sredstva pridobil odplačno, v drugih dveh primerih pa neodplačno. Pritožbene navedbe, ki merijo na izpovedbo priče P. T., da bi zasluženi denar porabil za potrebe družine, ne utemeljujejo nasprotnega zaključka. Dejstvo, da bi toženkin nekdanji mož (morebiti) kasneje porabil dobiček, ki bi izviral iz posla v S., za potrebe družine, namreč ne bi vplivalo na transformacijo oblike premoženja, temveč bi šlo zgolj za prelivanje različnih vrst premoženja. To bi utegnilo vplivati kvečjemu na velikost njegovega deleža na skupnem premoženju. Ob drugačnem gledišču bi bila zakoncu odvzeta vsaka možnost, da tudi v času trajanja zakonske zveze samostojno sprejema odločitve na premoženjskem področju in prevzema v zvezi z njimi nastale obveznosti.

16. Ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo podlage niti za sklep, da sta se zakonca za najetje posojila za posel v S. (izrecno ali konkludentno) odločila skupaj. Pritožnik v pritožbi izhaja iz dejanskega stanja, ki nima opore v ugotovitvah sodbe. V sodbi je ugotovljeno, da je toženkin mož hotel investirati v svoj projekt, za katerega toženka ni vedela. Ker pritožba ne izpodbija tako ugotovljenega dejanskega stanja,(5) so za presojo materialnopravne pravilnosti odločilne te ugotovitve. Glede na to, da toženka za projekt ni vedela, ni mogla niti podati svojega soglasja k sklenitvi posojilne pogodbe za njegovo izvedbo niti mu nasprotovati.(6)

17. Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženke, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Drugi odstavek 56. člena ZZZDR: Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.

(2) Navedena situacija je primerljiva z obravnavano, saj v obeh primerih iz nič nastane premoženje na novo, z razliko, da gre pri gradnji hiše za skupno premoženje, medtem ko v konkretnem primeru zanj zagotovo ne gre.

(3) Hudej, Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 11-12/2010, str. 751, ki se v zvezi z navedenim sklicujeta na odločbo VS RS II Ips 176/2001 z dne 19. 9. 2001. (4) Prim. sodbo VS RS II Ips 426/2004 z dne 12. 1. 2006 ter sodbo in sklep II Ips 157/1999 z dne 20. 1. 2000. (5) Pritožba le na svojih dejanskih zaključkih gradi stališče o zmotnem materialnopravnem gledišču sodbe.

(6) Obravnavani položaj je torej primerljiv s položajem, ko en zakonec izrecno nasprotuje poslu prvega zakonca in v katerem ne more biti dvoma, da gre za samostojno obveznost drugega zakonca.